Večkrat se ji je zdelo, da je zazrla pred seboj dolg pas, Donavo, in vselej je trčila s povodci po konjskem vratu, da je vrli dirkač še bolj stegnil noge in letel kakor strelica. Toda vselej se je megla čudovito prelila in pretočila, pas vodne gladine je izginil in zopet sama mrtva, brezkončna ravan. Čedalje bolj je čutila, da ji popuščajo moči, konj je ponehaval in se spotikal.