svetilo (101-200)

Kačur in je pogledal skozi okno; jutro se je	svetilo	za hribi. Žena mu je prinesla kavo.	A
izza vrtov; in hiše, vrti, polje - vse se je	svetilo	iz njegovih začudenih oči ... V dveh prijaznih	A
roke izklesanih obrazov se je v čisti belini	svetilo	iz okvirja noči. ”Jó‐oj ... jojjojjoj ... jó	A
stran 268 . / Kakor odsev žarečega neba se je	svetilo	mesto spodaj; čuli smo od tam plapolanje in	A
obesim na strop svoje spalnice in da bo veselo	svetilo,	kadar se bova kratkočasila z ljubico!Daj mi	A
za korak, dasi je sopel naporno in se mu je	svetilo	potno čelo. Gledala je v tla, da bi je ne	A
vzhodni strani doline je bilo višje in tako se je	svetilo	komaj jabolko na zvoniku podružnice. Na vasi	A
cesti med košatim bukovjem ... Zmerom bolj se je	svetilo	izza listja; sonce je že prodiralo globoko v	A
zvonek glas - pridiga je bila. Od oltarja se je	svetilo	od prižganih sveč in od zlata in srebra, tako	A
hribom, ki se je komaj razločeval iz prahu, se je	svetilo	nekaj belega - Ljubljana. Francka je gledala	A
Okna postaje so bila temna, samo spodaj se je	svetilo,	kjer je pisal uradnik in petrolejka v veži je	A
pot se mu je zdela zelo dolga ... Doma se je še	svetilo	okno, Francka je sedela za mizo.Njene oči so	A
se prikazovali zeleni travniki, polje se je	svetilo	tam v dolini, sonce je sijalo na bele hiše,	A
izglajene, zabledele sence, komaj še da se je	svetilo	izza njih megleno in motno, kakor zastrta luč	A
še zmerom lepša je bila pot in od daleč se je	svetilo	mesto, prihodnost se je svetila kakor sama sveta	A
je šla tiho proti durim. Izza razpoke se je	svetilo,	imeli so še luč.Pokleknila je in je pogledala	A
peroti so frfotale dolge bele grive. Že se je	svetilo	od daleč, kakor jutranje sonce se je svetil	A
desno lice je bilo že vse ogoljeno in se je	svetilo;	če je dobil klofuto, se je zamajal; rekel je	A
novo kladivce, ki se je pod nemirnim plamenom	svetilo,	kakor da bi živelo.Grivar ga je vzel v roko	A
ravna vélika proga Latermanove aleje; tam se je	svetilo	življenje v belem soncu jesenskega večera; od	A
na divanu je sedela Olga in naravnost vanj je	svetilo	dvoje črnih oči.Grivar je vztrepetal.	A
Grivar je vztrepetal. Naravnost vanj je	svetilo	dvoje črnih oči.Niso govorile, komaj da so molče	A
nedeljska. Na oni strani, tam na rebri, se je	svetilo	dvoje, troje majhnih belih vasi; prijazno so	A
je bil vzdignil na desni holm, na vrhu se je	svetilo	nekaj belega izza drevja.Pospešili smo korake	A
očmi proti velikemu, belemu mestu, ki se je	svetilo	v mavrici.Mavrica pa je ugasovala, ugasovalo	A
sonce bo sijalo visoko na nebu, tebi ne bo	svetilo	več!Ozri se tu sèm, ozri se tja, na ta stol	A
stopila ona v beli jutranji halji. Sonce je	svetilo	naravnost nanjo, objelo in obžarilo jo je vso	A
Noč je bila čudovita; vse široko nebo se je	svetilo	v posebni svetlobi, kakršne nisem videl še nikoli	A
prepevalo v kostanjih, globoko pod njima se je	svetilo	mesto v belem jutranjem soncu. Nagnil se	A
prešeren, že je bil zloben, nekaj sovražnega se je	svetilo	v očeh. ”Ali ste se domislili?	A
smehljale in skozi špranjo desnega očesa se je	svetilo	kakor radoveden in hudomušen pogled. Prišel	A
v rokah, Bog vedi, kaj je bilo; železo se je	svetilo	v jutranjem soncu, kakor okrvavljeno.Njegov	A
polje. Lep dan je bil; kakor božje obličje se je	svetilo	nebo.Marko pa je bil starec, truden, prsten	A
razbojnik je bil.« Prijazno in toplo mu je	svetilo	sonce v obraz, ko je stopal v dolino.Vesel je	A
sedel na kraljevi rami; tudi vranovo perje se je	svetilo,	oblečeno v kamen. »Umrl!« je vzkliknil	A
stran 174 . / kraja; par nizkih gostilnic se je	svetilo	iz teme in iz neke kavarne so se čuli pijani	A
ustnic, obrvi so se skrčile in zaječala je ...	Svetilo	se je že, ko sem zaspal, morda je bilo polu	A
rumenih lučic, svetla okna krčme. Tudi tam se je	svetilo,	na daljnem obzorju, nad holmi, ki so se vzpenjali	A
gledala topo, črne oči iz teme. Ali tam se je	svetilo,	tam je bil šel nekdo po sobi mimo svetlega okna	A
Ali na ustnicah se je treslo, v očeh se je	svetilo	blaženstvo tistega blagoslovljenega trenotka	A
slonela mirno; zatisnila je trepalnice, ali	svetilo	se je smehljaje in vprašujoče izza temnih vejic	A
žarek svetlobe je padal na platno, kjer se je	svetilo	dvoje belih nežnih rok izpod čipkastih rokavov	A
Blizu spodaj, kakor pred njunimi nogami, se je	svetilo	mesto, bleščeče belo, jata golobov.Stolp frančiškans	A
trepetajočo svetlobo, brez oblik. Še se ji je	svetilo	pred očmi, ali bledelo je in zahajalo. Toliko	A
bedast!“ si je mislil. Izza zagrinjala se je	svetilo,	pogledal je v sobo in Hladnika ni bilo.Gostilnica	A
rdeči otroški obrazi so se smejali po sobi,	svetilo	se je deset svetlih, razposajenih oči, same	A
lice; eno oko je bilo široko odprto in se je	svetilo,	drugo je bilo napol zatisnjeno in pod njim je	A
Stal je tam, gledal je proti nebu, ki se je	svetilo	nad mestom vse jasno in modro.Slišal je, kako	A
se nižale. Sonce je bilo zelo visoko na nebu,	svetilo	se ji je izza drevja v oči, palilo ji je čelo	A
je zdelo, da se pogovarjajo vrbe. Okno se je	svetilo	visoko za vrbami in v luči se je zibala senca	A
plameni sveč. Ozrla se je Ana na cesto; še se je	svetilo	medlo, morda samo od svetilke, ki je gorela	A
v izbi je bil mrak, skozi ozko špranjo pa je	svetilo	belo jutranje sonce.Stene so bile poslikane	A
so šli in se niso jokali, zato jim je sonce	svetilo!	“ Vesela sta bila in glasna, lica so jima	A
zgodaj je bilo, komaj enajst; iz krčem se je še	svetilo,	prepevali so pijani glasovi, ulice pa so bile	A
Za puste hiše onstran vode je zahajalo sonce;	svetilo	se je v rumenih, žaltavih valovih, bel trak	A
bi se geniti in dihati bi ne mogel, če bi se	svetilo	iz sobe in bi čutil, kako se ozira lokav pogled	A
šivat. Peter je stal v sobi ob oknu; sonce je	svetilo	na trg, svetilo je na rdečo bluzo, na rdečo	A
stal v sobi ob oknu; sonce je svetilo na trg,	svetilo	je na rdečo bluzo, na rdečo pentljo.In ko se	A
med ljudmi, tja v ozko ulico, tudi sonce ni	svetilo	več.Nato se je Peter napravil, da bi šel v mesto	A
/ stran 244 . / nad sabo. Le tupatam se je	svetilo	skozi špranjo jasno nebo, zamajali so se vrhovi	A
izza hriba in je obžaril belo kamenje, da se je	svetilo	iz noči kakor sama nebeška glorija.	A
strani in nikjer nobenega grma; od daleč se je	svetilo	belo kamenje, od daleč so razločile oči temno	A
Prisojnico in na Osojnico. Na hribih se je še	svetilo,	tudi nebo je bilo še jasno, dolina pa je tonila	A
za seno in žito je pogorel do tal. Dolgo je	svetilo	v noč in razsvetljevalo strmi breg v Bučenici	A
je vladala tema, samo od ognjišča sem se je	svetilo.	Tam se je togotila ženska, da niso burkle popravljene	A
slonela mlada, rdečelična oficirja. Vse se je	svetilo	na njiju. »Maksim Porfirjevič!« je izpregovoril	A
opazovala nečista dva starca. Tako se ji je	svetilo	kakor bela roža sredi zelenja, obraza obeh starcev	A
pri tem je videla, da se mu je po prstih vse	svetilo	od dragih kamnov.Prav je imela Komarjeva, ta	A
trenutkov pokaže svojemu ženinu. Veselo se mu je	svetilo	oko, ko je opazoval konja na dvorišču, in z	A
osebo v fraku in lakiranem obuvalu, ki se je	svetilo	kakor srebro.Ta osebica si je česala globoko	A
samih generalov in oficirjev, na katerih se je	svetilo	obilo zlata in katerih obleke so bile obšite	A
cesarjeve nove postave. Izza ovinka se je	svetilo	belo zidovje stiškega samostana.Prior je umikal	A
rovnico in je kopal in udrihal, da se je skoraj	svetilo	pod ljutimi udarci.‒	A
se je godila z mnogimi. Pa sonce, katero je	svetilo	lovcem ves dan, stalo je že na obzorju in pot	A
brdih, in gradiče, katerih belo zidovje se je	svetilo	tu in tam po nizkih holmih izza gostega zelenja	A
zimo z zlatom rezano karto, na kateri se bo	svetilo	tvoje in njeno ime!« »Le čakaj!« pravi na kratko	A
neizkušeni glavici; zato se ji je pač tako	svetilo	oko, žarilo se belo lice, pogleda ni obrnila	A
na mrtvaškem odru. . / . / stran 119 . /	Svetilo	ji je šest velikih voščenic in nanjo so dejali	A
da se je kar videlo. Lice se mu je smejalo,	svetilo	in rdelo, da so ga zavidljivo gledale druge	A
nekaj malega spremenila. Na glavi se mu je	svetilo	že dosti belih las in trebuh mu je narastel	A
obraza, ali tudi ne grdega. Prelepo se mu je	svetilo	oko, posebno, kadar je ogledoval kak lep kraj	A
okrog sebe. Izza grmovja tam nad prodom se je	svetilo	nekaj belega.Prvi hip je Kekec pomislil, da	A
zidana iz samega srebra. Še celó ognjišče se je	svetilo	in ni bilo na njem niti najmanjšega madeža.	A
krevsal po vasi in je robantil, da se je kar	svetilo	po vasi.O, lepo bi se mu lahko posmehoval in	A
planotice je razločno videl širno snežišče, ki se je	svetilo	v jasnih mesečnih žarkih.Snežišče pa se je raztezalo	A
je obsvetljevalo skalovje, da se je srebrno	svetilo.	Vsenaokrog je vladala tišina ‒ po gladkih pečinah	A
Zunaj je bilo nastalo krasno jutro, ki se je	svetilo	s silnim bleskom po vsem gorskem kraju.Vrhovi	A
Muzelj je kimal z glavo in kozavo lice se mu je	svetilo	v silni radosti.‒ »Ali mar nisem prerokoval	A
v okno. Ker je ostalo temno, le steklo se je	svetilo	in leseni robovi v mesečini, je sklepal, da	A
enkrat ozrl skozi okno na visoko Ogulje, ki se je	svetilo	v luninem svitu. Drugo jutro navsezgodaj so	A
pihale in šumele po drevesnem listju, ki se je	svetilo	v soncu v pisanih jesenskih barvah. Drugo popoldne	A
pomrznjena, ozračje mirno. Na levi strani se je	svetilo	par belih oblakov, za katerimi je sijalo solnce	A
se je smejal in po njegovih belih zobeh se je	svetilo	solnce, ki je sijalo že vroče in močno skozi	A
Bil je vroč in po čelu pod lasmi se mu je	svetilo	več potnih kapljic. Šel je po stol, ga peljal	A
za ogrevanje in hlajenje pohodne obleke. Nož,	svetilo.	V nahrbtnik zložim šotor, spalno vrečo in dodatno	A
Ptice so čebljale na obronkih Rožnika, sonce je	svetilo	skozi listje, hrup opoldanskega prometa se je	A
želeti. Veter je prijetno pihljal, sonce je	svetilo,	nebo je bilo prepredeno s tančico belih oblakov	A
so svobodno zadihali. Še vedno pa je podnevi	svetilo	oranžno sonce, ponoči pa tri biserne nule, nihče	A
prebuditev je bila hujša kot sanje. Sonce je sicer	svetilo,	valovi so plivkali, otroci so vrešče čofotali	A
rumeni židovski klobuk, njegova obleka, vse se je	svetilo	od potu in masti. Mršavo truplo je tičalo v	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani