živio (161)

smehljajem: Kdo je bil tisti, ki je zaklical ”	živio	Tavčar!“ ter se tako močno spotaknil, da so	A
mnoga leta! Zunaj pod oknom burno klicanje: ”	Živio!	“ GROZD: Presenetil me je ..., ljubo presenetil	A
Ha ha! Gospoda, vi kličete:	Živio	zaročenca!Živio ljubezen!	A
Gospoda, vi kličete: Živio zaročenca!	Živio	ljubezen!Jaz pa kličem: Živio Amerika! Živio	A
Živio ljubezen! Jaz pa kličem:	Živio	Amerika! Živio boj!Jutri, jutri pojdem odtod	A
Živio ljubezen! Jaz pa kličem: Živio Amerika!	Živio	boj!Jutri, jutri pojdem odtod in nikoli več	A
kapljic, tol′ko let Bog nam daj na svet′ živet′!	Živio,	oj, živio na svet′! Naj bo stara al′ pa mlada	A
let Bog nam daj na svet′ živet′! Živio, oj,	živio	na svet′! Naj bo stara al′ pa mlada, vsaka ima	A
bo stara al′ pa mlada, vsaka ima fanta rada.	Živio,	oj, živio na svet′! Kdor pa č′merno se drži	A
pa mlada, vsaka ima fanta rada. Živio, oj,	živio	na svet′! Kdor pa č′merno se drži, ta za našo	A
Kdor pa č′merno se drži, ta za našo družbo ni!	Živio,	oj, živio na svet′! Ko pomlad cvetoča pride	A
merno se drži, ta za našo družbo ni! Živio, oj,	živio	na svet′! Ko pomlad cvetoča pride Ko pomlad	A
domov, rompompom, še ne gremo domov, rompompom,	živio.	Pa jaz pa ti pa židana marela, pa jaz pa ti	A
« vpraša. »Tekel bo do proda in zaklical: ‚	Živio	morje!’« »Ne.	A
školja, stopil nanj in šele potem zaklical: ‚	Živio	morje.’« Ko se odpré Evkina dlan, je v nji Brunov	A
sabo, a nič se ne sliši, če je res zakričal	živio	morje. »In ta?« je tedaj vprašala Evka.	A
bilo vse polno ljudi, ki so ploskali in vpili:	Živio!	Kraška simfonija!	A
vasi zdaj nad vso mero čislanega, ter ukáje, »	živio«	in »slavo« hrumeč nesó domov, kjer so mu potlej	A
Hvalibogovski?« in mu pri odhodu vlaka zaklical: »	Živio,	Hadžirumba!« Stotnik Hvalibogovski, z bosenskim	A
izza planine in nas ogrelo, odkar si ti tukaj.	Živio,	gospodine Franjo, ti i car tvoj čestiti ‒ bogme	A
»Na zalogo se naročim jaz.	Živio	Čumurpaša!Jaz sem preskrbljen, a vi glejte!	A
naši družbi Hadžirumba, Bierkopfu Čumurpaša.« »	Živio,	gospodine Franjo, ki vse znade, le pot k Bajićevim	A
tega ni pustilo njegovo usmiljeno srce. *	Živio,	sultan! Odkar so se nahajali orožniki v Piliću	A
je zaoril iz sto in sto grl navdušeni klic: »	Živio	Bajić!«Nekateri so vpili: »Svakom zlu smrt je	A
Dobro! Krasno!	Živio!	merdžan korale momak mladenič muktar župan	A
potem tudi gospod narednik in z navdušenimi	živio	in hura klici se povest lepo spodbudno završi	A
po stanovanju in se drl za žive in za mrtve: »	Živio	jepublika!« Izključeno je, da bi se dognalo	A
površje, ali rdeča barva sončnika ali kali. »	Živio	jepublika! Živio jepublika!« V političnih stvareh	A
barva sončnika ali kali. »Živio jepublika!	Živio	jepublika!« V političnih stvareh sem jako strpen	A
nasmejala in pila in se ji ni slabo odtekalo. »	Živio,	« je kričal Rabuza, »zakaj si jo pa vzel!« in	A
gospoda, sedi nocoj v naši sredini! (Klici:	Živio	roža, živio)!‒ Slavna gospoda!	A
sedi nocoj v naši sredini! (Klici: Živio roža,	živio)	!‒ Slavna gospoda!	A
mestnega in rodbinskega očeta, srečnega soproga (	Živio	gospa!) in spoštovanega odbornika za Haderlapov	A
vso novo gospodo, zariplega obraza je vpil: »	Živio	naš poslanec, živela sodnija!« in potem intoniral	A
je zavrnil župan, »kdo te pa bo poslušal!« »	Živio	šema in tuš!«Bilo je to razžaljenje št. 11.	A
prisege ‒ pa je hitro vmes posegel »Zlati volk«. »	Živio,	živio!« je kričal.»Da bi bili kmalu zopet tako	A
je hitro vmes posegel »Zlati volk«. »Živio,	živio!	« je kričal.»Da bi bili kmalu zopet tako veseli	A
Tako je prav!	Živio,	živio!« »Jaz se nikogar nič ne bojim,« je povedal	A
Tako je prav! Živio,	živio!	« »Jaz se nikogar nič ne bojim,« je povedal Civha	A
hajduk, da nam ugrabi najlepšega dekleta!« (	Živio!	Brivec in Slavica sta se zadovoljno oddahnila	A
niti dobro ni, če je sodnija preblizu, hahaha!	Živio!	« Trčili so.	A
potolkel sem ga po rami in mu stresel roko. »	Živio,	rodoljube!« sem rekel.»Kaj pa kaj narod in očetnjava	A
bodite, otroci, za čast, zakličite trikrat ‚	živio’	in potem pojdite domov in povejte, da danes	A
židane volje in veselo je pozdravil Nančo. »	Živio,	živio!Korenova Nanča, lepša ko pomaranča!	A
volje in veselo je pozdravil Nančo. »Živio,	živio!	Korenova Nanča, lepša ko pomaranča!	A
sukala sta se sredi ceste in se pozdravljala: »	Živio!	« in sem mislil, da sta dva vesela svata. Toda	A
strank, in kadar je zamahnil prvi, je dejal: »	Živio,	škof Hren!«, kadar je zamahnil drugi, je dejal	A
Hren!«, kadar je zamahnil drugi, je dejal: »	Živio	Primož Trubar!«Naše ljudstvo je politično zelo	A
pljuvali okoli sebe in so pritrjevali nekateri: »	Živio	škof Hren!«, nekateri: »Živio Primož Trubar	A
pritrjevali nekateri: »Živio škof Hren!«, nekateri: »	Živio	Primož Trubar!«, in je bilo veselje gledati	A
in je pri tej priči ustanovil novo stranko: »	Živio	škof Hren I. (rimska ena)!«Nato je brez odlašanja	A
veselo razgibani narod in navdušeno vzklika: »	Živio,	ženin!«»Živiooo!«	A
‒ »Živela nevesta!« »Živela!« ‒ »	Živio	parfem!«»Živio!« in si tišči nos.	A
»Živela!« ‒ »Živio parfem!« »	Živio!	« in si tišči nos. Tedaj se v policaju zbudi	A
»Doli s polento!« ‒ »Živiooo!« »	Živio	blok!«‒ »Živiooo!«	A
»Živela enotna fronta!« ‒ »Živiooo!« »	Živio	Šenklavž!« ‒ »Živiooo!« »Dol s čevapčiči!«	A
bilo treba več celega fotelja. Urnebesni »	živio!	« in »tako je!« je dokazal, da je elegantni gospod	A
dali govoriti naprej. Udarili smo v donebesni »	Živio!	« in ni bilo konec živijanju in ni mogel Pepe	A
me je zgolj prignalo srce, da vam čestitam,	živio	in slava vaši ideji!« »Kajne, kajne!« in mu	A
jo ogleduješ z druge, ugibaš sem, ugibaš tja,	živio,	pa jo imaš: t je, naš t, hvala Bogu! Pa ima	A
trčil s svojim kozarcem ob sodnikovega in rekel »	živio!	« Oglasil se je notar naše družbe, trebušni gospod	A
konjakom pri ustih, in požira in požira! »No,	živio!	« sem rekel in si mislil: Temu niti ne bo treba	A
Juhuhu!« je zavriskal čokat, plešast možakar. »	Živio,	gospod Kališnik!« Hudournik ga je prepoznal	A
zaploskal, dvignil posvaljkani klobuk in zavpil: »	Živio,	Francka!«Kar stekel ji je naproti, zakaj spoznal	A
se je oglasilo več mož. Nekdo je zaklical: »	Živio	domovina!«Fantje so se oprijeli za ramena in	A
Mi gremo pa na vojsko!	Živio	vojska!« »Živio vojska, seveda, ki nimaš ničesar	A
Živio vojska!« »	Živio	vojska, seveda, ki nimaš ničesar izgubiti.Kaj	A
Ho, kako bo tepen!	Živio!	« Nekaj vinjenih fantov se mu je smejalo, drugi	A
čepico nazaj, dvignil polni kozarec in napil: »	Živio	cesar, domovina!« Krčma se je odzvala in tolkla	A
partija - to je pogača zanjo, vse drugo ovsenjak!	Živio	in konec debate!« Alena je naglo prijela	A
Gradišču preživel še mnogo let neskaljene sreče!« »	Živio,	živio!« so se oglasili gostje in trknili s slavljencem	A
preživel še mnogo let neskaljene sreče!« »Živio,	živio!	« so se oglasili gostje in trknili s slavljencem	A
presenečenje svojih tovarišev tudi zagodrnjal pohleven ”	živio“	. Nato je govoril s slabim, tenkim, čivkajočim	A
je ”rešila svojo nalogo častno in urnebesni	živio	klici so se dvigali proti jasnemu nebu, ko je	A
sprejemala na kolodvoru ogromna množica z navdušenimi	živio	klici; z oken so se usipale nanje dišeče cvetke	A
ozadju je zaklical nekdo s hripavim glasom: - ”	Živio!	“ - in kakor na ukaz zakričé vsa grla v istem	A
govoriti in burno ploskanje zagrmi. ”Izvrstno!	Živio!	Slava!“ Proséna je zabodlo v srce.	A
sprejeli, pri izstopu iz voza pozdravljen z	živio	(‚mit einem Lebehoch’).«Stanoval je pri gospe	A
svoje svatbe z malo plavolasko piti celo čašo,	živio!	« Izpivši, starec vstane, odpre okovan kovček	A
priučenih fraz in gospod Anton ni nehal klicati mu »	živio«	in »slava«, zlasti ko je oni poudarjal v svojem	A
svoj klobuk ter govoril strastno in naglo. »	Živio	Hrast!« klicali so drugi. Določili so večerno	A
gospod Anton je trkal ž njim. Rad bi bil vpil: »	Živio«	, pa v družbi, ki je le nemški besedovala, si	A
Ein politisch Lied!« »O,	živio,	Bolè!« vzklikne doktor in poda došlemu prijateljsko	A
ki je bil nekoliko pijan, klical je venomer: »	Živio!	« in tako ves pevski zbor za njim.Med tem krikom	A
s svojo srečo in nesrečo ‒ kralj je mrtev ‒	živio	kralj!«Polne kupice trčijo skup, da zadoni krepko	A
dolgočasno, kakor vsako noč, in mi kličemo:	živio	‒ živio; Bog daj srečno novo leto! Kako resničen	A
dolgočasno, kakor vsako noč, in mi kličemo: živio ‒	živio;	Bog daj srečno novo leto! Kako resničen je izrek	A
staremu Melkijadu, zdaj bohinjskemu Mlekojedu.	Živio	Vratolomije, živio Mlekojed!« Dospeli smo vsa	A
zdaj bohinjskemu Mlekojedu. Živio Vratolomije,	živio	Mlekojed!« Dospeli smo vsa družba do varno ograjene	A
Satan zavrisne: »	Živio!	Krasno si mi razložil, kako peklensko pametno	A
in krasen, da so mu vpili od vseh strani: »	Živio,	živio!« Blagne se je čudil in ga vprašal	A
krasen, da so mu vpili od vseh strani: »Živio,	živio!	« Blagne se je čudil in ga vprašal:	A
Ljudje so zavpili: ‘	Živio!	’ in v četrt ure so nametali pol klobuka krajcarjev	A
so prišli z njim, je zagrmelo v pozdrav: ‘	Živio,	živio, gospod Polak!Živela Slovenija!’	A
prišli z njim, je zagrmelo v pozdrav: ‘Živio,	živio,	gospod Polak!Živela Slovenija!’	A
ženina.« Po hiši se razlega vrisk in brezkončni	živio,	razbita je ledena skorja, ki je obdajala srca	A
Slovanski akademiki smo mu vpili na vse grlo: »	Živio	slovanski car!«Sem ter tja švigajoči policisti	A
vino, gladi kolena trgovskim dekletom in vpije	živio	kralj in ministri. Jovo je kapetana drzno pogledal	A
imaš pa tudi močne, stojiš kakor gora Libanon!	Živio,	Tirola!« Avtomat malo utihne in zdaj se slišijo	A
Spredaj pojo nemške pesmi. Zadaj kričijo: »	Živio,	živio«.In vse gre hitreje mimo perona in izgine	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani