luna (2.825)

JULA: Saj ni nič.	Luna	jo nosi. HONZA (šepeta): Pa nič ne vidi	A
odprtimi očmi skozi prostor. HONZA: Psssst.	Luna	jo nosi. Honza jo gleda, potem nagne glavo	A
NELA: Zakaj pa ne bi slišala? HONZA: Ker vas	luna	nosi. NELA: Včasih me res, ja.	A
je? NELA (mu položi prst na usta): Psssst.	Luna	me nosi. HONZA: Če je pa nikjer ni.	A
pametno punco ... in lepo ... sploh kadar jo je	luna	nosila ... je bila lepa. JULA: Pa dobrega	A
se je že Honza sekiral namreč? Tudi ko te je	luna	nosila in ko ti je honoris kavsa oblačil nogavice	A
In toliko stvari se je zgodilo.	Luna	me je nosila, vse sorte je bilo ...Nisem žalostna	A
pregnani ... Kadar so potresi, kadar sonce in	luna	mrkneta, takrat se imajo ti verni ljudje k pokori	A
): Skozi tenko zaveso na mojem oknu proseva	luna.	V svoj bledi žar ujame fotografijo s starinskim	A
skloni k meni in me prime za roko, kadar se	luna	zastrmi skozi okno ...Gledal si me, kot da sem	A
vsi trije omahnili v praprot, ko se je polna	luna	skrila za oblak ... Kako naj bi tedaj ta	A
Vlahinji Vlahinja, temna reka! Sonce in	luna	sijeta vate; ali kalno je tvoje vodovje, slike	A
čaroviti svoj sijaj nad temnim logom plavajoča	luna,	mlad vitez gleda bajni nočni raj v blestečih	A
vratu, rokàh, čarobno bi z njim se vozila, kot	luna	po mirnih vodàh. Pač vem, da prijateljev dosti	A
črnoruho v preprosto hišo sam ... Sijala mi je	luna	skoz okno v tihi hram. Bedel sem jadne duše	A
cvetjem širijo mi bele roke in skrivnostno - kakor	luna,	ko skoz goste sence zre zrejo me prijazne deve	A
nedosežne ste mi zdaj ko njene bele grudi; in	luna,	ki se mi smehljaš in Fani menda tudi! Sem fantič	A
trudna molči, nezamudna beži črez mestni trg	luna	sanjava. Vse v mraku mirnó, na vodnjaku samó	A
trudna molči, nezamudna beži čez mestni trg	luna	sanjava, ki ruši pokoj moji duši nocoj, brezskrbno	A
112 . \/ VI Tam za vodami, tam za gorami	luna	svetlà se pojavila je.Dober večer!	A
noči po cesti stopal sem odmevajoči. Sijala	luna	je na belo cesto nad Šmarijem.Tam pred nebá	A
večer Ko na večer ljubo pihlja zefir in tiha	luna	med oblaki plove, leté čarovnice čez temne krove	A
boš jokala! . / . / stran 7 . / Pod oknam	Luna	sije, kladvo bije trudne, pozne ure že; préd	A
naj ga sapce, naj rosa pade nanj, naj sonce,	luna,	zvezde, kar so mu pevskih sanj préd vdihnile	A
. / . / stran 135 . / Na jasnem nebi mila	luna	sveti Na jasnem nébi mila luna sveti, kjerkóli	A
jasnem nebi mila luna sveti Na jasnem nébi mila	luna	sveti, kjerkóli žarki nje so zasijali, pozimi	A
razodeti, storí svetíla moč brez té, ki pali, de	luna	jih ko sonce ne razžali, de nenevarna je stvarem	A
mesci hrepeneč se uleže v travo. Nebo odpre se,	luna	da svečavo; tam vidi gnezditi strupene gade	A
sréče koprnéče solze líjem u slovó.	Luna	vstája, noč prihája, témen plašč odéva	A
-- -- -- V Tiha	luna	náme síje, srce mlado tožno bíje, na	A
ljubézen prvo, stare srčne ráne: -- ne sreče,	luna	mi samôte síje. VIII	A
OD DOMA Brátje, na nébu	luna	stojí, v čaši se vince blestí! Mnog me	A
srečni kot jaz -- kratek ločítve je čas.	Luna	síje, burja bučí, mene pa srce bolí.	A
poslanci véde v medlem krogu pred očmí.	Luna!	kaj čaróbno svétiš, tak' prijetno srce nétiš	A
drági môji, kaj trpíte mêne v družbi svôji?	Luna	bléda, káj obràz hladíš mi, svetlo solnce	A
ljubíte, me v veseli družbi ne trpíte!	Luna	bléda, náme več ne sévaj, svetlo solnce,	A
12 Kak' lepo, jasno je nebó, kak' síje	luna	mi svetló! Korák moj k ljúbici hití, v	A
valóv, ti bódi mi prijátelj nóv!“ In bléda	luna	vánj strmí, in od strahú napréj beží ...	A
razrušil petje lepo.“ ”O, povej mi svetla	luna!	O, povejte zvezde zlate!	A
v svoji krasni kleti, ravno ko na vzhodu	luna	vstaja. Temni sodi se vrsté okoli in	A
pesmi preveséle; a raz nébo gleda svetla	luna.	Ko so čudni gosti doplesali, zlóbno spet	A
/ stran 161 . / a raz nébo gleda svetla	luna.	Ko so čudni gosti doplesali, zlóbno spet	A
zarja, starca molčíta, bledíta ... Zasíje	luna,	zvezdic roj blestéči; revež leží poleg kralja	A
II Vozi	luna	se po nebu, jasnem nebu nad Pavíjo; tam	A
plamenico po stopnícah sveti njemu Rozamunda;	luna	gleda v izbo krasno - tla namaka vroča kri	A
krí ... Na tla se zgrudita obá; v dvorano	luna	se smehljá ... KAJ PRIPOVEDUJE VRBA?	A
srečen torej bode naj na večno ...“ Nad grobovi	luna	je sijala, v tihem kotu vrba je molčala	A
je kot solnce v prvem svitu, lepša je kot	luna	med zvezdami. V spremstvo jim je dvanajst	A
sveti se mu v srebru. . / . / stran 190 . /	Luna	plava žalostno po nebu, kakor v boli tresejo	A
krvavé mu spet nekdanje rane. ”Bleda	luna	je še bolj bledela ko po nebu nočnem je hitela	A
meni to povej! In zvečer dejal sem luni	luna,	tam nad njó postoj! In če bila bi otožna	A
zvestobo ti sebój drviš - bojim se te. TAM SIJE	LUNA	V HLADNO NOČ Tam sije luna v hladno noč	A
TAM SIJE LUNA V HLADNO NOČ Tam sije	luna	v hladno noč tako bledó; pri srcu meni	A
vstane zimski dan, v slovó ga ne pozdravlja	luna	ko splava na večerno strán. Ljubezen	A
zvezde bolnó trepetajoč? Prisveti jasna	luna	na to temnó nebó, s srebrnim svojim žarom	A
šumljá; na blestečo pot gleda smehljajoč	luna	z jasnega nebá. Veter zapihljá, drevje	A
valove tihe, kak bleščé se v mesečini,	luna	sveti se na dnù. Ali ni svetlà in krasna	A
”Glej, kak tam v valovih svetlih sveti	luna	se vabljivo, kot bi čakala nestrpno zaročenca	A
me pogleda ona in vsi trije obmolčimo;	luna	sanja tam visoko, sanja tiho v dnù valov	A
umolknila je, nad goró se z rdečim žarom	luna	zasvetila je. In takrat sem postavil jaz	A
moten pogled moj? Poglej na vzhod, že sije	luna,	umreti moram jaz nocoj. Samó nocoj, nocoj	A
diha ta rosni mrak. Na jasnem nebu sanja	luna,	pod nebom sanja tihi svet, ta bajni večer	A
morem vekomaj. . / . / stran 25 . / Plavala je	luna	med oblaki, mirno spalo mesto je pod njó	A
. / prišla bo noč nad gozdovi šumečimi,	luna	bo vstala nad daljno goró; glej, že s koraki	A
to je Bog, to je najina duša, Anica ...	Luna	je vstajala, strune so sanjale arijo mehko	A
valove tihe, kak bleščé se v mesečini ...	Luna	sveti se na dnù. Ali ni svetlà in krasna	A
”Da, kak tam v valovih svetlih sveti	luna	se vabljivo, kot bi čakala nestrpno zaročenca	A
me pogleda ona in vsi trije obmolčímo;	luna	sanja tam visoko, sanja tiho v dnù valov	A
obmolčala je, nad goró s krvavim žarom	luna	zasijala je. 3	A
Visoko tam sredi azurja, zamišljena	luna	zre v noč, k nji žalostni spev trubadurja	A
moten pógled moj? Poglej na vzhod, že sije	luna,	umreti moram jaz nocoj. Samó nocoj, nocoj	A
ta rosni mrak. Na jasnem nebu sanja	luna,	pod nebom sanja tihi svet, -- ta bajni	A
ljubiš več me ti? Zašumelo je drevó,	luna	sanja na poljáni ... Oj ostani, oj ostani	A
11 Plavala je	luna	med oblaki, sladko spalo mesto je pod njó	A
Príšla bo noč nad gozdovi šumečimi,	luna	bo vstala nad daljno goró ... Glej, že s koraki	A
Konec vendar! Splavajo iskre kvišku: bleda	luna	gleda, Pozejdon močni, tvoje kraljestvo	A
Pri mrliču 51 OTROCI 52 RISAR STEREOTIPOV 54	LUNA,	JUTRO IN LJUBEZEN 56 MALIKUJEM TIŠINO IN PRISLUŠKUJEM	A
Amen ... ... za tisti dan. . / . / stran 56 . /	LUNA,	JUTRO IN LJUBEZEN Noči so mrzle, a sijoče.	A
za vekomaj, in na plečih nositi breme teme:	luna	bo pesnica, pesnik bo luna.Zakinkati vase, v	A
nositi breme teme: luna bo pesnica, pesnik bo	luna.	Zakinkati vase, v svojo polnost in sredobežnost	A
Nebo seje zvezde.	Luna	seje sence. Sanjam pomlad ‒ trije polži odletijo	A
bo v ostrešju prespala sova. Les bo škripal,	luna	šepetala svoj mrak, hišica bo do jutra zrasla	A
nato trije Pod vejami ležita dva, Mesec in	Luna.	Se ljubita, v temini noči zasoplo, gola.	A
Kjé ste ljubezni ve nebesa! Ti	luna!	za oblak se skríj, Da mokrega ne zreš očesa	A
2. penica: Kaj praviš, oh! je le preres, Ko	luna	solnce že je bledó; Zapira groza mi besédo.	A
stran 17 . \/ Njena lepota se zrcali na snegu.	Luna	in luna. Črvov vrh Rodica rd	A
Njena lepota se zrcali na snegu. Luna in	luna.	Črvov vrh Rodica rdeča, Črna	A
Pogled dol . /\ .. stran 21 . \/ Stop, polna	luna!	Sprehajanje po nebu je dovoljeno.	A
Nocoj je bajen večer. V tolmunu se	luna	nemimo blešči, opojne skrivnosti mi lijejo v	A
veselo hodila tedaj, ko ga obsevala bleda je	luna,	ko ga ožarjal je sonca sijaj. Ko so nevihte	A
morem več zaspat pred polnočjo. Tam gor je	luna.	Tukaj not - kdo ve.	A
čezenj šla. A senca kot kak pes zaleze v kot in	luna	pripotuje do srca. Prijatelji so se že zgodaj	A
avto izgubi na prècej dolgi poti v Eisenerz, je	luna	kot kak izgubljen sesterc, nebo pa kot iz Neronovih	A
drugimi vred nekje visoko nad zemljo, više kot	luna,	ki je bila nad vrhovi najvišjih dreves; a zbudila	A
življenje v ude zlije, gibanje zbudi teles; bleda	luna	tiho sije, gleda mrtvih živi ples. In tako se	A
zavet! Naj v tmo se zavije ponočno nebo, naj	luna	zakrije mi svojo glavo! Ljubezen kazala mi pot	A
stran 75 . / Rosa, hladna rosa kamenje močila,	luna,	bleda luna nanje je svetila. Čudno govorico	A
Rosa, hladna rosa kamenje močila, luna, bleda	luna	nanje je svetila. Čudno govorico kamenje oglaša	A
dan je pri oknu ljubica čakala, da je bleda	luna	mirno posijala. »Zunaj mesta z drugo ljubico	A
po ravnem polju je za roko vodil.« Tako reče	luna,	za oblak se skrije, da solzíc ne vidi, ki jih	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani