In reci moram: bilo je lepo. Voditi dekleta tako na spomlad, ko poka prvo brstje, s seboj na izprehod, ali čakati nedeljsko popoldne doma v svojem toplem in samskem stanovanju, ko pada zunaj sneg in ko se pode lačni vrabci in sinice po snežnih vejah za koščkom kruha, kdaj se odpro vrata in vstopi ona, v lica in v roke mrzla, a oči vročih in plamtečih ‒ to je dobro, prijatelj moj! In pozneje!