Jutro, ko sem navsezgodaj sedela na hišnem pragu, je bilo eno najlepših tistega poletja: bilo je obet vročine brez pripeke, polnosti, ki ne utruja, trajne jasnine.
Sivo rjavi kozolec, že prebujen, a še ves uklenjen v rosno tišino naokoli, je stal v pričakovanju prvega sonca; drevesca v sadovnjaku so nalahno pregibavala liste, kakor da jih že zdaj ponujajo toplejši svetlobi, in gladina trave na vrtu se je svetlikala v temnem, sitem, vlažnem zadovoljstvu.
Vse je bilo tako kot po navadi, in vendar drugačno.