nova beseda iz Slovenije
vse je proč. LORENZO O Julija, poznam tvojó | bolest | in komaj ovladujem svojo pamet. Čul sem, da | A |
trpljenju mož, v ljubezni zvest, za radost rahel in | bolest: | vsekdar naj pevec duše vnete zemljanom kaže | A |
v zemskem življenju, vanjo izlivamo radost, | bolest, | v upanju, strahu, veselju, trpljenju pesmi odmev | A |
nezvest, in nema in nema prebiraš na mojem obrazu | bolest | ...! | A |
vrejo pesmice iz grla, kakor da prebolel si | bolest. | Kakor da bi dvignila te vera: Zopet vzraste | A |
Ne, nikomur nič! Kakor ti, sem jaz | bolest | prebolel ‒ le veselo zopet pojva, ptič! Vrbsko | A |
svetom me je sram, izjokam naj si torej sam | bolest, | ki dušo mi prešinja. Priljubljen nekdaj, spoštovan | A |
tvoje drobne, otroške ročice. Kakšna trudna | bolest | v teh sivih očéh, na teh ustnicah tenkih | A |
tvoje drobne, otroške ročíce. Kakšna trudna | bolest | v teh sivih očéh, na teh ustnicah tenkih | A |
starka, odgrne jim Gospod nebeški raj; v | bolest | poslednjo sije luč prežarka -- še en smehljaj | A |
vredno pustih besedi. O vsi svetniki -- saj | bolest | to ni, blamaža je brezkončna!Še to malo, | A |
ker vso radost v mlado dušo sem prestregla in | bolest | občutka sreče ni presegla. Kot privid iz sanj | A |
citronove veje. Moj ptiček, jaz dobro umejem | bolest, | ki ubogo srcé ti razriva; pa pojdi z menoj kot | A |
boj je, stotero trpljenje in skrb in strah in | bolest. | Ta truma in ródbina njena zemljana vsakterega | A |
tožnega lica, rahlo je stopala bolna nožica. | Bolest | neusmiljena te je ranila, krasota vzvišena ni | A |
Moj duh je rdeč. Ljubim svojo | bolest. | Delam iz bolesti. | A |
mesečine. Mesečina nad polji je kakor okamenela | bolest... | Tvoje telo blesti v mesečini. | A |
Mrtvi srd. V oktavah se vzpenjam nad lastno | bolest, | zmagoslavno pojoč: ČLOVEK, NA POMOČ! Ko da | A |
Ugnan sem. od ljudi, od hiš, edina družica moja: | bolest. | A grem za lučjo nevidnih zvezd. | A |
srce, da se razjoka. Senca oblakov skriva | bolest. | Dobro je zdaj pekoči rani. | A |
hrepenenjem vetra ‒ da zaihti in zapoje moja | bolest | od blestenja nevidnih tečajev. O, vedel sem | A |
umirali grenkega srca. Mi gremo in gremo skozi | bolest. | Adijo, draga, tvoj svetli smehljaj, mi gremo | A |
Metulji so sklopili krila. Velika je | bolest, | o Gospod. Z bolestjo zločin gre na pot. | A |
pravi živeti sredi sivih cest, v praznem srcu | bolest, | in predno izrečeš svojo besedo, umreti. Odprto | A |
v vsakem srcu. Ko odpoljubi Smrt nam vso | bolest | in v srcu se ustavi čas, se umaknemo v veliki | A |
priroda kamenita, a mojo dušo vodi v propast | bolest, | v temini skrita. Pogledam jo: to je zlomljena | A |
prihaja, že je pred vrati ... Ženo mi vzela, vzela | bolest | je in domovino...Zdaj hodim in gledam, ko zvezde | A |
pa lovcu srce prestreli. . / . / stran 8 . / | Bolest | No, pridi, tam je ples in svetel smeh in ona | A |
opiti, opojno umreti v čudni ta pokoj; da je | bolest | mogoče pozabiti, postati človek, človek nad | A |
evropske mrliče. . / . / stran 17 . / Ena | bolest | Ena bolest mi dušo tesni ‒ tega sveta hladnina | A |
mrliče. . / . / stran 17 . / Ena bolest Ena | bolest | mi dušo tesni ‒ tega sveta hladnina; pride noč | A |
živeti, trpeti, strmeti v razbiti svoj obraz. V | bolest, | ki ne mine nikoli, nikoli, in kot v zrcalo vodà | A |
lahko hrani, ki v njem začutiš kri prelito in | bolest | zatajeno, skrito. In nič ni svetlejšega od tega | A |
Dovolj globoka je hladna tema, potopi svojo | bolest | do dna! Kdo si? | A |
sejejo v brazde potne srage in kri, sejejo svojo | bolest, | svoj srd in svoj gnev.Žal, da jim to zadnje | A |
mleli in klali. Zdaj povem še enkrat: duhovna | bolest | se pretaplja v človeške snovi.Zato mora vse | A |
Vedel je, neusmiljen in nedovzeten, za mojo | bolest. | Do potankosti mu je bilo jasno moje trpljenje | A |
bohotila. Dobro je skrival, volkodlak, svojo | bolest, | uspešno jo je tlačil vase, toda meni ni mogel | A |
goltanec ga grabi groza, prsi razjeda krhka | bolest, | ves je do kraja razpuščen, razpada, tkivo se | A |
morala tolažiti in podpirati ... Dekle je zatrlo | bolest. | Čutilo je, da ima Jakob prav. | A |
sem nesrečna! ‒ je obupno vzkliknila Minka. | Bolest | je prikipela do vrhunca in je dalje ni mogla | A |
naj dene to vihravo, sključeno in krevljasto | bolest? | Se bo kdaj izril iz teh ljubezenskih zametov | A |
brezobzirno. Gospejin obraz se je zasenčil, | bolest | je zatrepetala na njem.»S tem zakonom si je | A |
naj ozdravim sinovo bolezen! Oprostite mojo | bolest! | Mati sem njegova.« | A |
pobratim nekje v podzemeljski ječi. Kruta | bolest | mu je stisnila srce, ker prav tako neznansko | A |
Pomiluj ubogo sestro hajduškega harambaše! | Bolest | bolujem, nikomur je ne kažem, samo Bogu in svojemu | A |
se ji je zatesala v srce kaka posebno globoka | bolest. | Vaha sta prišla pozno v noč domov in lahko sem | A |
že semtertja hudo in dolgo ščipala kaka srčna | bolest. | Njegovo medlo lice je bilo krotkega izraza, drobne | A |
hotel motiti v njegovih spominih, ker za njegovo | bolest | nisem imel zdravila, celo pravega sveta ne, | A |
To je vse! Telesna | bolest | ga ne gane nič, prav nič in včasi mislim, ali | A |
ura, tedaj je prijatelja Toma rado prijelo, | bolest | mu je šinila preko lica in vsem se je smilil | A |
dalj! Zamižal je, lice mu je izražalo globoko | bolest, | naslonil je glavo v roko in mi pustil časa, | A |
je uspešno poudarjal svoje očetovske nauke v | bolest | in žalost imenovanega sina. Ne da se tajiti | A |
Otrla si je oči in pričela, pa jo je premagovala | bolest | in ni mogla naprej.Sodnik je potrpel; usmiljenje | A |
smelo. Ampak bi moralo globoko v prsih pokopati | bolest | in ogorčenje in obup.‒ Ob takem položaju, je | A |
»Ne moreš, ne smeš, hčerka moja! | Bolest | je prevelika, prešibko tvoje telo.Kam pojdeš | A |
davno utonil v morju. Občutil je nenadoma tesno | bolest | v srcu. Bizanc! | A |
mišice so odnehale, po obrazu se je razlila | bolest. | Škrtnil je z zobmi. | A |
Začel je vnovič. »Vprašam vas, ali poznate | bolest | Svarunovo, ki ga ujeda kakor kača, ker mu je | A |
Gospodična Alena, kaj vam je! Iz vaše besede zveni | bolest! | « »Če zveni, ni zlagana!« | A |
premišljeval. Hano je spreletelo po životu kakor | bolest | in sram. ”Glej, odcvela si, minilo je! | A |
luči, morda od tihe misli - je bila obžarjena | bolest, | zapisana na njem.V tem trenotku je bil njen | A |
spominu me časih obide kakor kesanje, kakor | bolest; | toda ljubezni, čeprav zakasnele, ni od nikoder | A |
in v tistem trenotku so občutili vso slast in | bolest | zdavnaj izgubljene, kakor nepošten denar zapravljene | A |
smehljaja ni bilo na ustnih. Takrat me je preletela | bolest, | kakor je nisem občutil nikoli prej, ali pozneje | A |
in vsega me je presunila grenka, neusmiljena | bolest. | Ta težki, strupeni sopuh v izbi mi je bil nenadoma | A |
temveč učenec in številka v razredni knjigi. | Bolest | ti kljuje v srcu, ti bije na tilnik, ti pa premišljuj | A |
svetlo, svetlo. Iz daljave je videla mati mojo | bolest | in se je smehljaje ozrla name, kakor se ozre | A |
zanimivi tujci, veliko ljubezen v srcu in težko | bolest. | Poznam ga iz vseh svojih sanj in tudi on se ozrè | A |
sedela v lopi in ni znal poljubljati. Velika | bolest | me je spreletela -- govorilo je naglas iz njegovih | A |
Ne misli, da sem huda nate!“ | Bolest | je bila v njenem glasu in ko me je spremila | A |
”O Bog, kaj mora tako biti?“ Obstrmela je, | bolest | ji je segla v srce in sladkost obenem; kajti | A |
zatajena, v grlu udušena, v duše dno potisnjena | bolest. | Kri mu je curkoma planila iz oči, z obema rokama | A |
spoznal ... Iz svetlobe in sladkosti je privrela | bolest; | izlila se je - studenec med lokami - pod soncem | A |
iz njenih oči: strast, radost, kljubovanje, | bolest | in obup.Pijana je objela pijanega soseda ... | A |
nato ga je spreletelo po vsem telesu, velika | bolest, | velik strah. »Pravice sem jih prosil | A |
takrat ljudje nesrečni zaradi ljubezni; ali njih | bolest | ne blešči iz daljave kakor z zlato krono venčana | A |
klile celó iz solz; zdaj je vse pusto in črno, | bolest | se vije trudna v prahu, nikomur draga, od nikogar | A |
vzduh v tej ozki izbi, na srce lega, tako da je | bolest | še večja.Zunaj pa je lep večer. | A |
mislil: kako močan je on in kolika je njegova | bolest, | da nosi to breme, ko je že senca njegova tako | A |
gozdov mi je pogledala v oči in je čutila mojo | bolest | ... Hitel sem v dolino, v mesto, pod sivo meglo | A |
kjer je dom tujcev in popotnikov. Lažja je tam | bolest | in mirnejša, tišje je hrepenenje.Mirnejša je | A |
mirnejša, tišje je hrepenenje. Mirnejša je | bolest, | če gledam v obraz človeku, brezdomnemu, domov | A |
je ljudi, ki jim je življenje sama žalost in | bolest | brez konca; ne cveto, ne rode sadu, izginejo | A |
glej, izpolnili so svojo dolžnost v trpljenju, | bolest | jim je bila naloga, stali so v zgodovini, kamor | A |
trepetajoče srce. V tem srcu je bil spomin na | bolest, | do zadnje pekoče kaplje izpito, na nezasluženo | A |
sople enakomerno. Hanca je stala sredi sobe in | bolest, | skrbno hranjena, ponižno skrita, je dokipela | A |
Krivica, ki je bila preplavila svet, je tvoja | bolest. | Nasilstvo je nasilstvo, hinavščina je hinavščina | A |
porojena; in v srcu ni bilo ničesar več nego | bolest | brez upa in brez poti ... Natakar je prišel | A |
studenec veselja in hrepenenja, je občutilo težko | bolest. | Nagnil je glavo in močno je bil žalosten | A |
umirajoče svetlobe je strmelo kakor vzdramljena | bolest. | Prašni, zaspani in zlovoljni so bili poslednji | A |
srce je segla tista topa, vdana, milo proseča | bolest; | in njegova misel je bila žalostna. ”Iz vseh | A |
poslednji uri gozdove, polja in morja. Najgloblja | bolest | molči, najvišje hrepenenje se izpolni v samoti | A |
domovine. Devetkrat globlja je takrat ta dvojna | bolest; | tista, ki jo gledajo oči, in tista, ki jo srce | A |
ozre mati, če joka otrok od dolgega časa, toda | bolest | sliši iz prvega vzdiha in plane. ”Daj meni | A |
sem bil nekoč poet!“ ga je prešinilo kakor | bolest. | Beznica je bila tesna in neprijazna, tudi | A |
zato, ker nikakor od srca ne more najhujša | bolest | in najslajša radost.Če preudari človek, koliko | A |
gozdov, preko neznanega morja. Šla je, kakor gre | bolest | skozi srce ...To je tista kraljična. | A |
nekaj silnega - stud in sovraštvo in neznana | bolest. | Udarila je z drobno pestjó ob duri in je vzkriknila | A |
koprnenje po njem. Če je - kako neskončna mora biti | bolest, | kako globok sram in kako neznosen stud, kadar | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |