Vesela sončna luč je opojno oblivala vso veliko zgradbo, da je podrhtevalo ozračje nad streho in se je svetloba odbijala od sten in v okenskem steklu. Svetloba je hotela po sili v tihi dom, od vseh strani; še v zagrnjeno okno kdove katere izmed toliko celic, v dom sestre Anaklete, tihe, skromne učenjakinje, ki ji je silno pešal vid, da so ji bili prepovedali brati, pa je vendar brala, ker bi bila sicer umrla od žalosti in koprnenja po knjigi. Zdaj jo je vzdramil zamolkli šum zunanje šole in je vzdihnila.