Grenko se je zavedala neizbrisnega rumenega pečata na čelu, zavedala se je svoje nerodovitnosti, in morda je prav zaradi tega tako strastno poskušala pripraviti zdravo, rodovitno zemljo. Do solza jo je ganilo, kadar tipalnik ni več kazal sledov težkih kovin, kislin, herbicidov in drugih strupenih ostalin v zemlji, razjokala se je od sreče, kadar so se ji razcvetele občutljive rože, ozelenela solata in radič, kadar je zelje naredilo zdrave glave in je fižol obilno rodil. Razveseljevali so jo deževniki, žužki, vsaka nova krtina.