Njihovo migotanje je tako slepilo mladeničeve oči, da so mu bolj in bolj uhajale k spokojnejšemu zelenju obrobnih gozdov.
Nekoliko nižje se je Ložnica stisnila čisto k vznožju hribovja, z njegovega pobočja pa so se v temni vodi ogledovale resne smreke in košate bukve, kolikor jim je pač to dovoljevala zavist obvodnih jelš in vrb. Ah, kako prijetno je bilo hoditi v tem hladu.