vojska (401-500)

Izpraznili so čaše in ga spremili do morja.	Vojska	je hrumela v slovesnem pirovanju, morje je vznemirjeno	A
izgubila, tako rogoviliti, bi morala nastati	vojska,	prava vojska!« Nato je sedel k mizi	A
rogoviliti, bi morala nastati vojska, prava	vojska!	« Nato je sedel k mizi in si zadovoljno	A
vedela: tako pritajeno zašumi, kadar drobcena	vojska	prehaja v napad.	A
A hrane je bilo tako malo! Avstrijska	vojska	je bila neizprosna. Žito in mast smo pred njimi	A
takrat je v Beograd vkorakala zmagonosna srbska	vojska...	In zvonovi so peli, žalostno v slovo umrlim,	A
razum, nerazum pa ostane kakor je bil. Najhujša	vojska	je vojska zoper nerazum: zaluči sulico, pa odskoči	A
pa ostane kakor je bil. Najhujša vojska je	vojska	zoper nerazum: zaluči sulico, pa odskoči od	A
obzorja do obzorja plameneči biči jezdecev ...	vojska	drvi dalje, brezštevilna je, brezkončna, polna	A
in če se reči ne zravnajo, nastopi strašna	vojska.	“ Za hip se je izba omračila; kajti nadučiteljeva	A
do kraja, iz dežele v deželo pojde ta silna	vojska	Matjaževa, ustanovila bo kraljestvo, ki je bilo	A
jadrno so bežali poslednji oblaki, premagana	vojska.	Sonce je bilo potolaženo, milejši in mehkejši	A
ntflorjansko. Kakor da je bila prišla v deželo kuga,	vojska	in povodenj; oče ni več poznal sina, sin ne	A
tega bogastva?“ In tako se je začela žalostna	vojska,	kakršne še ni doživela dolina šentflorjanska	A
izpregovorila Liza in vsa radost je minila.	Vojska	pregrešnih občutkov se je izlila v srca, srd	A
cesto z njimi. In na cesto se je izlila črna	vojska.	To je bil védomec, ki se je bil prikazal	A
jermen z njim; tvornice so se zaprle in črna	vojska	se je razkropila po ulicah. Dolgo je mislil	A
pesti? Samo enkrat zamahne življenje -- črna	vojska	na tleh ...Pa bi se jokal človek ob samotnem grobu	A
”Moško še stopaš, Kovač. Dolga bo	vojska,	preden se zgrudiš. Ali tvoje oči so že rdeče	A
krajih, koder frče sovražnikove krogle. Ali je	vojska	v deželi? ”Povprašam!“ je rekel Marko ter	A
stopil do gospoda, ki je prišel mimo. ”Ali je	vojska	v deželi, gospod?“ ”Molči in domov se poberi	A
Pred njo in za njo so mrgolele črne procesije,	vojska	zbeganih mravelj.Časih je senca ponevedoma stopila	A
ni rodilo, živina je pocepala, davki tarejo,	vojska	žuga ... pa naj bo, kakor je božja volja! Romar	A
prehitevali od juga na sever, kakor silna črna	vojska.	Velikokrat sem bil že doživel vihar v gozdu	A
in kruhu, ne morejo ukleniti tvornice in črna	vojska	raste strahovito.To je samo eno lice obraza	A
misli in brez hrepenenja; to bi ne bila več	vojska,	bila bi čreda okornih, debelih, na mrtvo delo	A
kakor odnekod izpod sence: ”Kakšna da je	vojska,	to povej, Matijče ... povest pripoveduj!“ Matijče	A
Matijče je razložil: ”	Vojska	je pač taka, da se ljudje koljejo z noži, sekajo	A
nobeden ti nič ne reče; ker tako mora biti. To je	vojska.	“ ”Pa zakaj se koljejo in sekajo?“ je vprašala	A
glasom, z glasom starca: ”Kako dolgo bo še	vojska?	“ ”Ne vem, to ve sam Bog!“ je odgovorila Anka	A
”Zakaj so ga ustrelili?“ ”Zato, ker je	vojska!	“ Obadva sta molčala.	A
nerodovita. »V tistih časih ni bilo ne davkov, ne	vojska;	dvakrat v letu je rodilo polje, nikoli ni pobila	A
dežele, saj jih je kakor listja in trave ... črna	vojska	gre, ljudjé božji ... toča in kuga!“ Morda	A
	VOJSKA	NA PRISOJNICI I Lep kraj je Prisojnica	A
kadar bi se predme silil!“ Tako se je pričela	vojska	na Prisojnici. II	A
poiščem, če bo iskanje kaj izdalo; že jih je lepa	vojska,	ki se potepajo brez posla.To sva zdaj ustanovila	A
pride v deželo toča, lakot, draginja, povodenj,	vojska?	Pride, pa mir besedi!	A
na dan le toliko, da nikoli ni manjša ta črna	vojska.	Tako se mi zdi, da se je njih želodec privadil	A
posebej, bi segla povodenj do vrh Šmarne gore.	Vojska	je pač.Mi, kar nas ni še padlo, pijmo!“	A
Rekel sem: ”Vsa ta	vojska	ne zaleže nič, ne more zaleči, ker ni odkritosrčna	A
ravbarja izmislil. Pomenljivo je, da se je vnela	vojska	zoper šund na Nemškem najpoprej, da se je misel	A
zapisano, da ne čaka na meji velika prisojniška	vojska?	Poslali so nam nadlogo v sramoto in zasmeh, pa	A
in navsezadnje so se spopadli še občani. Huda	vojska	se je vnela, strašna tepežen je divjala po dolini	A
Vid okrene uho k okencu. »E, črna	vojska	je zadnja,« vzdihne stari, »izposodi si jo,	A
kopja zažvižgajo čez okope. »Jezus, Bog!« Črna	vojska	se ne zgane, nihče si ne upa sprožiti strela	A
zagrmi s stolpne line, tedaj se ojunači tudi črna	vojska	in sprejme hudournik s salvo. Turki obstanejo	A
Dušman** se umika v breg že po prvi salvi. Saj	vojska	Azijatov je neizčrpna, iz kraja v kraj drvi	A
mesta, šele ko turški tabor docela utihne, črna	vojska	nemirna leže, posluša prhet konj in riganje	A
spev pojema, budé se kosi, kukavice, turška	vojska	se giblje in v grajskem taborišču završi.S stolpa	A
zidovje. Obramba je pripravljena, a turška	vojska	se zbira v red.Kot kobilic je Azijatov, vse	A
vojskovodja proti vratom. »Alah!« zahrumi njegova	vojska,	vali se v napad brez konj.S seboj vlečejo lestve	A
vzpenjajo na zid in padajo razbiti pod nasipe. Črna	vojska	dela, udriha besna: kdor izpali puško, jo odda	A
Ej, Turki znajo! Črna	vojska	je izgubila moč, zato bo treba krepko suniti	A
položaj, poživljajo moške k novemu odporu. Črna	vojska	se znova oživlja.Ej, kmetski Golijati uženejo	A
vrata zapahujejo. Od Fučkovcev gre vrišč: turška	vojska	* prapor je tu.Nalašč gre po robu brega, da	A
zaznamovan, razbičan in upognjen ... Turška	vojska	krene v mimohodu dalje.Ujetnikom zažvižga bič	A
»No, le govori!« »Žalostna je naša	vojska,	gospod general.Stalna defenziva, večni branilni	A
povesi Lenkovič oči. »Gospod general, naša	vojska	je utrujena od neprestane čuječnosti.Mi bdimo	A
Priganjal je k delu mlado in staro, črna in redna	vojska	sta gibali brez prestanka skozi tri leta ‒ in	A
trop konjikov, za njimi nova truma, o, cela	vojska	dušmanov se vali čez mejo!Na Senj jo udrihajo	A
pripomni Turjaški Lenkoviču. »Tedaj se je črna	vojska	zbirala za Ogrsko,« reče pikro Lenkovič. »Gospoda	A
selišča, ali ni kje sumljivo skrivališče. Njegova	vojska	iztika po kočah in ropa.Juranov in Špeharjev	A
a za njima se usuje s krikom in vikom turška	vojska.	Mimo nekega marofa drvita Gregorič in Juran	A
poprime Herbart. »Za nami se zgrinja cela	vojska,	« izda Špehar glasno. »Kje, odkod?« hlastne Herbart	A
so razbiti, a za njimi se pripravlja turška	vojska	na glavni udar.Toda pred Herbartovimi so ovire	A
gospodom. »Hazurala!« vikne presenečena turška	vojska.	»Dindušman, hé!«	A
zadnje valovje se zaganja na drugi breg, turška	vojska	se vali nevzdržno proti Kranjski ‒ v zasmeh	A
‒ Medtem se usipa turška	vojska	v Kranjsko. Vinico upepeli mimogrede in drvi	A
Azijatom. Nato huškne iz vseh koč plamen, a	vojska	se spusti doli h gradu poskušat novo srečo	A
silovit. Doli od gradu se dviga ropot: turška	vojska	odhaja izpred grada, trdnjava je pretrda, ne	A
in imovita. Naprej ob Kulpi hrumi silovita	vojska.	Glej, Adlešičevo bajto pali trop janičarjev	A
za vojsko, drugi se sestopijo, nameravajoč *	vojska	se spustiti v boj s komerkoli.Kordun se ne more	A
‒ Medtem hrumi kristjanska	vojska	v Pobrežje.Prvi galopira Juranov Vid in se vroč	A
pripomni nekdo. Ko doznajo, da je kristjanska	vojska	odšla, izpeha Kordun svoje iz skrivališča.Adlešič	A
raztrgajo mimogrede. Pri Kostanjevici turška	vojska	zastane, Krka je tu nevarna in potuhnjena, prednji	A
oddih v Ljubljano k svojim dragim. Njegova	vojska	krene za Gorjanci. Vid spremlja Nikolo in Kato	A
na skalo. Iz žalosti ga vzdrami šele njegova	vojska,	ki prihrumi v Pobrežje.Dvigne se, hoče h konju	A
truden se spusti vrancu k nogam. Herbartova	vojska	se usipa h gradu, tam tirja za konje ovsa in	A
praporu in se spušča z njim s Pobrežja. Zmagovita	vojska	krene proti domu, a Juran Vid nemiren povprašuje	A
pomožnimi trupi vitezov in hlapcev. Ko se strne črna	vojska	s karlovško aktivno, zapojo trombe k molitvi	A
Hazurala!« Beg Čehaja skliče bimbaše: njegova	vojska	mora nemudoma odstopiti od napadalnega boja	A
dalje, zdaj, zdaj bo dosegel desni breg. Turška	vojska	zavrešči, gnete se k bregu, preži na Herbarta	A
požene v boj vse razpoložljive sile. Turška	vojska	gazi Uno, hrumi v silnem zagonu proti križu	A
in ko sovražnik doseže breg, je Herbartova	vojska	urejena. Herbart se za streljaj umakne, a se	A
vihar gre po deželi klic, slovenska kmetska	vojska	se usipa v hrvatsko ravan, kjer se strne dvajset	A
deželo Kranjsko.« Glasniki odidejo, Gregoričeva	vojska	vihra po deželi, rohni, podira.Toda plemstvo	A
Zunaj je vse tiho. Njegova	vojska	sniva na temni ravnici, ki je ne poživljajo	A
je mravljišče petih begov, tu tabori turška	vojska.	Glej, Ferhadbeg bdi v šatoru s svojimi svetovalci	A
Nad njim vihrajo konjski repi, a njegova	vojska	spi in čaka.Dva prihajača se sklonita v šator	A
Zdaj, zdaj bo treba v boj, a še ni zbrana	vojska.	Kako, da jih še ni?	A
Naprej!«	Vojska	zvesto zre v zapovednika, toda junakom klonejo	A
Junaki, naprej ‒ in z nami Bog!« »Bog!«	Vojska	se zamaje, častniki se spogledajo.Prapor trepetaje	A
spogledajo. Prapor trepetaje zavihra, zvesta	vojska	mu sledi.Radonja tiho teče, tiho se preliva	A
jesensko lice. Tiho, vdano prodira Herbartova	vojska	v Budački dol, Vojkovičeva konjica se spenja	A
prihajač, iznenaden, ker je vzrojena kristjanska	vojska,	ko bi lahko spečo podavil Mohamed za dobro jutro	A
In ta ukrep visi na poslednji nadi, kajti	vojska	brez hrbtnega kritja mora obračunati s seboj	A
imenu Alaha in velikega vezirja, kristjanska	vojska	se mora sesesti, lev Auersperg mora živ pod	A
naprej, naprej! Skozi pritlikave šume vre turška	vojska	proti Budačkemu dolu, skozi tesní in grape se	A
poziva v bojni red, toda zaman, Herbartova	vojska	nima več pehote.Glej, tudi Vojkovič je izgubil	A
besni ... Herbartu pohaja moč. Njegova napadalna	vojska	gine, toda prapor se ne upogne ...S poslednjimi	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani