sijaj (883)

carstvom in . / . / stran 23 . / kroni ogarski	sijaj	množili.In mi bi bili kmalu primi inter pares	A
Utaji jih celo pred sabo, da te ne omami njih	sijaj.	Ti gledaš v tla?	A
Odide. JULIJA odpré okno Dan,	sijaj	noter!Béži ven, življenje!	A
vlado v Tugomerove roke in on jo da tebi; ves	sijaj	naših kneginj pride v tvoj dom in spoznanje	A
vrže se na tla pred njim, da občuduje njegov	sijaj.	MENIH Mirno govori ž njim, mlada žena.	A
sem vzorov stotero, da rana ugasnil je vzorov	sijaj,	da vanje izgubil sem vero! Kaj morem, da svet	A
odgovor je ženjice ‒. Ko lije čaroviti svoj	sijaj	nad temnim logom plavajoča luna, mlad vitez	A
zapravil življenja pomlad. Mladost je prešla in	sijaj,	gorje mi, gorje mi je zdaj. Naložil sem vrečo	A
zdaj te dvorane so moje, in moj je ta kras in	sijaj.	Spominjam nesrečnih se let, gorje mi je bilo	A
Edinost hrani z Bogom in z brati in s seboj,	sijaj	ti zvezda sreče na veke, narod moj!« *	A
mizo z varno roko kelih, zamaknjen ves v zlata	sijaj.	»Vriskajte z mana, drugi smeli!	A
za en trenutek? . /\ .. stran 105 . \/ II	Sijaj,	sijaj, sonce, na te šumeče vodice! Naj se, naj	A
trenutek? . /\ .. stran 105 . \/ II Sijaj,	sijaj,	sonce, na te šumeče vodice! Naj se, naj se spominjam	A
Naj se, naj se spominjam sladke nje govorice!	Sijaj,	sijaj, sonce, na te mirne ravani! Naj se, naj	A
naj se spominjam sladke nje govorice! Sijaj,	sijaj,	sonce, na te mirne ravani! Naj se, naj se spominjam	A
solnčece svetló, kakó si vendar ti krasnó ... Kar	sijaj,	sijaj večne dní četudi vse poljé zgorí.	A
svetló, kakó si vendar ti krasnó ... Kar sijaj,	sijaj	večne dní četudi vse poljé zgorí. KAJ	A
od onstran jarka: bolnik že sluti večnosti	sijaj	in predno mu oči zatisne starka, odgrne	A
dalek kot na nebesnem oboki polnočnih zvezd	sijaj.	Oči, ki ni jih moč doseči, brez ognja lastnega	A
Vse bil le blesk je Vse bil le blesk je in	sijaj	in mi smo se razšli, prijazni že več niso zdaj	A
nad morjem mi razbije, tak daljna blesk ves in	sijaj,	tak daleč smo se mi razšli ‒ zdravstvujte, neprijazni	A
sva oba in resna. Oči zgubile prejšnji so	sijaj,	ne vem več, kaj v njih zdaj žari ti, vdanost	A
odteka leno iz nevihtnega vitraža v pojemajoči	sijaj	glazure stalnice in v lepke, zlizane odtenke	A
obsevala bleda je luna, ko ga ožarjal je sonca	sijaj.	Ko so nevihte nad gozdom divjale ležal tolmun	A
tebe, bom od daleč ne da bi vedel zame uživala	sijaj	modrih zvezd v tvojih očeh. - - - Tik mimo mene	A
hladan je razprostrl svojo mehko dlan. In sonca	sijaj.	Pomladni dan, ni ga nazaj.	A
Nič. Sonce je razbleščalo svoj	sijaj,	odšlo je čez grič. Zvezda je bila.	A
Ciklame dehtijo kakor tedaj, meseca srebrni	sijaj	se razliva v dolino. Pod belimi okni je tiho	A
sedaj, glej, meni je ugasnil edini, poslednji	sijaj.	Mati, poljubljam tvoj kruh Mati, poljubljam	A
in, poet, iz tvojih samotnih večerov pal bo	sijaj	v tvojo dušo, odmev, strnitev bodočnosti naše	A
kot črno drevo v jeseni, ko razblesti sivino	sijaj	... Mogoče bi rado spet listje imelo ‒ srebrn	A
Mogoče bi rado spet listje imelo ‒ srebrn	sijaj,	polcvetal, čudovit ‒ človek bi umrl, pa ne more	A
obkrožil usta bo smehljaj, ko da bi angelov	sijaj	razsvetlil moj teman obraz, in srce moje trudno	A
tem�. Tam za črnim ognjiščem svetlika se ognja	sijaj;	‒ po mrzlih poljih hodim in vse me kliče nazaj	A
so fanta in vršič mu pal je v črno kri. Oj,	sijaj	zlato sonce ti, na mrtvi rožmarin! Če mi lučka	A
b′ loncev ne pobil′. . / . / stran 338 . /	Sijaj,	sijaj, sončece Sijaj, sijaj, sončece, oj, sonce	A
loncev ne pobil′. . / . / stran 338 . / Sijaj,	sijaj,	sončece Sijaj, sijaj, sončece, oj, sonce rumeno	A
. / stran 338 . / Sijaj, sijaj, sončece	Sijaj,	sijaj, sončece, oj, sonce rumeno! »Kako bom	A
stran 338 . / Sijaj, sijaj, sončece Sijaj,	sijaj,	sončece, oj, sonce rumeno! »Kako bom s′jalo	A
104 Sem lahko vesela 105 . / . / stran 6 . /	Sijaj,	sijaj, sončice 106 Siku, diku damoli 107 Snoč	A
lahko vesela 105 . / . / stran 6 . / Sijaj,	sijaj,	sončice 106 Siku, diku damoli 107 Snoč′ mat	A
zaspal. [ Hotavlje ] . / . / stran 106 . /	Sijaj,	sijaj, sončice Sijaj, sijaj, sončice, oj sonce	A
[ Hotavlje ] . / . / stran 106 . / Sijaj,	sijaj,	sončice Sijaj, sijaj, sončice, oj sonce rumeno	A
. / . / stran 106 . / Sijaj, sijaj, sončice	Sijaj,	sijaj, sončice, oj sonce rumeno! »Kako bom sjalo	A
stran 106 . / Sijaj, sijaj, sončice Sijaj,	sijaj,	sončice, oj sonce rumeno! »Kako bom sjalo sonce	A
Počasi jo je zlogovala.	Sijaj,	sijaj, sončece, oj, sonce rumenó! Kako bom pa	A
Počasi jo je zlogovala. Sijaj,	sijaj,	sončece, oj, sonce rumenó! Kako bom pa sijalo	A
kakor brez zidov, vsa ujeta v brezprostornost in	sijaj.	Tako je položil na sveženj listov z načrti tudi	A
drugih krvavo potrebnih stvari, ki dajejo mestu	sijaj,	videz bogastva in trdnjave domovinske misli	A
rdeče kot daje njegova pesem polju življenja	sijaj,	pa čeprav se zdi na prvi pogled pesem kot mak	A
Gospod moj Bog, zelo si velik, veličastvo in	sijaj	si oblekel.O, Bog, je govorila, moje srce je	A
impresionistična platna: Prvi hip sem videl samo jasni	sijaj	oči, tisti blesk rečne površine. Druga je	A
zori na obrazu: Prvi hip sem videl samo jasni	sijaj	oči, piše Malaparte, tisti blesk rečne površine	A
poudarek modrega, nežen in čvrst blesk. Skoraj	sijaj	človeškega očesa, piše.Curzio Malaparte občuduje	A
so še bolj angelske, ki še več vedo, katerih	sijaj	je še silnejši, kot je zeleni blesk rečne površine	A
mrtvaškem odru fantovska junaštva v njenih očeh ves	sijaj.	Drugim ljudem se je zdelo sicer tudi neverjetno	A
usedle, same solze so zamorile njih nekdanji	sijaj.	Prvikrat sem jo videl tedaj jokati.	A
še mrak pokrival dolino, topli solnčnojasni	sijaj	v umu in v srcu.Jahaje mimo zaprtega Mušićevega	A
prsi in kako mu jih ne bi, saj se je ves ta	sijaj	šopiril njegovi časti v čast, o, kaka čast!	A
tako zamaknjeni v nebeškega gosta in v njegov	sijaj,	da se niti brigali nismo za to; dekletce pa	A
zanimati za pogreb, spominjala se je na ves bahati	sijaj,	ko so nesli rajnega brata iz hiše, to ji je	A
kontrole«, kar daje glavni kontroli poseben	sijaj.	Prepisi vseh listin v enem izvodu se potem polože	A
umetniški ugled zopet postavljen v prejšnji	sijaj	in so kritiki precej vljudni ljudje ‒ ne klofnejo	A
zaspala. Tončka je mikalo, da bi videl blesk in	sijaj	božičnih drevesc vsaj drugod in da bi vsaj od	A
nudijo nekaj drugega kakor dan, namreč veselje,	sijaj,	čudeže in nazadnje še to, da ljubezen in dobrota	A
kakšen sprejem bi bil doživel! Ne mislim na	sijaj	in hrup in stroške ‒ to so postranske stvari	A
neprilikah na drugih področjih, zopet dvignil v novi	sijaj!	In še to, da jé vse od kraja!	A
bika, sem jih povabil: Zapojmo tisto našo: Oj,	sijaj,	sijaj, sonce, oj, sonce rumeno! Kako vam bom	A
jih povabil: Zapojmo tisto našo: Oj, sijaj,	sijaj,	sonce, oj, sonce rumeno! Kako vam bom sijalo	A
da je Lojza v mraku videla njih zelenkasti	sijaj.	»Jera, spet natolcuješ.	A
Semkaj je razsula carjeva roka ves blesk in	sijaj,	razkošje in bogastvo največjega despota na svetu	A
pijače. Videl je Upravdo, videl Teodoro, blesk in	sijaj,	razsipanje, divje tolpe in mehkužne Bizantince	A
sulic so zableščale in od šlemov je rumenel	sijaj	mladega jutra.Tedaj prihiti tekač iz Bizanca	A
njo razprostrti lišp. Magična luč je povečala	sijaj	zapon, zlatih uhanov, draguljev, vdelanih v	A
razkleščili usta in ostrmeli ob vhodu. Tolik	sijaj	jim je zamigljal v oči.In sredi tega bleska	A
Vsa je vztrepetala, vsa drhtela. Hrepeneči	sijaj	široko odprtih oči je žarel v zrcalu, žarel	A
videla njegove lokave oči, ki so bile že pile	sijaj	velikega mesta.Fant ni bil lep, vsaj tak ne	A
mu je zopet legla krinka, v očeh mu je zamrl	sijaj	mladosti in iz njih je zagorel suhi plamen,	A
Lovrek je opazil na obličju svoje matere razlit	sijaj	radosti.Pomiril se je in potrpežljivo čakal	A
čigar slepečem žaru je za nekaj hipov obledel	sijaj	vseh drugih nebeških luči. »Moja zvezda	A
njenih vlažnih čereh se je spreletaval modrikast	sijaj,	ki se je družil in spajal z ogljenočrnimi sencami	A
zacvilili. Ob gornji, bolj gosposki polovici je	sijaj	mramorja ščemeče odbijal sončno sijavico in	A
Mati se je nasmehnila, da se je razlil mehek	sijaj	po njenih belih licih, trudnih še od bolečin	A
ter tako skušala po svojih močeh povzdigniti	sijaj	in blesk pet- ali deset- ali petindvajsetletnice	A
ozrl se naokoli - nebeška svetloba na licih,	sijaj	ljubezni božje v očeh. ”Bratje!“	A
bela in nema, v široko odprtih očeh pa je bil	sijaj	paradiža.Zatonili, oj zatonili so tisti časi	A
rekla, je bil na vsem njenem obrazu čeznaturen	sijaj,	je bilo v njenih očeh toliko zaupanja, toliko	A
poljem raztopil v biserno migljajoči sončni	sijaj.	Voz je hitel tiho in jadrno, kakor po ravnem	A
je nad vso neizmerno bridkostjo mirno plaval	sijaj	verne vdanosti, ta ljubeznivi, komaj razločni	A
komaj razločni, še v najtemnejšo noč trepetajoči	sijaj,	ki nikoli ne ugasne. Prijatelj je sedel za	A
... Belih luči nasilni	sijaj,	omamljiva soparica kipečih teles, pritajeni	A
je dobrotno in pozdravljaje zasmejal čisti	sijaj	spomladanskega sonca. Vse, kar je videl in	A
obraz je bil resen. Na licih, na ustnicah lahen	sijaj	mladosti; v velikih, globokih očeh dolgo življenje	A
blisk, ali ostal je v mojem srcu njen temni	sijaj.	In vedel sem, da sem jo bil slutil že od vsega	A
vzpet iznad močvirja, povišan v sam nebeški	sijaj,	je bil tam svet.Strmeli smo zamaknjeni v luč	A
in pogledal onkraj širokih vodá, v migljajoči	sijaj.	Po beli stezi, posuti ne s peskom, temveč z gorečimi	A
migljaje in trepetaje, zablisnil tvoj beli	sijaj	iz daljine! Ko se je zibal voz počasi in	A
tisočkrat tisoč jih je bilo, vrsta za vrsto,	sijaj	in lepota in milost brez kraja. Globoko pod	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani