Obšla ga je bila resnična in globoka utrujenost, tako mehka in sladka, kakor da bi ležal do vrata v mirni topli vodi. Zapuščenega doma tišina in trohnoba, materinska prijaznost, ki je prej nikoli ni bil okusil, gorke, božajoče besede, ki jih prej nikoli ni slišal - leglo mu je na dušo kakor težák vonj in jo je omamilo.
Pol že v spanju, že skoro v sanjah je legel na belo pernico.