bolest (250)

vse je proč. LORENZO O Julija, poznam tvojó	bolest	in komaj ovladujem svojo pamet. Čul sem, da	A
trpljenju mož, v ljubezni zvest, za radost rahel in	bolest:	vsekdar naj pevec duše vnete zemljanom kaže	A
v zemskem življenju, vanjo izlivamo radost,	bolest,	v upanju, strahu, veselju, trpljenju pesmi odmev	A
nezvest, in nema in nema prebiraš na mojem obrazu	bolest	...!	A
vrejo pesmice iz grla, kakor da prebolel si	bolest.	Kakor da bi dvignila te vera: Zopet vzraste	A
Ne, nikomur nič! Kakor ti, sem jaz	bolest	prebolel ‒ le veselo zopet pojva, ptič! Vrbsko	A
svetom me je sram, izjokam naj si torej sam	bolest,	ki dušo mi prešinja. Priljubljen nekdaj, spoštovan	A
tvoje drobne, otroške ročice. Kakšna trudna	bolest	v teh sivih očéh, na teh ustnicah tenkih	A
tvoje drobne, otroške ročíce. Kakšna trudna	bolest	v teh sivih očéh, na teh ustnicah tenkih	A
starka, odgrne jim Gospod nebeški raj; v	bolest	poslednjo sije luč prežarka -- še en smehljaj	A
vredno pustih besedi. O vsi svetniki -- saj	bolest	to ni, blamaža je brezkončna!Še to malo,	A
ker vso radost v mlado dušo sem prestregla in	bolest	občutka sreče ni presegla. Kot privid iz sanj	A
citronove veje. Moj ptiček, jaz dobro umejem	bolest,	ki ubogo srcé ti razriva; pa pojdi z menoj kot	A
boj je, stotero trpljenje in skrb in strah in	bolest.	Ta truma in ródbina njena zemljana vsakterega	A
tožnega lica, rahlo je stopala bolna nožica.	Bolest	neusmiljena te je ranila, krasota vzvišena ni	A
Moj duh je rdeč. Ljubim svojo	bolest.	Delam iz bolesti.	A
mesečine. Mesečina nad polji je kakor okamenela	bolest...	Tvoje telo blesti v mesečini.	A
Mrtvi srd. V oktavah se vzpenjam nad lastno	bolest,	zmagoslavno pojoč: ČLOVEK, NA POMOČ! Ko da	A
Ugnan sem. od ljudi, od hiš, edina družica moja:	bolest.	A grem za lučjo nevidnih zvezd.	A
srce, da se razjoka. Senca oblakov skriva	bolest.	Dobro je zdaj pekoči rani.	A
hrepenenjem vetra ‒ da zaihti in zapoje moja	bolest	od blestenja nevidnih tečajev. O, vedel sem	A
umirali grenkega srca. Mi gremo in gremo skozi	bolest.	Adijo, draga, tvoj svetli smehljaj, mi gremo	A
Metulji so sklopili krila. Velika je	bolest,	o Gospod. Z bolestjo zločin gre na pot.	A
pravi živeti sredi sivih cest, v praznem srcu	bolest,	in predno izrečeš svojo besedo, umreti. Odprto	A
v vsakem srcu. Ko odpoljubi Smrt nam vso	bolest	in v srcu se ustavi čas, se umaknemo v veliki	A
priroda kamenita, a mojo dušo vodi v propast	bolest,	v temini skrita. Pogledam jo: to je zlomljena	A
prihaja, že je pred vrati ... Ženo mi vzela, vzela	bolest	je in domovino...Zdaj hodim in gledam, ko zvezde	A
pa lovcu srce prestreli. . / . / stran 8 . /	Bolest	No, pridi, tam je ples in svetel smeh in ona	A
opiti, opojno umreti v čudni ta pokoj; da je	bolest	mogoče pozabiti, postati človek, človek nad	A
evropske mrliče. . / . / stran 17 . / Ena	bolest	Ena bolest mi dušo tesni ‒ tega sveta hladnina	A
mrliče. . / . / stran 17 . / Ena bolest Ena	bolest	mi dušo tesni ‒ tega sveta hladnina; pride noč	A
živeti, trpeti, strmeti v razbiti svoj obraz. V	bolest,	ki ne mine nikoli, nikoli, in kot v zrcalo vodà	A
lahko hrani, ki v njem začutiš kri prelito in	bolest	zatajeno, skrito. In nič ni svetlejšega od tega	A
Dovolj globoka je hladna tema, potopi svojo	bolest	do dna! Kdo si?	A
sejejo v brazde potne srage in kri, sejejo svojo	bolest,	svoj srd in svoj gnev.Žal, da jim to zadnje	A
mleli in klali. Zdaj povem še enkrat: duhovna	bolest	se pretaplja v človeške snovi.Zato mora vse	A
Vedel je, neusmiljen in nedovzeten, za mojo	bolest.	Do potankosti mu je bilo jasno moje trpljenje	A
bohotila. Dobro je skrival, volkodlak, svojo	bolest,	uspešno jo je tlačil vase, toda meni ni mogel	A
goltanec ga grabi groza, prsi razjeda krhka	bolest,	ves je do kraja razpuščen, razpada, tkivo se	A
morala tolažiti in podpirati ... Dekle je zatrlo	bolest.	Čutilo je, da ima Jakob prav.	A
sem nesrečna! ‒ je obupno vzkliknila Minka.	Bolest	je prikipela do vrhunca in je dalje ni mogla	A
naj dene to vihravo, sključeno in krevljasto	bolest?	Se bo kdaj izril iz teh ljubezenskih zametov	A
brezobzirno. Gospejin obraz se je zasenčil,	bolest	je zatrepetala na njem.»S tem zakonom si je	A
naj ozdravim sinovo bolezen! Oprostite mojo	bolest!	Mati sem njegova.«	A
pobratim nekje v podzemeljski ječi. Kruta	bolest	mu je stisnila srce, ker prav tako neznansko	A
Pomiluj ubogo sestro hajduškega harambaše!	Bolest	bolujem, nikomur je ne kažem, samo Bogu in svojemu	A
se ji je zatesala v srce kaka posebno globoka	bolest.	Vaha sta prišla pozno v noč domov in lahko sem	A
že semtertja hudo in dolgo ščipala kaka srčna	bolest.	Njegovo medlo lice je bilo krotkega izraza, drobne	A
hotel motiti v njegovih spominih, ker za njegovo	bolest	nisem imel zdravila, celo pravega sveta ne,	A
To je vse! Telesna	bolest	ga ne gane nič, prav nič in včasi mislim, ali	A
ura, tedaj je prijatelja Toma rado prijelo,	bolest	mu je šinila preko lica in vsem se je smilil	A
dalj! Zamižal je, lice mu je izražalo globoko	bolest,	naslonil je glavo v roko in mi pustil časa,	A
je uspešno poudarjal svoje očetovske nauke v	bolest	in žalost imenovanega sina. Ne da se tajiti	A
Otrla si je oči in pričela, pa jo je premagovala	bolest	in ni mogla naprej.Sodnik je potrpel; usmiljenje	A
smelo. Ampak bi moralo globoko v prsih pokopati	bolest	in ogorčenje in obup.‒ Ob takem položaju, je	A
»Ne moreš, ne smeš, hčerka moja!	Bolest	je prevelika, prešibko tvoje telo.Kam pojdeš	A
davno utonil v morju. Občutil je nenadoma tesno	bolest	v srcu. Bizanc!	A
mišice so odnehale, po obrazu se je razlila	bolest.	Škrtnil je z zobmi.	A
Začel je vnovič. »Vprašam vas, ali poznate	bolest	Svarunovo, ki ga ujeda kakor kača, ker mu je	A
Gospodična Alena, kaj vam je! Iz vaše besede zveni	bolest!	« »Če zveni, ni zlagana!«	A
premišljeval. Hano je spreletelo po životu kakor	bolest	in sram. ”Glej, odcvela si, minilo je!	A
luči, morda od tihe misli - je bila obžarjena	bolest,	zapisana na njem.V tem trenotku je bil njen	A
spominu me časih obide kakor kesanje, kakor	bolest;	toda ljubezni, čeprav zakasnele, ni od nikoder	A
in v tistem trenotku so občutili vso slast in	bolest	zdavnaj izgubljene, kakor nepošten denar zapravljene	A
smehljaja ni bilo na ustnih. Takrat me je preletela	bolest,	kakor je nisem občutil nikoli prej, ali pozneje	A
in vsega me je presunila grenka, neusmiljena	bolest.	Ta težki, strupeni sopuh v izbi mi je bil nenadoma	A
temveč učenec in številka v razredni knjigi.	Bolest	ti kljuje v srcu, ti bije na tilnik, ti pa premišljuj	A
svetlo, svetlo. Iz daljave je videla mati mojo	bolest	in se je smehljaje ozrla name, kakor se ozre	A
zanimivi tujci, veliko ljubezen v srcu in težko	bolest.	Poznam ga iz vseh svojih sanj in tudi on se ozrè	A
sedela v lopi in ni znal poljubljati. Velika	bolest	me je spreletela -- govorilo je naglas iz njegovih	A
Ne misli, da sem huda nate!“	Bolest	je bila v njenem glasu in ko me je spremila	A
”O Bog, kaj mora tako biti?“ Obstrmela je,	bolest	ji je segla v srce in sladkost obenem; kajti	A
zatajena, v grlu udušena, v duše dno potisnjena	bolest.	Kri mu je curkoma planila iz oči, z obema rokama	A
spoznal ... Iz svetlobe in sladkosti je privrela	bolest;	izlila se je - studenec med lokami - pod soncem	A
iz njenih oči: strast, radost, kljubovanje,	bolest	in obup.Pijana je objela pijanega soseda ...	A
nato ga je spreletelo po vsem telesu, velika	bolest,	velik strah. »Pravice sem jih prosil	A
takrat ljudje nesrečni zaradi ljubezni; ali njih	bolest	ne blešči iz daljave kakor z zlato krono venčana	A
klile celó iz solz; zdaj je vse pusto in črno,	bolest	se vije trudna v prahu, nikomur draga, od nikogar	A
vzduh v tej ozki izbi, na srce lega, tako da je	bolest	še večja.Zunaj pa je lep večer.	A
mislil: kako močan je on in kolika je njegova	bolest,	da nosi to breme, ko je že senca njegova tako	A
gozdov mi je pogledala v oči in je čutila mojo	bolest	... Hitel sem v dolino, v mesto, pod sivo meglo	A
kjer je dom tujcev in popotnikov. Lažja je tam	bolest	in mirnejša, tišje je hrepenenje.Mirnejša je	A
mirnejša, tišje je hrepenenje. Mirnejša je	bolest,	če gledam v obraz človeku, brezdomnemu, domov	A
je ljudi, ki jim je življenje sama žalost in	bolest	brez konca; ne cveto, ne rode sadu, izginejo	A
glej, izpolnili so svojo dolžnost v trpljenju,	bolest	jim je bila naloga, stali so v zgodovini, kamor	A
trepetajoče srce. V tem srcu je bil spomin na	bolest,	do zadnje pekoče kaplje izpito, na nezasluženo	A
sople enakomerno. Hanca je stala sredi sobe in	bolest,	skrbno hranjena, ponižno skrita, je dokipela	A
Krivica, ki je bila preplavila svet, je tvoja	bolest.	Nasilstvo je nasilstvo, hinavščina je hinavščina	A
porojena; in v srcu ni bilo ničesar več nego	bolest	brez upa in brez poti ... Natakar je prišel	A
studenec veselja in hrepenenja, je občutilo težko	bolest.	Nagnil je glavo in močno je bil žalosten	A
umirajoče svetlobe je strmelo kakor vzdramljena	bolest.	Prašni, zaspani in zlovoljni so bili poslednji	A
srce je segla tista topa, vdana, milo proseča	bolest;	in njegova misel je bila žalostna. ”Iz vseh	A
poslednji uri gozdove, polja in morja. Najgloblja	bolest	molči, najvišje hrepenenje se izpolni v samoti	A
domovine. Devetkrat globlja je takrat ta dvojna	bolest;	tista, ki jo gledajo oči, in tista, ki jo srce	A
ozre mati, če joka otrok od dolgega časa, toda	bolest	sliši iz prvega vzdiha in plane. ”Daj meni	A
sem bil nekoč poet!“ ga je prešinilo kakor	bolest.	Beznica je bila tesna in neprijazna, tudi	A
zato, ker nikakor od srca ne more najhujša	bolest	in najslajša radost.Če preudari človek, koliko	A
gozdov, preko neznanega morja. Šla je, kakor gre	bolest	skozi srce ...To je tista kraljična.	A
nekaj silnega - stud in sovraštvo in neznana	bolest.	Udarila je z drobno pestjó ob duri in je vzkriknila	A
koprnenje po njem. Če je - kako neskončna mora biti	bolest,	kako globok sram in kako neznosen stud, kadar	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani