solza (301-400)

gledal, kaj dela. . / . / stran 22 . / In	solza	je pritekla stari majki po licu, solza veselja	A
In solza je pritekla stari majki po licu,	solza	veselja, zakaj mislila je: »Saj ima vendar še	A
tudi človek ni bil nič vreden.« Pavlini se	solza	utrne iz očesa. To je sestrična opazila, takoj	A
oči razmočijo in po rjavem licu prileze debela	solza	in kane v velo travo na tla.»Ljubezen vas je	A
bi ga Lovre tu videl tako sedečega, kako je	solza	za solzo kapala z mladega, sicer zmerom veselega	A
utihnila, pritekla ji je iz lepega očesa grenkobna	solza	ter kanila na belo rjuho, solza, ki jo je rodila	A
očesa grenkobna solza ter kanila na belo rjuho,	solza,	ki jo je rodila in ožela ljubezen, vir sladkega	A
unesreči nje in Lovreta. Pač je Marijanu prišla	solza	v oko, ali ta solza je bila bolj znamenje jeze	A
Pač je Marijanu prišla solza v oko, ali ta	solza	je bila bolj znamenje jeze in žalosti, da ga	A
besedah desetega brata je Lovre videl, da se mu je	solza	utrnila z očesa. »Ali tvoja mati še živi?« vpraša	A
nobeno gubo na obrazu, potem pa mu je debela	solza	pritekla iz očesa in zjokal se je kakor otrok	A
In morda čez dolgo dolgo časa je prišla zdaj	solza	v oko možu, ki solz ni poznal. »Ponoči in v	A
Jaz nisem svoje matere nikdar poznala.«	Solza	je ozlatila oko starki, a le mimogrede. Potem	A
čez dolgo časa mehak in zdi se mi, da mi je	solza	v oči prišla ‒ najneumnejša solza in najmanj	A
da mi je solza v oči prišla ‒ najneumnejša	solza	in najmanj moževska ‒ jokajočega sam nad seboj	A
nemškutar in je imel drugo prepričanje ko on, pa	solza	mu je včasi prilezla v oči.Matere pak se ni	A
v velikem modrem očescu se je bleščala tiha	solza.	Bila je to mala Anica, Rojarjeva hči iz prvega	A
Žalosten pobesi glavo, in ko se mu celo debela	solza	prikrade v oko, obrne se in gre meni nič tebi	A
Stoklasek, suha goba, kaj jokaš? Glej, ti in	solza,	to se ne sklada, kdo bi dejal, da si tak?«In	A
Zato sem te, ker nisem mogla več gledati tvojih	solza	in ker sem te hotela za vselej oplašiti, da	A
hiša je jokala, Cena pa se je premagal; niti	solza	mu ni stopila v oko. Na fuksa so pozabili.	A
Opolnoči vstanem zate.«	Solza	se je starcu zasvetila v očesu. Kosoman mu poda	A
Fajmošter vstane in prime Kosomana za roko.	Solza	se mu utrne iz očesa.Usedeta se.	A
umrl,« rekel je stari domačin Joštu Turnu in	solza	je trdemu možu igrala v očesu. »Zdaj ne mislimo	A
vzdihljaji so mi vstajali iz globočine srca in	solza	za solzo mi je oko zalivala; odgovoriti pa si	A
gospod, Bog mu tega ne pozabi,« pravi starec in	solza	se mu zabliskne.Potem kakor sam sebi pripoveduje	A
nadeje. Ločila sta se kmalu in danes brez	solza,	brez joka. Ko so v jutru naprezali pri Brnotu	A
zemlja »lijepa naša domovina«; zaeno pa ti zaigra	solza	v očesu, ko se spomniš iz zgodovine, da prav	A
katere si povrhu vsega osramotil, ne opere potok	solza	in ne ogladi pokora vsega življenja!In naposled	A
tiho in počasi Cvetana. Bleda je in žalostna,	solza	se ji utrinja v očesu. Milo ga pogleda in vpraša	A
poslednji Slovenec, poslednji kristjan v Evropi?«	Solza	je zaigrala Slovogoju v očesu in beseda mu je	A
grenilo sladke ure pričakovanja in sreče. Brez	solza	in cmeravosti sta Lovrač in Jera pripravljala	A
in si z ruto zakrila oči, da bi Tine ne videl	solza.	Danes je sama videla najlepše smreke na tleh	A
napregel voz. Še njemu se je orosilo oko in debela	solza	mu je zdrknila po raskavem obrazu, ko je pogledal	A
mi usmiljen sodnik!« mu je zakipelo v srcu in	solza	mu je zdrknila iz oči. Jernač je k postelji	A
notranja žalost ga je hudo prevzela. Svetla	solza	se mu utrne iz rosnega očesa.Nato se ozre proseče	A
tem je milo in zaupno pogledala Mirka; svetla	solza	se ji je utrnila iz nedolžnega očesa in v solzah	A
prime oče Mirka za roko in ga iskreno poljubi.	Solza,	ki se mu je zasvetila v očeh, je bila solza	A
Solza, ki se mu je zasvetila v očeh, je bila	solza	očetove sreče in ljubezni. Dolgo so	A
vzdihoval. Zdaj pa zdaj se mu je tudi svetla	solza	potočila po licu. Strašna bolečina je	A
rešite muke in trpljenja, ki mi je namenjeno.«	Solza	se utrne starčku iz oči.V srce se mu zasmili	A
vrati stoječ, gospod Mirodolski ta čudni prizor;	solza	se mu je lesketala v žarku vzhajajočega sonca	A
kako se mi umika pomlad in bliža se poletje;	solza	ni kalila mojega očesa.«‒ ‒	A
Samarijanu pa se morda utrne pri branju pomilovalna	solza;	njemu podajam v duhu roko; zanj sem pisal, on	A
imejte v časti mesto, ki ga je rosila moja	solza.	Ne, tudi tega vas ne prosim!	A
obupujoča vdova se utaplja v vroči reki bridkih	solza,	ki jo zalivajo noč in dan.« Iz tega	A
pogledal nedolžne otročiče, se mi je utrnila debela	solza;	pekla me je vest, da bodo morali zaradi mene	A
neumnost in borovnice. Jagode so se zarodile od	solza,	ki so tekle iz žalosti.Seme je bilo grenko in	A
razjokal. Pa ni mogel jokati, ker ni bilo	solza	v njegovih očeh. Strah ga je pa postajalo vedno	A
stric Kezovec. A vendar ga je bilo hitro sram	solza,	in je samo trikrat vzdihnil.Potem se je pomiril	A
Bog je v tebi!« In	solza	se mu je utrnila na razkuštrano brado.	A
čebelnjake.« Rajonskemu se je na licu prikazala	solza,	česar pri njem niso bili navajeni. »Kakšno srce	A
začelo trgati in da tega ne bo mogoče ustaviti.	Solza	mu je prišla v oči.Tako rad jo je imel.	A
kjer je bila v žalost potopljena Rebrova hiša.	Solza	mu je pripolzela na lice. Tudi župnik Strle	A
šel zadnji. Rebrov pa je stal ob grobu brez	solza.	Pogled mu je zrl v Skrajni vrh, kjer so bili	A
so ga opazovale od strani, molčečega in brez	solza.	Toliko bolj so žalovale Milka in njene tete.	A
‒ in leskeče mi v očeh, kot rosnim cvetkam,	solza	‒ sreče! SPEV DOLINE Trudna po soparnem dnevu	A
Juri stal pred njo, ni mogla zadušiti svojih	solza.	»Kaj ti je, Marija,« je vprašal Juri, dasi je	A
naročju!« Krepki, neustrašni Juri je zaihtel in	solza	se je pojavila v njegovih očeh. »In svet kraj	A
njeno staro mater. Matija ni mogel videti	solza.	Ljubil je samo vesele ljudi in tudi ni pojmil	A
premagala čustva tako, da ni mogla zadržati	solza.	Kar je videla okrog sebe, vse se ji je gnusilo	A
Matija je postal nemiren.	Solza	ni mogel videti. »Veste, gospodična	A
bi bil trava, bi ga izkljuval, in da bi bil	solza,	bi ga izpil, in da bi bil kamen, bi ga dvignil	A
kamenje in žalost kane iz njega kakor debela	solza.	Pozabim trpljenje in bolest, ki rasteta iz spoznanja	A
pri tem jo je vselej prevzemala otožnost do	solza.	Ljudje, ki so živeli na Zemlji še pred velikim	A
»Jočem,« ihti Eva. »Nisi še nikoli videl	solza?	« Raf ji ne odgovori, samo z začudenjem gleda	A
« Skozi zaveso	solza,	vsa otrpla gleda Eva odsotni obraz Urija, ki	A
stresajo krči naslade. Eva pa ihti, joče in kaplje	solza	lebdijo okrog v breztežnosti, podobne ledovini	A
Uri,« reče Eva in še vedno ne more krotiti	solza.	»Samo tebe čutim.«	A
drobirjem. Poljubi Evo na oko in okuša slanost	solza.	»Zakaj jočeš?« jo vpraša.	A
začne na ves glas smejati. Do onemoglosti, do	solza	in hlipanja se krohočeta tej stvari, tej prikazni	A
tabo, sin moj!« Gleda Histos skozi kopreno	solza,	kako odhaja oče pokončno, s trdnim, zanesljivim	A
bitjem. Tako je ganjena, da ne more obvladati	solza.	Njuni roki se ne moreta razkleniti, tudi Histosove	A
prigovarja. Srce se ji trga, a odrešujočih	solza	ni, vse so izjokane. Obe njeni ljubezni sta	A
bila ta neumnost edini način, da sem se obranil	solza,	ki so mi že kremžile obraz; bleknil pa sem zaradi	A
tubitnost. Zbiramo te narodnostne relikvije, do	solza	nas ganejo, če spustimo zraven še kaseto Avsenikov	A
Kar joči, človek božji, če ti bo laže. Moška	solza,	so včasih rekli, je Kristusova solza ... « »Kristus	A
Moška solza, so včasih rekli, je Kristusova	solza	... « »Kristus, kako je bila lepa,« sem hlipal	A
lego v maternični postelji. Bil sem ganjen do	solza	ob tem razkritju in sram me je bilo, da so me	A
Ne vem, ali se mi je slika potrojila zaradi	solza	v očeh ali pa se res poslavljam od treh sinov	A
poskušala pripraviti zdravo, rodovitno zemljo. Do	solza	jo je ganilo, kadar tipalnik ni več kazal sledov	A
To, kar čutim, ni grehoba. Čisto je kot	solza	iz tvojih oči. Ljubim te: zavidam mesečini	A
se razjoče in glasno zahlipa in skozi kopreno	solza	gleda Up osem, s katerim se vrača njen ljubljeni	A
točki, se ji je zdel nekaj veličastnega, do	solza	vznemirjujočega. Zdaj pa nobene solze.	A
Končno vendarle joče. In vidi skozi kopreno	solza	črnca na drugi strani, ki pritiska obraz ob	A
stabilizacijskega polja. Vidi skozi poplavo	solza,	da tudi on joče: iz oči mu teko solze, ki kapljajo	A
ogrevanje v terizolkah. Ksena si obriše sledove	solza	in se poskuša nasmehniti Kaliju. »Je že dobro	A
kristalovinasto lobanjo in iz njenih oči kane	solza	in za njo druga: res ima pravico do človeškega	A
krčevito stiskala roko in začela smrkati; do	solza	so jo ganile. »Vse to si spesnil zame?« se je	A
odstrelitvijo.« Mikmasa je zagrabil smeh do	solza.	»Spomnil sem se, Mikmas, kako srčno si želiš	A
pretiplješ do jeter in žolča, ki visi kot majhna	solza	na temnordeči jetrovini.To kapljo je treba odstranit	A
krčevito držala žar ptico v rokah in skozi kopreno	solza	opazovala kako so plazmatični plameni v hipu	A
njene dobrotnice. In skozi kristalno kopreno	solza	je osupla Kristina nenadoma zagledala jezdeca	A
more videti tega prizora. Bila bi ganjena do	solza,	strmela bi v velepodobo z odprtimi usti, tako	A
izteklega očesa je zamigljala velika bridka	solza.	Dihur je bil ves izčrpan in se je brez	A
najbolj vesel, se je smejal za vsako malenkost do	solza,	se tolkel po kolenih in držal za baržunasti	A
In vendar je potočila Minka že toliko grenkih	solza	... Teta Liza je imela sicer kratek pogled, pa	A
za četo, ki odnaša njeno mladico ... In kakor	solza	se sveti živali nekaj v vlažnih očeh. »To ciganko	A
iz teh izžetih mrtvih oči ni kanila nobena	solza.	Skozi razcapane, umazane halje so rjavele in	A
prsi; jela je mežikati in po licih ji je lila	solza	za solzo. »Joj, gorje meni,« je vzdihala in	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani