tam (701-800)

zabolelo in govoril sem še jaz: ”Glej, kak	tam	v valovih svetlih sveti luna se vabljivo	A
Glej, kakó v valovih tihih sladko bi se	tam	sanjalo! Tam bi srce pozabilo, kar čutilo	A
valovih tihih sladko bi se tam sanjalo!	Tam	bi srce pozabilo, kar čutilo je nekdaj.“	A
ona in vsi trije obmolčimo; luna sanja	tam	visoko, sanja tiho v dnù valov. Nad menoj	A
sapa se z borovi vrh goré igrala je.	Tam	od vzhoda, iz Ljubljane tihe pesmi vstajajo	A
vzhoda, iz Ljubljane tihe pesmi vstajajo,	tam	iz gorke svetle sobe k meni gor prihajajo	A
mramorni kipijo do nebá, in streha se visoko	tam	od zlata lesketá. In če z balkona se	A
mi sežejo očí, sam zelen senčnat log.	Tam	gosti se sprehajajo, sedijo na klopeh,	A
od sreče ji obraz! Pozabljen v skriti lopi	tam	samevam starec jaz. Uvela roža se suší	A
ko šla je tod mimó. . / . / stran 15 . / Od	tam,	kjer spava jasno sonce, iz krajev belih lotosov	A
očéh. . / . / stran 17 . / Noč jesenska je	tam	zunaj, ni ne zvezd, ne lune jasne; moje	A
očí so gledale v noč - so gledale, glej, in	tam	je vstajala, da tam od izhoda je luč prihajala	A
so gledale, glej, in tam je vstajala, da	tam	od izhoda je luč prihajala - že sem te slutil	A
trudni obraz mi hladijo ljubeče, bele roké ...	Tam	zunaj sanjajo zvezde, valovi pod oknom šumé	A
valovi pod oknom šumé. . / . / stran 27 . /	Tam	sredi morjá, tam sredi morjá, tam čolna letita	A
šumé. . / . / stran 27 . / Tam sredi morjá,	tam	sredi morjá, tam čolna letita dva; oblaki	A
27 . / Tam sredi morjá, tam sredi morjá,	tam	čolna letita dva; oblaki zakrivajo nočno	A
tvoja in moja vesela mladost. Sanja	tam	bajke o duhu vijoličnem in nad njo plavajo	A
boš videla révica lilije, plašno drhteče	tam	v vetru polnočnem. Po cesti tam z gospo	A
vetru polnočnem. . / . / stran 32 . / Po cesti	tam	z gospo prelepo graščak se vozi na sanéh	A
zavijem naravnost v topli vinski hram;	tam	vam je čudosladko vino, prelepa je točajka	A
vam je čudosladko vino, prelepa je točajka	tam.	”Oj ljubček, dolgo je že tega kar bil	A
hudó je zunaj mraz - tako hudo je mraz	tam	zunaj, da nisem mogel od pečí; pa ljubica	A
pesem odplava tja daleč na tujo zemljo.	Tam	daleč na tuji zemlji pa ona ob oknu sloní	A
in z mano so čakali beli cvetovi in	tam	nad vrhovi so tiho plakali mehki glasovi	A
črne veje trepetajo, tiho se priklanjajo;	tam	od daleč motni glasi jutranji odmevajo,	A
dol - dol v šumečo, neizmerno večnost,	tam	bom legel na zeleni mah, tam bom sanjal lepe	A
večnost, tam bom legel na zeleni mah,	tam	bom sanjal lepe dolge sanje, morje bo šumelo	A
težkih spava mesto; vse temnó, mrtvó; a	tam	gori v svetlih zvezdah sveti se nebó.	A
nedolžnem licu srebrne solzé ... Daleč, daleč	tam	za góro v sobi luč gorí, pred svetilko	A
čita ... čita in otožno bolno se smehljá. ”	Tam	v brezsrčnem, tujem svetu sam je dragi moj	A
svetu sam je dragi moj, sam in zapuščen	tam	daleč plaka za menoj. Ah nesrečnica, da	A
me ... Strašna je noč ... Kadàr vse mesto	tam	zunaj trudno, tiho spí, takràt trepečem od	A
krasne in vzdignem se in gledam v noč, a	tam	iz črne teme vstaja obraz upal, umirajoč	A
morje, v polspanju, utrujena v prahu leží.	Tam	daleč ječí preperelo drevje, kot gole, koščene	A
šumeče, temno listje padali so démanti.	Tam	v aleji v ravni vrsti stala debla so visoka	A
ljubeče okrog vrata položila mu je roko, a	tam	v parku bolni slavec je zaplakal tisti čas	A
mladih žen - sestradana, drhteča telesa	tam	pred njim stojé, proseča in grozeča.	A
stran oziraš?“ ”Poglej, nevesta, o poglej	tam	bledo, mlado ženo, oj mojo ljubico bolnó	A
bolnó, bolnó in zapuščeno; ob krovu mirno	tam	stojí, na golih prsih pa ji spi otrok	A
ROMANTIKA Na zemlji noč temnà leži,	tam	v cerkvi mlad menih kleči: ”O večni Bog,	A
grešne me varuj!“ Na zemlji noč temnà leži,	tam	v cerkvi deklica kleči. ”Ti veš, Madona,	A
odet; in sredi cerkve, bled in tih, leži	tam	v krsti mlad menih. ”O Bog, ti duši pokoj	A
INTERMEZZO V NEBESIH Visoko	tam	nad zvezdami ob oknu Bog sloni in Azraelu	A
poglédi na zemljo, poglej pod nama starca	tam,	kakó strmi v nebó, kakó vzdihuje, moli	A
temnih kril na zemljo dol hití, visoko	tam	nad zvezdami ob oknu Bog sloni. ROMANTIČNA	A
pomladna je objela beli dvorec ob potoku;	tam	za vrtom, izza góre prisijal je mrzli mesec	A
licih je ostala črna kri. Narod je mrtev,	tam	v bajonetov carjevih okvirju na odru okrvavljenem	A
vele rôke, na licih je ostala črna kri. A	tam	pod prtom se pesmi glasijo in rane globoke	A
streljajte v ta mrtvaški molk! Hej, kak se	tam	stiskajo pestí, kako se bleščíjo ponosno	A
nekjé . / . / stran 90 . / v zakajeni beznici.	Tam	naj premišljuje svoje prokletstvo in naj gleda	A
vrata v neizmerno lepoto, ki je neizmeren greh.	Tam	uživa in se raduje, tam trpi plemenito trpljenje	A
je neizmeren greh. Tam uživa in se raduje,	tam	trpi plemenito trpljenje, ki je njega vredno	A
zaljubljen: ”Duša moja ljubezniva, glejte	tam	valove tihe, kak bleščé se v mesečini ...	A
dnù. Ali ni svetlà in krasna kot visoko	tam	na nebu? V srcu mojem slika Vaša sveti	A
v srcu in govoril sem otožen: ”Da, kak	tam	v valovih svetlih sveti luna se vabljivo	A
Ah, kakó v valovih tihih sladko bi se	tam	sanjalo! Tam bi srce pozabilo, kar čutilo	A
valovih tihih sladko bi se tam sanjalo!	Tam	bi srce pozabilo, kar čutilo je nekdàj.“	A
ona in vsi trije obmolčímo; luna sanja	tam	visoko, sanja tiho v dnù valov. 2	A
sapica večerna vrh goré pihljala je.	Tam	od vzhoda, od Ljubljane, divna pesem se	A
mramorni kipijo do nebá, in streha se visoko	tam	od zlata lesketá. In ózri se z balkona	A
ózri se z balkona dol po svetu naokrog:	tam	vrti najkrasnejših rož, tam zelen, senčnat	A
naokrog: tam vrti najkrasnejših rož,	tam	zelen, senčnat log. Nešteto gostov se hladí	A
senčnato sedím na klopi sam. Uvela roža	tam	leží na poti pred menó, -- iz njene roke	A
ji lici, ko zró ji na oder očí. Visoko	tam	sredi azurja, zamišljena luna zre v noč	A
luč samotna zatrepeče. Nad seboj visoko	tam	vidim okna razsvetljena ... Ah, to je njen	A
trpíte ...“ . / . / stran 21 . / 7 Od	tam,	kjer spava jasno sonce, iz krajev pesmi	A
8 Noč mrtvaška je	tam	zunaj: ni ne zvezd, ne lune jasne; moje	A
njen bledí, -- na postelji bolnà leží ...	Tam	zunaj noč hladnà, temnà, pri nji pa luč gorí	A
zvedó, na oknih je ljudem pojó? Da čula lipa	tam	ne bí, kakó sladkó poljub zvení in svetu	A
pa v izbo stopiva temnó, ne čuje naju	tam	nikdó ... Nikar, nikar ne boj se več, glej	A
pesem odplava tjà daleč na tujo zemljó.	Tam	daleč na tuji zemlji pa ona ob oknu sloní	A
globokem spi -- sentimentalnost. Sanja	tam	právljice v duhu vijóličnem, a nad njó	A
boš vídela révice lílije, plašno drhteče	tam	v vetru polnóčnem ... 5 Ali je zaspalo	A
6 V tesni kletki	tam	na oknu slavec poje, ljubici na vrt pošilja	A
ljubica se je od vrta poslovila.	Tam	na oknu pa je slavec nehal peti, nehal	A
trudni obraz mi hladíjo ljubeče, bele roké ...	Tam	zunaj sanjajo zvezde, valovi pod oknom šumé	A
oknom šumé ... . / . / stran 43 . / 14	Tam	sredi morjá, tam sredi morjá, tam čolna	A
/ stran 43 . / 14 Tam sredi morjá,	tam	sredi morjá, tam čolna letita dvá; oblaki	A
14 Tam sredi morjá, tam sredi morjá,	tam	čolna letita dvá; oblaki zakrivajo nočno	A
17 Po cesti	tam	z gospó prelepo graščak se vozi na sanéh	A
zavijem, naravnost v topli vinski hràm;	tam	vam je čudosladko vino, prelepa je točajka	A
vam je čudosladko vino, prelepa je točajka	tam!	...	A
hudó je zunaj mraz -- Takó hudó je mraz	tam	zunaj, da nisem mogel od pečí; pa, ljubica	A
težkih spava mesto; vse temnó, mrtvó; a	tam	gori v svetlih zvezdah sveti se nebó.	A
nedolžnem licu srebrne solzé ... Daleč, daleč	tam	pod góro v sobi luč gorí, pred svetilko	A
čita ... čita in otožno bolno se smehljá. ”	Tam	v brezsrčnem, tujem svetu sam je dragi moj	A
svetu sam je dragi moj, sam in zapuščen	tam	daleč plaka za menoj. Ah nesrečnica, da	A
Strašnà je noč ... Kadár vse mesto	tam	zunaj trudno, tiho spí, takràt trepečem od	A
krasne in vzdignem se in gledam v noč, a	tam	iz črne teme vstaja obràz upàl, umirajoč	A
nad belimi oblaki, nad šumečimi gozdovi ... in	tam	globoko doli se klanjajo lilije, in rože trepečejo	A
brezkončne, čudovite lepote, o kateri sanjajo	tam	doli z bolnim srcem in zastrtimi pogledi?...	A
morje, v polspanju, utrujena v prahu leži.	Tam	daleč ječí preperelo drevje, kot gole, koščene	A
mladih žen, -- sestradana, drhteča telesa	tam	pred njim stojé, proseča in grozeča.	A
strast vzplamtí v očeh. Še tristo knezov	tam	stoji, po žezlu vsakdo hrepení. Po žezlu	A
bridkejša skrb na čelu resnem. ”Kaj pomeni	tam	ta šum skrivnostni? Saj prišl� še ní krvavo	A
Zopet praša slavni Kacijanar: ”Kaj pomeni	tam	ta šum skrivnostni, kot hodile tolpe bi po	A
... Kaj pomeni	tam	ta šum skrivnostni? Vojska naša je v sramotnem	A
vse je tiho kakor pod gomilo ... ”Ali vidiš	tam	bleskèt orožja, ali vidiš prápore razvíte	A
...“ Prah se dvigne	tam	na beli cesti, v njem pridirja jezdec kakor	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani