nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Milan in Milena, poved v sobesedilu:
S sklonjeno glavo in pritajeno sapo, po prstih, z nemim korakom se je plazil po stopnicah. Ko je stopil v široko, svetlo vežo, je razmahnil roke, nagnil glavo daleč nazaj ter zasopel iz globočine, očiščen, osvobojen; hladen zrak, svež in blagodišeč, kakor nalašč njemu samemu poslan iz gozdov, mu je pobožal lica, ljubeč, tolažeč; v oči, vse trudne, se muje dobrotno in pozdravljaje zasmejal čisti sijaj spomladanskega sonca.
Vse, kar je videl in srečal, je bilo kakor prerojeno, veselo, prazniško, brez greha; cesta, hiše, cvetoči kostanji v drevoredu, péstrne z belo pregrnjenimi vozički, mladi, zaljubljeni pari, starci, ki so se mežikaje sončili na klopeh.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani