vojska (301-400)

bliskali meči. Če bi mignil, bi se utrgala ta	vojska	kakor plaz.Gole prsi bi se postavile kakor zid	A
vrnejo in povedo, kje bi se sledila Hilbudijeva	vojska.	Prepričan je bil, da bo prekoračil Bizantinec	A
in odšli naglo domov pravit, da bizantinska	vojska	ni daleč.Toda Iztoka je gnalo dalje.	A
in čakal tisto noč in še drugi dan sporočil.	Vojska	je čakala v taboru in gledala temne sence na	A
zediniti. Nekateri so svétovali, naj se vsa	vojska	poskrije v gradišču, zažene vanj goved in drobnico	A
zgrudil doma in ne daleč v soteski, da bi naša	vojska	mimo spala in ne zvedela, kako se bliža bes	A
je želod dobro zadel, ni več ganil v boju.	Vojska	se je počasi premikala po globeli.Sonce se je	A
bilo zmešnjavi konec. Stotniki so velevali,	vojska	se je strnila, ščiti so se nagnili kot streha	A
na ščitih. Kakor snežni plug se je obrnila	vojska,	vsa pokrita s ščiti, in nastavila svoj rilec	A
v taboru o porazu Hilbudija, razdere most in	vojska	Slovenov bi ne mogla čez Donavo. Nato so pobrali	A
in hitro vstal. Takoj so zapeli rogovi, vsa	vojska	se je dvignila in gnetla v gosto črto.Starešine	A
junaka ne smejo trgati zveri in ujede. Ko se je	vojska	Slovenov prelevila, so opremili tudi prav toliko	A
zantinskimi sedli in brzdami. Iztok je zasedel konja,	vojska	pa ga je veselo pozdravljala in se norčevala	A
pšenice, da bi se dostojno gostili po zmagi.	Vojska	je krenila po soteski.Smeh, krohot in divje	A
iz sedla katerega ni bil vajen. Preden je	vojska	pregazila ravnino, se je mnogih polotila nejevolja	A
Dolga senca je ležala od griča po ravnini, ko je	vojska	dospela v podnožje.Brez reda, v divjih skokih	A
stežaj odpro. Takrat je v trenutku razumela vsa	vojska	Slovenov Svarunovo ukano.Bizantinci so mislili	A
Krog in krog so goreli ognji, ob njih je bučala	vojska	kakor na pol blazna.Tabor je bil čisto oropan	A
plunko, ki je imela potrgane strune. Ko je mlada	vojska	divjala in se pulila za vino, je ležal Iztok	A
Iz zemljé so kipele megle. Vsa	vojska	je že molčala. Le Iztok je še bedel v šotoru	A
Možje starešine, slavni bojevniki, končana je	vojska	in ni končana.Perun je velik, zagrmel je, ko	A
mu zakoljemo zahvalnih obetov! A pravim vam,	vojska	ni končana.Kdo bi puščal sredi njive plug in	A
Antje so zahrumeli in v en glas zahtevali, da se	vojska	vrni. Svarunu je bilo bridko.	A
»Uporniki!« »Samo da je	vojska	razdvojena!« »Mar naj gredo v Bizanc gonit cesarjeve	A
Na vzhodu ob Donavi se pojavili konjiki.	Vojska	Slovenov je pograbila orožje.Deklice in ranjenci	A
Molči ti ter se prikrij Tunjušu. Zvečer, ko	vojska	poleže, pri tem grmu!« Iztok se je veselo poslovil	A
pogovarjali in se ogibali Slovenov. Do noči je bilá	vojska	razdeljena na dva tabora. Tunjuš pa je večerjal	A
hlapcu, plačanem izdajalcu! Če bi se pa dvignila	vojska,	pridi in mi povej!Tedaj se vrne Svarunov sin	A
Kakor sem rekel, ob letu se Radovan vrne, bodi	vojska,	bodi mir.Samo če ne omaga sredi polja njegova	A
prešla pomlad in je Svarun slišal pogovore, da se	vojska	še ni združila ter dvignila preko Donave, da	A
nebu, ti naznaniva veselo vest, da gre združena	vojska	prek Donave.Sama se napotiva še danes do Antov	A
Zedinili so se.	Vojska	se zgrinja nad Bizanc. Ječmenovo klasje se je	A
davijo volcjé, ker ni pastirjev. Izbruhnila je	vojska,	kakor ognjen vihar divja od Dombrovice do Črnega	A
to njeno ljubeznivost pridem sam in z menoj	vojska	Slovenov. Zahvali za ta obisk despojno. Iztok	A
Ljubinica!« . / . / stran 89 . / DEVETO POGLAVJE	Vojska	med Anti in Sloveni se je bila prav ob prihodu	A
za voditelje posameznih oddelkov. Vsa druga	vojska	je hodila peš, v neredu, kakor tolpa.Iztokova	A
konjenica je jezdila za njimi. Štiri dni se je vila	vojska	po ravnini, hodila skozi hrastove gozdove, prebredla	A
premetavali po tleh z groznim krikom. Vsa ostala	vojska	pa je z navdušenimi klici ščuvala borilce, zabavljala	A
na robu dolge loze so zagledali ognje Antov.	Vojska	Slovenov se je ustavila.Divji krik na boj je	A
ker nimajo nikogar, da bi mu ponudile večerjo.	Vojska	divja.Vojska?	A
Vojska divja.	Vojska?	S kom?	A
Pokaj mi odgovarjajo jezne gube na vaših čelih?	Vojska	je, da, žalostna vojska, ne z Bizancem, vojska	A
gube na vaših čelih? Vojska je, da, žalostna	vojska,	ne z Bizancem, vojska z brati.« »Morana, Morana	A
Vojska je, da, žalostna vojska, ne z Bizancem,	vojska	z brati.« »Morana, Morana!« so mrmrali veljaki	A
goreli in prasketali, da je vršalo po ravnini.	Vojska	je čedalje gorje bučala; udarjali so z meči	A
zamižale zadnje zvezde, ko se je že dvignila	vojska	Antov nad Slovene.Temni gozd je porajal neštete	A
Tako je divjal Volk. Vsa	vojska	se je okrenila proti levemu krilu, kjer so stali	A
razlili med stoke umirajočih. V hipu je bila	vojska	zbegana, poplašena v zavesti, da so planili	A
Prav tedaj, ko je najsilneje vihrala domača	vojska	med Anti in Sloveni, je ležal Tunjuš že tretji	A
. / . / stran 145 . / ŠTIRINAJSTO POGLAVJE	Vojska	Slovenov se je po bitki z Anti vračala zmagoslavno	A
zaveznike Antov, potolkel izdajalca Volka;	vojska	ga je častila in ljubila, a vendar ni bilo veselja	A
zopet Sloven v ljubezni Anta. Ko se je bližala	vojska	gradišču, je naraščal hrup, ker so se bojevnikom	A
halji. Že so zavili prvi konjeniki navkreber,	vojska	se je usipala po dolini, ko se odpro vrata.	A
spoštovanju se je ponižala in pripognila vesoljna	vojska.	Ob svitu plamenov so bleščale haljice mladenk	A
razpalile v mogočne . / . / stran 150 . / kresove.	Vojska	je zahrumela in zašumela, dvignila se je pesem	A
so goreli na večer ognji. Ob njih je spala	vojska	vse navzkriž kakor od viharja posekan gozd.	A
Nad Hune!« Večina je želela, da se odpočije	vojska	en dan in potem udari vsa čez Donavo nad Tunjuša	A
PETNAJSTO POGLAVJE Zaradi zmage žejna krvi je	vojska	hotela še tisti večer odriniti skozi sotesko	A
pokorni Iztoku ‒ poveljniku. Polagoma se je	vojska	umirila.Starešine so se poslavljali in se vračali	A
raven. In sedaj prijezdi on, zamahne z mečem,	vojska	se zgane, pod udarci kopit zagrmi zemlja: dvigne	A
»Sanje lepe sanje!« Velika	vojska	je izginila, pred njim je ostal zbor molojcev	A
večer drugega dne se je bližala hunskemu taboru	vojska	Slovenov.V treh oddelkih so gazili tiho po stepi	A
prišli že do ovinka, koder bi morala zaviti	vojska	v sotesko, je Iztok zavil na desno proti zaraslemu	A
poveljnika. Davno pred svitom je kar skopnela	vojska	ob robu in se poizgubila v gozdu na levo in	A
bogovom. Ko so grmade pojemale, se je dvignila vsa	vojska	iz soteske. Ranjeni so gnali plen in ujete Hune	A
Donavi, da bi jih takoj odvedli v gradišče.	Vojska	pa je krenila na jugozapad. Že drugi dan je	A
nastane vrišč, vojak, ki je vstopil krikne: »	Vojska!	Bežimo.«	A
celi gozdovi izpaljeni. Strašno je gospodarila	vojska	Slovenov.Na stotine ujetnikov je ždelo v brezupu	A
Toda tako maščevanje mu je mrzelo. To ni bila	vojska,	to ni bil boj, to je bil rop, naval, mendranje	A
Morani v naročje. Drugo jutro se je dvignila	vojska	na sever proti Donavi. Meketajoče in mukajoče	A
pritiskali Varhuni. Nekdo je celo zvedel, da je	vojska	Herulov dvignila kopja in da preti Slovenom	A
vlekel vzporedno z Donavo proti Aluti, cela	vojska	Antov. Zakaj sicer bi si ne bili drznili priti	A
»To je hrup Slovenov! To je naša	vojska!	Kaj se je zgodilo?	A
mehove medu, suhega mesa in žita. Tako urejena	vojska	je odrinila še tisti dan proti jugu.Iztok je	A
sovraštvo do Bizanca in storil vse, da je bila	vojska	dobre volje in da ni svobode vajena četa občutila	A
pokorščino, da sama ni vedela, kako in kdaj.	Vojska	je naglo dospela skozi oropano severno Mezijo	A
Predte stopim, ovenčan z zmago! Vsa	vojska	te počasti kot carico. Posujem te z dragulji	A
povrnil, so bili zedinjeni vsi trije voji.	Vojska	je kričala in veseljačila in kakor v pijani	A
Zagoreli so sicer ognji, pa naglo pogasnili.	Vojska	je zapala v grobni sen. Iztok je bil vesel zmage	A
odnehala, tečaji so se podali, zapahi odleteli,	vojska	je dobila vhod v trdnjavo. Iztok se je umaknil	A
Takoj naj se odloči!« Rogovi so zadoneli,	vojska	se je vznemirila in hrumela k zboru velmož.	A
Vprašam vas, kdo?«	Vojska	je za hip pomolčala, da se je odzvala tem silneje	A
ker mu je ugrabljena edina, od vseh čislana?«	Vojska	je nategnila v žalosten, grenkosti poln vzdih	A
»Ponjo! Za njo!« je grmela	vojska.	»Vprašam vas, ali tedaj tudi ponjo, če je za	A
Smrt, smrt Bizancu! Perun je z nami!«	Vojska	je pobesnela, velmoži so dvignili meče, hrup	A
V tistem hipu je zavrelo med množico. Vsa	vojska	se je okrenila.Od vzhoda je gnal med vrste v	A
sklanim, hripavim glasom besede poslanstva: »	Vojska	‒ Bizanc ‒ konjenica ‒ nad nas!« Sredi velmož	A
na glas »Po Solunski cesti od Bizanca jezdi	vojska	nad nas.Načeluje ji veliki vojvoda iz carske	A
arezgetali konji, zatrobili rogovi. Do noči je stala	vojska	v redu in, preden je za čudo okrvavljeno sonce	A
varuje plen in čuva ujetnike, doklèr se ne povrne	vojska.	Ko je legel mrak, je sredi gasnočih ognjev ostal	A
da je ta pohod barbarov, ki kakor pravilna	vojska	napadajo carske vojake na planem, delo in sad	A
tabo . / . / stran 275 . / ru, da se zbere vsa	vojska.	Ko pa je v Tzurulu zvedel, da so Sloveni pred	A
so jezdili molče za njim. Dve uri je bila	vojska	na cesti. Tedaj se pojavi zdaleč bleščeč jezdec	A
Slovena Jarožira. Strogo jima je naročil, naj se	vojska	ne razleti posamez.Dasi ni najmanjšega suma	A
ter vanje naložili plen, ki ga prinese s seboj	vojska,	ropajoč po Trakiji.Pastirje jo pognal v loze	A
oko, ko zagledaš mojo vojsko in moj rod. In ta	vojska	in ta rod sta se maščevala, kruto maščevala	A
Junak, otmi nevesto! Čemu vama	vojska?	Čemu moč?	A
mladci mnogo plena, ki ga je nalovila in zajela	vojska.	Poslanec je sporočil Iztoku besede Viljenca in	A
Usta so onemela, svèt je ginil, ginila je	vojska,	ginil bojni metež, umolknili so klici slavja	A
razburjenost od njega na ves rod, tako je bila vsa	vojska,	mladenke in tolpa zamamljena.Deklice, odete	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani