V veselem zagonu se zavalovi valovje čez tiho reko, nikjer ni ovire, ljudstvo beži pred šibo božjo v šume in brda, seljaki Uskoki so prešibki, ne upajo se postaviti v bran. Herbart gleda, zadnje valovje se zaganja na drugi breg, turška vojska se vali nevzdržno proti Kranjski ‒ v zasmeh mirovnemu paktu in lahkoverni kristjanski raji, ki jokava koprni po miru. He, sami janičarji spremljajo konjico, na Kranjskem bo veselo, tam so polne kašče in kleti, tam so godni dečki in zala dekleta v cvetju koprne ... Polumesec izginja v prelazu, tedaj se zgane Herbart.