Ko je stal Kurent na najvišjem hribu, je zaukal od radosti. Tik pod njim strme rebri, črne globeli; vsenaokoli šumeči, rumeni gozdovi, daleč pod svetlim nebom ravan brez konca; srebrna megla je puhtela iz nje naravnost proti nebu, kakor sveta Abelnova daritev. Zemlja je prepevala, zamaknjena sama v svojo lepoto.