ravan (284)

Skozi vrata neprodirnih zidov plane truma na	ravan	kabljansko. Abdalah jo v boj poslednji vede	A
zgrinja pred mano, vlak hití dalje čez rosno	ravan.	Zašumelo je zeleno morje v toplem dihu	A
posetila ‒ Krasna, ko sen neizmerna pod njo počiva	ravan,	tiho visoko je polje, kot da v njem mir bil	A
Nebo. Nebo in neskončna, brezmejna	ravan!	Pijano oko žari in iskri in vpija ta svet prostran	A
Zdaj velik vzrastel sem, a v srcu pusta je	ravan,	kjer krakajoč sedi zlovešči, nikdar siti vran	A
obe, so ti oči in sem čez plan, čez studeno	ravan	se mi mudi! Jesen, jesen, ti lepi, bajni čas	A
Nebo, nebo Nebo, nebo in neskončna, brezmejna	ravan!	Pijano oko žari in iskri in vpija ta svet prostran	A
prastaro skrivnost ogolelih poljan, od koder se	ravan	iz neubranih januarskih utripanj polagoma prevesi	A
ponosno mesto, vseh vasi kraljica okrog objema jo	ravan	prostrana. Med grički skriva ozka se ravnica	A
NA POTUJČENI ZEMLJI Pozdravljam sončna te	ravan,	ki pred menoj si razprostrta! Ti lepa si kot	A
čudu tem se ne poloti? In vendar, rajska ti	ravan,	ko náte potnik se oziram, moj duh temán je in	A
svoje je narisal. Tak list prostran si ti,	ravan!	Naš ded tu pisal svoja dela, naš govor čul si	A
naši so samo ‒ grobovi! Zatorej, sončnata	ravan,	ko nate moj pogled se upira, temán mi duh je	A
iz njega blisk in tresk! In točo usuje na	ravan,	ki uniči up sosesk. Zdaj ne boji se nihče nas	A
sirote, dekleta: Ko smrt bo kosila čez bojno	ravan,	ti čuvaj ljubljênca udarcev, ran. Ti skrhaj	A
preti oblak temán, ki točo bo vsul na širno	ravan;	stoji in preti kot oster meč o boku junaka žareč	A
stari se usiplje, pod težo vzdihuje hrib in	ravan	in drevje v dobravi škriplje. A kaj je dekletcu	A
kako si krasan, kako me izvabljaš iz nizkih	ravan.	V poletni vročini na strme vrhe, da tam si spočije	A
motilo pesmice o čolnu, ki plava čez zeleno	ravan,	pa jo je udarila po roki pest, ki se je pravkar	A
Poredna septembrska burja je zgrbančila morsko	ravan.	A ob počivajočem parniku in spokojnem pristanu	A
razgrinjalo pred očmi čudovito, domačo zeleno	ravan,	ki se je na njej v rahlem vetru prelivala bujna	A
Še nekaj korakov, in stopil je na Pologarjevo	ravan.	V kotu je bila hiša oddaljena kakih dvesto metrov	A
stresel Martin, »tam, tam je,« je kazal z roko čez	ravan.	»Ob vodi.	A
premislil. Gotovo je tudi tokrat gledal čez kakšno	ravan,	kajti morske gladine ni bilo tukaj nobene pri	A
Svet je močvirnat in teman. Dan je svetel in	ravan.	Glasovi zasledovalcev, glasovi krokarjev, hijen	A
prsi, v silnem obupu gleda to visoko stekleno	ravan,	ki se ne da in se ne da.Neka misel mu šine,	A
griči, po gričih bele cerkvice, pod njimi pisana	ravan,	in na vse strani, gor in dol, so se vile, se	A
pogled, ne vidiš drugega nego nebo in rjavo	ravan.	Le redko so sejane tanje in po teh dobravah dirja	A
visoke Karpate. Preletel je širno madžarsko	ravan	in se ustavil pred domačo hišo.Kako spremenjen	A
je čoln ... « Torej je vendarle ta siva, svetla	ravan	morje. Niže, niže je drčal vlak, bliže, bliže	A
vrha. Na vrhu pa je razpotegnjena kar lepa	ravan.	Tam sta dve vasi, vsaka iz svoje fare, a toliko	A
kam. Pri bogcu, kjer je tako lep razgled na	ravan,	si je želela preko ravnine in naprej, vedno	A
gozd je porajal neštete tolpe bojevnikov. Vsa	ravan	je mrgolela v sivih obrisih številnih krdel	A
zadnji kos. Tunjuš je zrl z izbuljenimi očmi na	ravan.	»Jutri ne pride Ljubinica več iz gradišča.	A
Dolina pred njim se je širila, prostrana	ravan	se je polnila z vojščaki.Vse se je svetilo in	A
in se jima je razprostrla temna, nepregledna	ravan,	ki je komaj mračno sivela v oblačni noči.Ko	A
njene poti. Za njo je bežala stepa in siva	ravan	je rasla brez konca pred njo iz sive teme izpod	A
Obzorje je bežalo pred njo, brez konca je bila	ravan,	samotna, mokra in žalostna. »Do jutra boš pri	A
gladine je izginil in zopet sama mrtva, brezkončna	ravan.	Čedalje bolj je čutila, da ji popuščajo moči	A
so stala drevesa in kmalu je zagledala zeleno	ravan.	Ko je prišla iz gozda, se je zableščala pred	A
sobici in zrla ob zaprti knjigi v zasneženo	ravan,	kjer so posedale na drevesih lačne vrane in	A
snežni metež, nebo se je razvedrilo in na belo	ravan	je svetilo z jasnega, čistega neba zimsko sonce	A
Drugo jutro je sijalo sonce mirno na belo	ravan,	kmetje so prenašali koše s skednjev in krmili	A
in namena. Na nebu so se vžigale zvezde, bela	ravan	je blestela, pod nogami je veselo škripalo.	A
solze so se posušile, oči so topo zrle na sivo	ravan,	noge so se trudno gibale, roka se je navadila	A
sunkovito se obrne, da se razburka tiha vodna	ravan.	Preden zaplava, se mu na vodi prikaže lastni	A
in da se moja ujetost spreminja v zavetje. V	ravan,	ki jo šele tam daleč na obzorju zapira prijazno	A
okolico, ki je polagoma prehajala v megleno	ravan,	omejevano na severovzhodu s temnim smrekovim	A
pordeči streha in zazelenijo grički ... meglena	ravan	izgine ... vzbrsti grmičevje, drevesa vzcvetijo	A
od tihega Krasa, od morja šumi burja, plane v	ravan,	postane, vztrepeče, osupla in utolažena ob toliki	A
rahlo dlanjó. Tiho, kakor speč otrok, sope	ravan;	v sončni megli, na obzorju, nizki sinji holmi	A
prišel sem, da vidim z živimi očmi še enkrat to	ravan	in tebe, predno umrjem ...“ Tako je mislil	A
popotnik. Cesta je držala skozi pusto, zasneženo	ravan;	sama bela ravna samota, kolikor daleč je seglo	A
snežilo je in v belo meglo je bila zavita vsa	ravan.	”Poznam to jagned, tudi ta potok mi je znan	A
zakopani, ali se je izgubil volk na prostrano	ravan	in bega po snegu, ali pa je potegnil veter skozi	A
gozda, odkoder je segal pogled na prostrano	ravan.	Zmerom je bila v soncu tista ravan; tako se mi	A
prostrano ravan. Zmerom je bila v soncu tista	ravan;	tako se mi je zdelo, kakor da puhtí iz blagoslovljene	A
se je nagibalo že globoko na večer, toda vsa	ravan	je plamtela v živi žolti svetlobi.Ves zrak je	A
polja so oživela. Kolikor dalje se je odmikala	ravan,	tem svetlejša je bila, vsa je gorela.Ob tiru	A
prikazovale visoke smreke, višje so kipeli hribi;	ravan	je izginila v zlati svetlobi na obzorju, vsenaokoli	A
obraz v dlani, V temno daljavo se je širila	ravan	pred njim, hiše, drevje, vse se je potapljalo	A
nikoli prej ni videl: na obeh straneh prostrana	ravan,	visoka trava, ki se je zibala in priklanjala	A
lepši. Mračilo se je pod kostanji, prostrana	ravan	pa je bila še vsa v soncu.Ob vznožju holmov	A
niso videle črnih senc, ki so pregrnile vso	ravan	in vso božjo zemljo.Ne potoka ni bilo več, ne	A
jo razločile v senci njene žalostne oči, vso	ravan	je videla pod sabo in črne holme pod ugasujočim	A
njene oči drobne, trepetajoče luči v mestu;	ravan	pa so bile vso že popile velike sence, rezko	A
odkrito, kakor gledajo oči, ki so videle prostrano	ravan,	zelene senožeti in ki je ostal še globoko v	A
je premerila prostrano, zeleno, tiho valujočo	ravan,	do gozda, ki pošumeva zamolklo v daljavi ...	A
vrha ter se razlivala kakor silno šumeča reka v	ravan.	Hanco je bolela ta svetloba, hitela je, da	A
Globel se je zaprla za njimi, razprostrla se je	ravan	in sonce je zasijalo.Voz je zavil okoli hriba	A
šumeči, rumeni gozdovi, daleč pod svetlim nebom	ravan	brez konca; srebrna megla je puhtela iz nje	A
je hitel vlak in že so legale sence na zeleno	ravan,	vzdigale so se že večerne sanje proti nebu.	A
blata bi ne gazila!“ Za hribom se je odprla	ravan;	blizu je že bilo mesto, komaj še poldrugo uro	A
v daljavi, komaj sluteni, mahoma razmeknili;	ravan	se je zožila ter se je nenadoma spet razprostrla	A
še samota, prej še gozd in lazi -- zdaj lepa	ravan,	zelene senožeti, bela cesta.Grem ...	A
gozdatih holmih, na desno pa se je razprostirala	ravan;	megle, dolge in tanke, kakorpajčolani, so se	A
zibal dalje in odprla se je svobodna, prostrana	ravan.	Kačur je zavzdihnil.	A
nebom, v ogromnem tihem polkrogu, so gledali v	ravan	visoki gozdovi. ”Tam je Zapolje!“ se je ozrl	A
praznikih. Vlak se je dremaje zibal skoz rjavo	ravan;	iz dolgih njiv na máhu je žehtelo vroče življenje	A
prostrane, močvirnate ravní je držala cesta; vsa	ravan	siva, otožna; v jarkih, potokih, po kolovozih	A
za hribom. Na desni pa je bila velika odprta	ravan,	čisto prazna, z visoko travo poraščena; jarki	A
se je zgenilo takrat - tako prostrana je bila	ravan	in tako mirna! Ali nihče ni rekel, da	A
mi je bilo zazdelo nenadoma, kakor da je vsa	ravan	polna vode in da voda pljuska ter se nam bliža	A
pršeti. Še bolj pusta in otožna je bila zdaj	ravan;	pogrebna pokrajina.In skoro mi je, kakor da	A
ceste ni bilo nikjer. Vsa nas je bila objela	ravan,	pogoltnila nas je bila.Kakor luža smo bili,	A
zdaj ni bilo na svetu nič drugega več nego tiha	ravan.	Ko sem se ozrl, sem zapazil, da smo	A
trudne, plašne misli, je bila sama pusta, tiha	ravan;	vsa zemlja je bila pusta ravan in vse življenje	A
pusta, tiha ravan; vsa zemlja je bila pusta	ravan	in vse življenje.Mi pa smo hodili v kolobarju	A
dolgo vrv, morale so nazaj na pusto, neizmerno	ravan,	kjer je bila smrt.Vsi smo postali, tudi Hanca	A
Lojzetu je klonila glava... Nazaj, nazaj na pusto	ravan!	Trudni smo bili, da nismo mogli več	A
je bilo. Mrzlo nebo je viselo nizko na golo	ravan;	navsezgodaj je začelo rositi. Šla sta z materjo	A
kolodvorom se je razprostirala temna in tiha	ravan;	cesta, posuta z belim kamenjem, se je svetila	A
sonce zašlo, in sence so se razgrnile čez vso	ravan...	Veselica se je vršila že popoldne; blagoslavljali	A
za hip, a takoj se je zopet sonce skrilo, in	ravan	se je zavila v sence... Nikolaj se je vrnil	A
zalesketavali so se azurnomodri trakovi, prepregali vso	ravan,	trepetali in izginjali - se potapljali v svetlozelenih	A
pričela razgrinjati nedogledno dolga, snežena	ravan,	vsenavzkriž preprežena z zamrzlimi jarki in	A
desno in na levo, do nočnega obzorja, mrtva	ravan.	Sklonila se je, pokleknila je in je položila	A
z žitom na polju. Tam, glej, se razprostira	ravan,	okópana v soncu; iz zemlje same raste stotisočera	A
razmaknila, široka bela cesta se je izlila v	ravan...	Bil sem bolan; ali od tistega jutra	A
odprla se je pred njima vsa prelepa ljubljanska	ravan.	Blizu spodaj, kakor pred njunimi nogami,	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani