grom (703)

Še pomniš, oče? Vihar in	grom	in bliski so kumovali uri, ko je obstala krona	A
Tu ‒ na desno ... Herman zapre vrata. Daljni	grom.	3. PRIZOR Herman sam.	A
Celjan ‒ pa grbav? Kdor vlada, mora biti lep.	Grom.	Prikaže se majhen, nerazvit deček in izteza	A
vina ... VERONIKA S to smrtonosno kupo vina?	Grom.	HERMAN Čuj, toži te nebo in zemlja.Priznaj	A
In mašnik ves v zlatu mašuje ‒ Podzémeljski	grom	se začuje!...	A
veste, káj vse to poménja!« Glas zagrmí jim ko	grom	‒: Velikán sred njih čestit stojí že ‒ Starec	A
včasi pozój se vzbudí, In takrat po gori bobní:	Grom	dela zvenčeča veríga, Blisk pa mu iz démanta	A
Verige jeklene zdrobíl bo!« »Ko sodnji dan	grom	bo grmél In zmaj bo na svetlo hrumél; Pomágala	A
ljudi, podobnih psom, ki lajajo, kadar vali se	grom,	ki cvilijo, kadar glasi se godba. III.	A
/ . / stran 116 . / Ponočni gost Mogočen	grom	je stresal svet, vihar je zunaj rjul, od tesnega	A
vzbudim se jaz. . / . / stran 118 . / Mogočen	grom	je stresal svet, vihar zares je rjul. Spomina	A
dekletam kaj ‒ kdo ve? Ne stráši moč viharja, ne	grom	valov mornarja, se smrti ne boji. Spomin v potópu	A
In vojšak, ki ga trobenta vabi med kanonov	grom,	kaj plačilo bo vročine, ran in žeje, sam ne	A
razgraja piš ob hudi uri, ko se tepó valovi,	grom	udarja ‒ zakaj, ak vajnih zvezd zasije zarja	A
rama se ukloníti noče; temná je noč, in stresa	grom	oblake; sovražnik se podal bo v svoje koče,	A
njemu je már. Vesélja ne bráni ponočni mu	grom;	naj líje, naj blíska -- on póje, le vríska	A
še kedaj. . / . / stran 113 . / Vrnitev	Grom,	bliski temo preletavajo, in dež lije na zemljo	A
pojdi, da se Bog ne zjezi,« srednji že de mu ko	grom	iz noči. »Pusti nas, pojdi, da se Bog ne zjezi	A
mi je prikipela. Quos ego! da bi vse vas	grom	in strela! Posluh, jaz eno hočem vam zagosti	A
‒ ‒„Nesramni bahač! ubij te	grom!	Vrag pije naj c tábo, jaz pa ne bom!”	A
Sladko objema me divna prelest.	Grom	in vihar sta prijatelja moja vedno radujem se	A
grmenja se mi zdi. Silna je beseda naša, kakor	grom,	pred katerim cvetna trepeta livada. V z bliski	A
vihri Iztrga blisk ognjen se med vrhovi Zamolkel	grom	pretresa gorske žile; Vihar zatuli kot spomin	A
v oblakov sivih plašč zavita; beseda njena ‒	grom	rohneč, in njen pogled je ‒ blisk goreč. Besede	A
rohneč, in njen pogled je ‒ blisk goreč. Besede	grom	in blisk očesa nebesa in zemljó pretresa. Pod	A
‒ blisku žar se upihne, le prst zavzdigni ‒	grom	potihne, le vêli ‒ bič se razdrobi, le žêli	A
toča in dež krvav in solz potok in blisk in	grom	‒ oh, bitva vroča! Tod sekla bridka bodo jekla	A
stoječ po bitvi na planjavi: le njega bojni	grom	ni strl, tovariše je vse podrl. Čemú je tebi	A
nočni požar, ki z oken šviga. In votlo kot	grom	iz dalje grmi srdito in bridko junak govori	A
izkusil zunanje nadloge in viher notranjih je	grom.	Zdaj konec bo borbi in zmoti, izdihnjen je zadnji	A
čeravno čujem, daješ sladke sanje. Naj se	grom	razlega, naj se zemlja stresa; jaz pa vendar	A
puška govori Z orožjem in desnico nesimo vragu	grom,	zapisat v kri pravico, ki terja jo naš dom.	A
puška govori. Z orožjem in desnico nesimo vragu	grom,	zapisat v kri pravico, ki terja jo naš dom.	A
blisk, zasekaj zrak v temo, sledilo bo, kot	grom	vse moje ti telo. Zavrti me okrog, položi me	A
ciljev, mrzki božji gnev. Oglaša se kot zvon in	grom	v daljavi cvetnè perjanica na školjčni glavi	A
Nevihta. Blisk in	grom.	Tema je v rogu.	A
vabljenjem v družino; prihajajo kot bog skoz	grom	in blisk. So polni božjega miru in vneme iz	A
Deželo širno prepešačijo. Prihajajo kot bog skoz	grom	in blisk. So eni glas in drugi dolge strele	A
zvrnilo težko kolo. . /\ .. stran 257 . \/	Grom,	ko da se je zaletel zrakoplov v okno.Tedaj se	A
nad tavajočimi konji, da je bil nepričakovani	grom	jeklenih ptic najpoprej rezek sunek odmeva nepreklicnega	A
deteta, povita v dolge in ozke plenice, in že je	grom	avstrijskih topov, ki jim bobná uspavanko; potem	A
in se pod jeklenim ogrodjem zbudi pretresljiv	grom.	A potem so tračnice ravne, ko potegnjene s črtalom	A
sem bil potem. Sedel sem v kinu in poslušal	grom,	ki je hrumel okrog Beethovna, medtem ko je on	A
je prosil. In nekega poletnega dne, ko sta	grom	in strela šla mimo vrha, prav blizu, sta slišala	A
njegove vzdihe. »Kaj pa bi rad?« je zagrmel	grom.	»Rad bi odletel v dolino,« je rekel	A
»Rad jo imam.« »Rad jo ima!« je zagrmel	grom.	»Slišala sem ga, saj nisem gluha!« je	A
sem ga, saj nisem gluha!« je strela pokarala	grom.	Nato se je vzdignila iz oblaka, stegnila zlato	A
kar teci!« je rekla. »Srečno pot!« je zagrmel	grom.	»Hvalaaa!« je zakričal kamen, ki je	A
trdnim korakom korakalo v temo, v strelo in	grom.	Strmel sem v to pretresljivo in mogočno podobo	A
stran 95 . / 10 Med gorami je grmelo,	grom	je tolkel nekje pri skalnatih vrhovih, se spustil	A
vozu nad oblaki, od vršaca do vršaca, to je bil	grom	njegovih nebeških koles in ognjenih konjev,	A
vsi padli na kolena, kajti menili so, da je	grom	glas Božji, in nobenega dvoma ni bilo, da je	A
kesanje; za zločinom pride kazen, kakor udari	grom	za bliskom.Tudi cesar bi mu tega žaljenja ne	A
Zato pa pogumno naprej! Vojni	grom	vas ne sme strašiti.Strahopetci se boje smrti	A
navdušiti. Zdelo se jim je, da zveni iz nje	grom	topov, žvižganje krogel, obupni klic umirajočih	A
Zdaj mi je vse jasno! In naj me peklenski	grom	in peklenska strela raztreščita, zdaj, ko mi	A
zine ‒ jezik mu bo otrpnil! Naj le pride pome ‒	grom	ga bo v makovo zrnje raztreščil! je vso noč	A
naglici pokril z nalomljenim vejevjem. Ko udarja	grom,	je treba izpod dreves, je rekel in odvezal	A
zasekale strele, čez in čez se je prikotalil	grom,	zaletavi piš pa je luščil vogale in upogibal	A
je segel v oči, tudi če si zamižal. Kajti ‒	grom	je segel v ušesa, tudi če si jih zatisnil.Vse	A
ga bom imel toooliko! je skušal preglasiti	grom,	ki se je kotalil prav nad njima. A deček mu	A
Naj me dež razmoči. Naj me	grom	pokonča.Prav mi je in prav mi bodi...	A
popotnik in o tem se je prepričal tudi Tjažek,	grom	pa da je spremljal babico pri njenem odhodu	A
živalskega glasu. Vsak zvok in da je bil nebesni	grom,	je mestoma zaglušilo bobnenje razljučene vode	A
umrjočo. A zunaj je lil dež, švigal blisk, butal	grom	in izpod stene pristrešja jima je pricurljala	A
slušal. Ker je prav tisti hip zopet udaril	grom	z bliskom, se je pokrižal, potem je z roko povel	A
»Ali sem mu posvetil! Kakor	grom	sem planil nanj, ko sem videl, da se zvečer	A
glavi, ko je nekdo na vasi glasno zaukal. Kakor	grom	je letel jek po gori. Čajž je dvignil glavo	A
res mu je toženec dolžan, za kolikor je tožen!	Grom	me ubil, ako ni istina!Ali oprosti, gospodine	A
Iz rahlega dežja sta se bila v hipu razvila	grom	in tresk, da se je zbudil skrokani zapisnikar	A
Cvetku Mehurju se odveže jezik; kakor zamolkli	grom	pretresajo njegove besede vesoljno klet: »Ali	A
slišati je bilo tekanje po odru, piš vetra, dež,	grom.	Stanka je silno mučila radovednost, tako rad	A
njegov glas ni bila plunka ali harfa, ampak	grom,	pravšen pisarniški grom: »Slišite vi, kaj pa	A
plunka ali harfa, ampak grom, pravšen pisarniški	grom:	»Slišite vi, kaj pa mis lite, da tako neusmiljeno	A
ampak Kocmur: »Meni se ne bo nikdo upiral!	Grom	in strela in blisk!«Udaril je z desno pestjo	A
strašno! ‒ Edini, ki je točen in dober, to je	grom,	‒ grom je res zanesljiv in bi zaslužil, da mu	A
Edini, ki je točen in dober, to je grom, ‒	grom	je res zanesljiv in bi zaslužil, da mu dovoli	A
je urezal v planine, na, vselej dež, ploha,	grom.	Kmetje v dolini so opazovali moža, kako hodi	A
Začelo se je bliskati, da je kar vid jemalo;	grom	je bučal, strele so udarjale križem v goro in	A
skril v najtemnejši kot pod pograd. Če se je	grom	oglasil ponoči, je preplašen prilezel izpod	A
in šel. Preko smleškega gradu se je slišal	grom	topov.Na mojem srcu je pa ležala huda žalost	A
kopito od zelenih trat! Perun, sproži strelo in	grom,	ukroti bese, nadeni Morani vrv, da nam prizanese	A
Tedaj je hipodrom zabučal od jeze kakor silen	grom.	Gledalci, ogorčeni, ker še ob tretjem pojezdu	A
po hrbtu. »O, Numida,« se je jezil v srcu, »	grom	te ubij!Kaj čakaš?	A
ji je bučal ta strašni krohot kakor peklenski	grom.	Na Smrekarjevo vprašanje ni odgovorila.	A
v njihove po prahu tapajoče korake je kakor	grom	udarjala tožba avtomobilov, ječanje motorjev	A
Kako drve vetrovi od tam, razkrope brodovje;	grom	bobni, blisk šviga po nebu kot ognjena kača	A
Zagrmelo je bilo narahlo, po vsem nebu; zamolkli	grom	je bil podoben grgranju umirajočega človeka	A
pesem je vzrasla od nekod v ta smeh; prasketajoč	grom	je bruhnil.Vikar se je prebudil.	A
zavest ... . / . / stran 68 . / Nasilja Votel	grom	in zamolkel šum deževnih kapelj je vzdramil	A
Zelenkasta bleščava mu je posvetila v mrak, votel	grom	je stresel hišo v temeljih.V odprtih vratih	A
Zelenkasto sinja bleščava preleti vso globel, votel	grom	se sesuje vanjo in vali v jeki po soteskah,	A
vzamejo človeku še tisto malo, kar ima na starost!	Grom	in strela!« »Huda krivica se ti godi!« pravi	A
jesti in spati poveljnik gologlavemu polku.	Grom	in strela, vrag vzemi to življenje, in če hoče	A
Dežilo in snežilo je, tu in tam se je oglašal	grom.	Šele ko so dospeli v bližino prijaznega gorenjskega	A
pri vratih. Zadet ni bil nihče, pač pa se je	grom	razlegal po dolini.Že se je čula govorica iz	A
vrste do vrste, se je končno razlegal kakor	grom	nad gorovjem. »Na dan sodbe!«	A
strel na stotine. Dol in goro je pretresal	grom	in do osrčja je trepetala zemlja pod neskončnimi	A
voda je naraščala više in više. Vmes je divjal	grom	in strele so švigale.Staro lipo sredi vasi je	A
pričel moliti. Zunaj pa sta tedaj razsajala	grom	in blisk in na mala okna se je usipal dež z	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani