svetilo (359)

ANŽÈ Nič naj se ne bojé; se jim bo že domov	svetilo.	GLAŽEK (k županu): Očka, bolje bi bilo,	A
stropa visi žarnica, morda še kakšno umetno	svetilo,	naravne svetlobe ves čas ni nobene.Ob stenah	A
glasove, vzdihovanje blodnih duš ... Ali upanje je	svetilo	v srcu, ni ugasnilo ... VIDA: Ne kliči spominov	A
ozro v globočino, toda drugačno vse njih je	svetilo.	Moten odsev, kot jasen poprej.	A
Tebe, rož ni bilo, ko mogočno z neba zemlji sem	svetilo.	Ti ko rosa zgineš, jaz pa bom ostalo, grob ti	A
obronek. Na bajonetih in na svetlem krampu se je	svetilo	sonce.Na belo cesto je kdaj pa kdaj kanila od	A
profesor. Na njem je bilo vse napeto in vse se je	svetilo,	razen debelih oči, ki so bile kalne, trudne	A
kozarcih in sončno zlato je bilo vino, ki se je	svetilo	v njih.Okrog mize so sedeli župniki in njih	A
blodnika, da nori ponoči s temi svečami ali kakršno	svetilo	je pač že bilo, kaj mu vre in klokota po duši	A
bitje, nekaj človeškega in starega je ležalo in	svetilo	vanj s svojimi očesi.Izza pasu je potegnil mošnjo	A
svetloba je stična točka. V sredi čutiš leščerbno	svetilo,	ki je najprej medlo in blago in vse toplo v	A
avtomat in brez misli pritiskal na neke tipke.	Svetilo	se je, žvenketalo in bobnelo. Požrešni piščanci	A
pohoto, temeljitost in popolnost stanja, ki mu je	svetilo	v očeh, skozi oči in za očmi, tam nekje za čelom	A
izza barak, samo da je gorelo, samo da se je	svetilo,	samo da so zublji lizali debele zidove. Posamezn	A
vratove. Gorelo bo, kar še ni zgorelo, da se bo	svetilo	dol do morja.Gorela bo Uprava in z njo blok	A
Visoka peč, od hribov pa dol do morja se bo	svetilo,	čez morsko gladino, tako bo kakor davni strašni	A
dejal óni. »Lepo je bilo neizrečeno, vse se je	svetilo	in bleščalo, in Vito vec je dejal, če bi mu	A
zadnja. Kako se je zemlja tresla, kako se je vse	svetilo	in se bliskalo, nam popisuje naš kronist jako	A
nikoli. Gre proti strani, kjer se je najbolj	svetilo	skozi temno smrečje, in res pride kmalu na velik	A
bilo črno kakor . / . / stran 76 . / saje, ali	svetilo	se ni več tako kakor poprej in mišice njegove	A
čisto, pravo zlato. Kako bi se drugače tako	svetilo	in rumeno je tudi. Tedaj so vendar resnico govorili	A
Odjahali so. Vsem se je	svetilo	radostno pričakovanje na licih, celo resnemu	A
ozrl krog sebe: tla, stene, stopnice, vse se je	svetilo	v najčistejši belini liki sneg zimskega jutra	A
blestel večni nemir, razkošje življenja se je	svetilo	na njenih licih, v njej je vrela mladost prve	A
tratinah se je razlezla rosa, kamenje se je	svetilo	v mokroti, tudi drevje se je navzelo vlage.	A
začela z ženo krčiti hosto krog koče. Podnevi je	svetilo	solnce, ponoči je sijala luna na najino delo	A
prikriti svoje razburjenosti. Na obrazu se ji je	svetilo	čuvstvo zadoščene škodoželjnosti, na ličnih	A
Kosezah gospa Muhičeva. Od važnosti se ji je	svetilo	lice in za roko je vodila zdravo, živahno dekletce	A
razodele njegove izredne moči in sposobnosti,	svetilo	se mu je lice kakor luna na nebu, lahko se je	A
zapazila: na sivi čeri, moleči iz morja, se je	svetilo	široko razpeto platno!‒ Drugega za drugim je	A
kolajna se mu je bleščala na prsih, sonce mu je	svetilo	v lice, rahlo se je smehljal in ni bil videti	A
po hrani. Hamburg. Pred trudno Ančko se je	svetilo	morje.Ladje so se gugale na njem.	A
in je odprl oči, ga je zaščemelo sonce, ki je	svetilo	zviška nanj.Moral je za hip zaklopiti oči, preden	A
pogrnjeno z mehkim krznom. Na njegovem obrazu se je	svetilo	nekaj jutrnjega, kakor bi legla vesela luč preko	A
visoke palače do treh nadstropij. Nad cesto se je	svetilo	prejasno nebo, posuto z zlatim peskom.Po marmornem	A
zavest, da se vozi zmagalec iz Bizanca. Nebo je	svetilo	z milijardami lučk njegovemu zmagoslavju, šumeča	A
tolažbe v srcu. Sonce se je nižalo, rjavo se je	svetilo	lanišče v dolini.Dekleta so pulila z urnimi	A
jutro je sedel truden ob mizi. V obraz mu je	svetilo	sonce. Na licu mir, kakor gladina tihe Propontide	A
rejene bodo njegove črede, svobodno sonce mu bo	svetilo	leto in dan, če bo složen z brati.Če ne, pride	A
prostrana ravan se je polnila z vojščaki. Vse se je	svetilo	in migotalo od brušenega orožja. Nič več tolpe	A
Spredaj je bilo blago obdrgnjeno in se je	svetilo,	na tem svetlem dnu pa je bilo nastlanih polno	A
metež, nebo se je razvedrilo in na belo ravan je	svetilo	z jasnega, čistega neba zimsko sonce, ki je	A
bil zdrsnil z obraza, zahajajoče sonce mi je	svetilo	pošev v oči.Žalosten sem zehal in si pomel oči	A
tedaj je skoraj trčil v tisto, kar se je prej	svetilo	- še hipec, in Albin je uzrl tik pred seboj	A
so se topile proti nebu, na Korenu se je že	svetilo,	blizu je bilo že sonce - še malo in žareča reka	A
vzkliknil jezen in se je okrenil. Dvoje oči se je	svetilo	iz temè. ”Kaj pa se potepaš tod?	A
jabolko na zvoniku svetega Pavla se je žarko	svetilo.	Ko sta prišla v senco in je bil božji mir vsenaokoli	A
v zakristijo. Skozi visoka okna je bledotno	svetilo	večerno nebo. ”Prijetno ni ob tej uri ... pusto	A
Šimen se je ozrl še enkrat proti oknu, ki se je	svetilo	tako prijazno in je zavzdihnil ves žalosten	A
ob peči dolgi dimasti plamen, skozi okno je	svetilo	belo nebo. ”Zadremala sem, zdi se mi!“ je	A
Dremotno, z redkimi zvezdami posuto nebo je	svetilo	na belo samoto; od nikoder luči, ne glasu.	A
bil namenil!“ Čudil se je hlapec, da se ni	svetilo	nobeno okno; še ko je bil sto korakov od hiše	A
odprl duri ter stopil v izbo. Samo belo nebo je	svetilo	vanjo; plamen je ugasnil in ura na steni je	A
med zagorelimi, kričečimi obrazi se je tiho	svetilo	lice njega, ki je nesel težki križ.Takrat še	A
plaval pohleven, bel oblaček. Na vzhodu je	svetilo	sonce že z vsem svojim poletnim žarom.Ob poti	A
veliko razpelo, ali ni se razločil več križ,	svetilo	se je samo Kristusovo telo. Stopil je	A
kuhinji in joka. A tam daleč, tam daleč se je še	svetilo	sonce na belem hribu.Tja bi šel človek, tja	A
kakor kresnica v temnem grmu. Nebo pa se je še	svetilo,	v prelepi oranžni svetlobi je žarelo na obzorju	A
svetlega nočnega neba. Zasvetilo se je in je	svetilo	mirno. Tone je plezal gor, in ko je	A
se genilo in tudi oči ni bilo več, nič se ni	svetilo.	Tresel se je, sklonjen, omahujoč je	A
pred njim, iztegnil bi roko in posegel tja.	Svetilo	se je dvoje velikih oči in oči so gledale naravnost	A
je dalje, da bi poiskal telo; na kupoli se je	svetilo,	ali bil je bel kamen; skozi razbito šipo je	A
prsih; telo je bilo čisto belo, tako da se je	svetilo	iz temne podobe kakor da bi bilo izdolbeno;	A
izpod črnih, kodrastih, židovskih las se je	svetilo	čelo kakor od mramorja; velike oči so se oziralemalomarno	A
In zunaj je bil lep jesenski dan, nebo se je	svetilo	nad lepo pokrajino tam pred mestom, nad zlatim	A
očesom na ozko dvorišče, je bilo nekaj belega.	Svetilo	se je zmerom bolj, zdelo se ji je, da se premika	A
bilo tedaj, tisti večer, ko se je še dremotno	svetilo	visoko tam na strehi in je ugasnilo in je legel	A
Spominjala se je luči iz davne preteklosti -	svetilo	se je kakor življenje, ki je bilo nekoč, v polpozabljeni	A
blagoslovila v svojem srcu. Vse lepše se je	svetilo	najinim očem, vse bolj toplo, belo in ljubeznivo	A
je . / . / stran 141 . / ozrla, povsod se je	svetilo	kakor iz daljave, izza meglenih gorá.Prijetno	A
mokremu predivu. Nenavadno visoko čelo se je	svetilo,	kakor z mastjo polito; na oči so padale goste	A
so se zgrinjale. Tam nekje daleč pa se je še	svetilo	sonce, gorela je mirna rdeča luč in ugašala	A
izdal, o Bog!“ Čutil je, ne videl, kako se je	svetilo	zmerom bolj, kako je že vesela zarja pogledala	A
V globeli je šumel potok, belo kamenje se je	svetilo	iz dná.Jure se je napotil po mahoviti rebri	A
lepo dolino, prav tja do Žalostne gore se je	svetilo	pohujšanje. Prišla je - in glej, nad temnim	A
rebri; od hiše, od hleva in od skednja se je še	svetilo,	ali plamen je bil zmerom nižji in se je dušil	A
roke pod glavo in sem gledal v nebo, ki se je	svetilo	dremotno izza temnega figovega listja; Marietta	A
mogli več domisliti nanj. Izza drevja se je	svetilo	visoko belo poslopje; od daleč, kakor pod nama	A
neprijazno; ne enega oblaka ni bilo na njem,	svetilo	se je v jeklenem svitu -- sonca pa ni bilo.	A
Takrat bi bil moral umreti in moje ime bi se	svetilo	jasno iz tistih časov.O, kako neprijetno je	A
Poti se skoro ni videlo, samó tu pa tam se je	svetilo	na pesku, kakor bi bil potresen s srebrnimi	A
prišli oblaki od vzhoda. Samo malo se je še	svetilo	ob prostranih poljanah; sence so se bližale	A
se je nižalo in na neizmernem stropu jima je	svetilo	tisoč luči... Prišla sta v spalnico.	A
so v obraz z božajočo toploto... Tam doli se je	svetilo	veliko mesto, morje belih poslopij med parki	A
hrib je bil že v senci, na oni strani pa se je	svetilo	žarko rdeče sonce, čez pol neba je bila razlita	A
so se kopale v rdeči svetlobi in žarko se je	svetilo	zlato jabolko na stolpu.Kakor je bil hrib za	A
vasi so že segali žarki pomladanskega jutra in	svetilo	se je jabolko na zvoniku. ”Kaj je to tisti	A
blizu je bila že vas. Eno samo okno se je	svetilo	iz teme; visoko nad vasjo je ukal fant, zapel	A
ni ganil in je gledal za njo. V soncu se je	svetilo	njeno krilo in pisana ruta pod vratom je povihravala	A
ko je brstelo življenje za hribom in se je	svetilo	od daleč, čistejše nebo; v globeli je kopnel	A
k durim ter pokleknila. Izza špranje se je	svetilo.	V drugi sobi sta ležala mati in gospod Maren	A
Šlo je po cesti prelepo dekle. Vse se je žarko	svetilo	v soncu: oči, lica, ustnice, rdeča ruta okoli	A
Na vekomaj ostane, kar je bilo, kar je	svetilo	en trenotek sam.-	A
Razprostrla je Hanino krilo preko postelje, da se je	svetilo	novo in prazniško, nato se je umila in preoblekla	A
krčmo. Lep večer je bil v maju, nebo se je še	svetilo	nad ljubljanskim poljem.Lojze se je okrenil	A
zgodnjem mraku je bilo, na visoke strehe je še	svetilo	večerno sonce.Prišel je do košatega vrta pred	A
zadaj se je svetil bel obraz in iz obraza se je	svetilo	dvoje oči; tudi v njih je bilo dolgo življenje	A
smrtjo ...“ Okna so zmrzavala, na stenah se je	svetilo	ivje.Jokec je položil na Tinkino posteljo vse	A
spodaj pisano polje, pod njegovo roko se je	svetilo	Zapolje. ”Ni treba!“ je vzkliknil v močnih	A
globel. Tam zadaj, kakor v velikem oknu, se je	svetilo	Zapolje v poldanskem blesku.V farni cerkvi je	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani