Komaj je mati s solznimi očmi v mestu od mene slovo vzela, naročevaje mi, naj bom priden, in odšla od mene, ko sem jaz sprevidel, da sem preveč nje navajen, kakor da bi se mogel tujim ljudem privaditi. Komaj je bilo en teden, že sem bil na potu domov ali ker pravega doma nisem imel, bolj prav ‒ k svoji materi.