Poteklo pa bode zopet tisoč in tisoč milijonov let, ko ne bode nas ni naše lepe slovenske domovine ni našega okroglega sveta, na katerem se bojuje zemljanov trpki rod, ni našega sonca ni poetov, da bi mu peli slavo in čast vse se bode zopet sukalo v neskončni megleni skupini in pričelo znova stari, naravni krogotek. To se je godilo pred nami, godi se okrog nas in godilo se bode za nami; mi pa sedimo pri hrastovi mizi in trkamo s kupicami, da žvenketajo in doné; nad nami pa bije ura enakomerno, dolgočasno, kakor vsako noč, in mi kličemo: živio ‒ živio; Bog daj srečno novo leto! Kako resničen je izrek: Človek je podoben zobu na strojevem kolesu; dokler stori svojo dolžnost, ga puste na mestu; a nihče mu ne privošči hvale.