Pač pa je pri tej priliki v roke prišel Levu, tedaj še imenovanemu morski strah, rdeči sončnik, ki se ga je v svojih nežnih letih posluževalo, kar je sedaj moja žena. Pa dečko tisti hip ni potreboval sončnika, ampak kar je potreboval, je bila zastava; pa so otroci čarovniki ‒ ena, dve, samo želje je bilo treba in vere, pa sončnik ni bil več sončnik, marveč zastava, vsaj za Levove oči, in že je vihteč zastavo možato korakal po stanovanju in se drl za žive in za mrtve: »Živio jepublika!« Izključeno je, da bi se dognalo, kdaj, kje in v kaki zvezi je čul in pobral ta vzklik.