Nego zopet se vrníva pred kapelico! Plesú je bilo jedva konec, ko župan ukaže, da štirje krepki mladeniči vrhu ramen vzdignejo prosjaka, Tožbánji vasi zdaj nad vso mero čislanega, ter ukáje, »živio« in »slavo« hrumeč nesó domov, kjer so mu potlej stregli zvesto kakor bolnemu očetu ali porodni ženi ali kakor bečele trotu, kadar se rojiti pripravljajo. Po sedaj bi mu že ne bilo nikoli treba za palico prijeti in vreč oprtiti, ako bi ga ne bila priganjala stara navada.