Šlo je po cesti prelepo dekle. Vse se je žarko svetilo v soncu: oči, lica, ustnice, rdeča ruta okoli vratú, pisano krilo in celó beli robec, ki ga je držala v roki ob pasu. Najbolj in najlepše pa so se svetile oči in Kurent je takrat spoznal: tam, v tistih očeh je življenje, kakor mu ga na vsem božjem svetu ni enakega.