nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
11 Vrgel si me v globino, v osrčje morij, in obdalo me je vodovje, vsi tvoji nalivi in tvoji valovi so me zagrnili; Katarina je bledla, v vročici se ji je prikazovalo veliko morje, ki buta vanjo, reka, ki dere s svojo hudourniško močjo proti njej, dneve in noči, seveda ni mogla vedeti, koliko jih je bilo, tudi ne prav natančno, kdaj je bil dan in kdaj noč, bledla je v hospicu, ki so ga vzdrževale karmeličanke, o velikem vodovju in govorila je besedila psalmov, ki jih je zdavnaj pozabila, a so zdaj prihajali iz nje, butaš vame s svojimi valovi, Gospod, ogrinjaš se s svetlobo kakor s plaščem, razpenjaš nebo kakor šotor, na vodah postavljaš gornje sobe, iz oblakov delaš svoj voz in hodiš na perutih vetra. Ko je hodila v uršulinsko šolo, je najraje poslušala branje psalmov, tudi sama jih je morala glasno brati, slavi, moja duša, Gospoda, Gospod moj Bog, zelo si velik, veličastvo in sijaj si oblekel. O, Bog, je govorila, moje srce je
trdno, in nuna, ki je stala ob postelji, jo je pokrivala in križala, tudi sebe bi pokrižala, ko bi razumela, kaj Katarina govori v svojem slovanskem ali ogrskem ali katerem jeziku že, ko bi jo razumela, bi vedela, da njeno srce ni trdno, kdo, je govorila vročična Katarina, kdo bi bil tako neumen, da bi svoje ustne približal žerjavici, žarečemu polenu iz ognja, jaz jih hočem približati, poljub je že ogenj sam in topla kača zdrsne vame, velike vode ne morejo pogasiti ljubezni in reke je ne morejo preplaviti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani