Postal je, kakor postane človek na cesti ter pogleda razmišljen, z navidezno pazljivimi očmi na malenkost, ki bi se ne brigal zanjo, če bi se mu mudilo. In tudi njegova roka se je vzdignila tako razmišljeno - kakor človeku, ki gre po cesti in pogladi mimogrede otroka po plavih kodrih, ali odtrga morda zeleno mladiko iz žive meje. Tako razmišljene so bile tudi njegove oči in nasmeh na njegovih ustnicah je bil slučajen, brez življenja, nasmeh mrtve podobe, ki strmi v praznoto in se smehljá.