sin (101-200)

sužen ti pozabil davno, Da otcev svobodnih si	sin.	« »Knezov naših préstol je slovenskih Tá kamen	A
hudega življenja bojih. A jaz, Adamov bedni	sin,	po grudi zemeljski še hodim, od hrepenenja silno	A
zato, ljubezni vnet! O Bog, le eno mater ima	sin.	In ene matere spomin, kako zatare naj življenja	A
zavzet; potem pa si vzdihnil tiho, globoko: Moj	sin,	moj sin, oh kaj je ta svet! In jaz sem imel	A
potem pa si vzdihnil tiho, globoko: Moj sin, moj	sin,	oh kaj je ta svet! In jaz sem imel besede na	A
obema v srcih se vzbudila. Krepko je stopil	sin	k očetu, povedal prosto od srca: ‚Ni bitja dražjega	A
ljudstva je ušla iz Kabe, da se tebi, levji	sin,	pokloni. Žeja silna, glad sta jo prignala.	A
Mati tvoja, Abdalah, pozna te. A zakaj, moj	sin,	bojiš se danes smrti v boju za domovje, pravo	A
njega Azma zadnjikrat objame. »Častne smrti,	sin,	umiraš,« de mu, »Bog ti bode plačal smrtne rane	A
ropočejo mlinska kolesa!« . / . / stran 144 . / »	Sin	najin, gorje!Pozabi je ti!	A
tabo takih sto in boljših se rodi. Umre Adamov	sin,	zagrebejo ga v prst. Pogreba žal spomin zatre	A
nebeške misli slave, kjer bode zemlje solzne	sin	na veke klical blažen ave, ave Maria! Cipresa	A
ljubezni plašč na moje zmote in pregrehe. Moj	sin,	porečeš poln utehe, le stopi v krilo varne strehe	A
svetlobe, stvarnik harmonije, tvoj izgubljeni	sin	je zopet tu; o, daj mu izgrešenega mirú v bližini	A
zvonček zacingljat, da šel bi iz osme šole moj	sin	v ljubljanski lemenat. Pa prej je mislil biti	A
ta sinčka sovražita. In pride k majki prvi	sin,	zdravil najboljših nesoč, in z drugimi pride	A
zdravil najboljših nesoč, in z drugimi pride drugi	sin,	ko bliža temna se noč. ‚Ná, majka, sprejmi zdravila	A
toči solzé. “Se k tretjemu ujcu podéj, moj	sin!	de srčnih znebiš se bolečin!” Na vójsko je šel	A
List čno je zapečaten bil, “O, mati! tvoj	sin	je mir dobil!” Lenora (Iz nemškega) Lenora	A
starí iz hiš hité. ukánju trum naproti. Boga	sin,	mati hvalita, nevesta sprímlja ljubega; nihče	A
globočine. . / . / stran 152 . / Uvod Valjhún,	sin	Kájtimára, boj krvavi že dolgo bije za kršansko	A
prišel na svet je po Adámi, kak se je božji	sin	zato učlovečil, de bi otel naróde in osrečil	A
čutil bodeš strast zvest Slovenije ostani	sin;	delaj vse za domovine čast drag	A
pogledu, vse nebo je v njem odprto. ”Ljubi	sin	moj, bodi srečen!“ In zapre se tožni pogled	A
188 . / A zaljubil se je v Dino Sihem,	sin	ponosni Hamorja Hivejca, ki knežuje v belem	A
nisi zvedel kar teží me. Jakob dragi, mlad je	sin	moj Sihem in bogastva nima ravno malo:	A
jo Ali onečasti - kaj ji hočem zdaj?	Sin	prerokov, svetli sultan, kazni ga takój,	A
ne kave, ampak vino, vriskajoč, pojoč.	Sin	prerokov, svetli sultan, kazni ga takoj,	A
mladiču golobradcu naj bi s póti šèl?	Sin	prerokov, svetli sultan, kazni ga takoj,	A
pohlevno: ti očetu zemljo si iztrgal --	sin	iztrga tebi lepo ženo ...“ To premišlja Henrik	A
preteklih dni. Nekoč me je vprašala: »Kaj počneš,	sin	moj?« kot da si z mojih odgovorom obeta olajšanje	A
srečava? Mi kdaj spet rečeš: »Skuhaj mi kavo,	sin	moj, táko, kot le ti znaš.« Mi kdaj zopet rečeš	A
blagoslovi par, dve skrinji rjuh ‒ Bog oče,	sin	in sveti duh!« Ženitovanjska pesem Jate splašenih	A
Marijo in najstaršega sodijo. »Nisi več otrok in	sin	ne moj, pusti nas, pojdi in Bog s teboj, v hiši	A
nad šankom pa mati, ki žuga s pestjo: Pazi se,	sin,	ne pij, otrok moj, ne pij! Če nisi žejen, ne	A
Vzemi tablico za živce! Poglej,	sin,	poglej, kako tiho je jutro po blodni noči.	A
gosli. . / . / stran 4 . / II Človekov	Sin	je bil pač duša zlata; on križ za nas je vzel	A
XXXIV Hinavca, pismouka, farizeja če božji	sin	ni mogel sam trpeti, kako bi jaz ga mogel rad	A
slednja stvar! Kaj boli te, da morí Brata brat in	sin	očeta; Da zvestóst žené, dekleta, Kakor v solncu	A
Da jaz sem zgubil sad in cvetje, Zgubljeni	sin,	kaj tožil bom! Zapustil materno zavetje, Natoro	A
snel, Podobo smerti božje; „Kaj boš s sekiro	sin	začel? Križ nam je zdaj orožje.”	A
zdaj ni časa spati! In hčerko prime za rokó,	Sin	krila se derží plahó, Mož pa očeta vzame Na	A
končán. ‒‒ . / . / stran 95 . / Izgubljeni	sin	„Kam pozna te ponočna hoja Pelja popotnik mladi	A
pa ti, nič delj ne hodi, Ustavi se, zgubljeni	sin!	Bog večni tebi vsmiljen bodi, Njej konec dal	A
meni, Stezala blede mi roke; Oj pridi, pridi,	sin	zgubljeni! Da te pritisnem na serce; Zver bi	A
materna je vmés, Krí materna, ki jo prelil je	sin!	(Meč mu pade iz róke.)	A
Kazala persi: prizanesi jim! Tu si počival	sin,	tu se redíl! Zastonj! zverti se svet mi pred	A
valovi iz globine: Plitev si, naš virček, pravi	sin	planine. In tako kot mi, umazan nikdar nisi	A
Oče.	Sin.	III.	A
Oče.	Sin.	1983.Klop.	A
Oče nestrpno »dajte mir!« ponavlja.	Sin	- torej jaz - sedim čisto pri miru in čudim	A
Oče.	Sin.	Zadnji posnetek.	A
svojega študija; Hildebrant in Hadubrant - oče in	sin	iz staronemškega epa; Tom Frost - Tom Waits	A
prazen je le moj, edin, ker nesreče jaz sem	sin,	rojen pod nezgodno zvezdo! V CELICI Iz neme	A
zdraveč, blažeč hiti. Kjer joka se nesreče	sin,	otre mu z lic solze, kjer najde hišo bolečin	A
planine, po njih srcé mi gine, saj jaz planin sem	sin!	Tedaj nazaj, nazaj v planinski raj!	A
pil vrh sončnih jo višin planine proste prosti	sin.	In zdaj, planine, ve moj raj, od vas tja v tuji	A
in ljube sestré še upajo zdaj ‒ a brat jim in	sin	iz daljnih ravnin ne pride nazaj. Krvavo poljé	A
nikdar nikár! . / . / stran 96 . / Nauk Dragi	sin,	le k meni sedi in poslušaj svéte zlate! Kaj	A
te preklinjam jaz, propalega naroda propali	sin.	Jaz, bedni človek, bedni, izgubljeni ki iščem	A
Jaz, poln bolečin, propalega naroda propali	sin.	EJ, HEJ Ej, hej: dežuje na sive ljubljanske	A
materino srce, vprašalo: „Si se ranil hud� moj	sin?	” Romanca Topel je nocoj moj hram, v njem nocoj	A
plejem sam pelin, sam pelin, v zibelki joče mali	sin.	Lan′ sem omožila se Lan′ sem omožila se, a	A
mi rekli Moj očka so mi rekli: Oženi se, moj	sin,	tam gori na planinci oženi se, moj sin. Kako	A
moj sin, tam gori na planinci oženi se, moj	sin.	Kako se bom oženil, k′ nobene ne poznam, tam	A
pozabil očeta svojega, ki vedno me je vabil: Moj	sin,	le pit pojd′va! En starček je bil, k′ je vince	A
bistrem potoku je mlin, a jaz sem pa mlinarjev	sin.	Ko mlinček ropoče in voda šumlja, srce mi veselo	A
glasno. Privriskal je s planine sosedov brhki	sin,	poklonil ji je cvetje iz rožnatih planin. Si	A
hoj hej, pod se ogrej! Tolaži se, ljub′ moj	sin,	saj nisi edini trpin! Moja je muhasta, sitna	A
prileti. Tam se nič ne smili oče svoj′mu sini,	sin	pa tud′ očetu ne, sin pa tud′ očetu ne. Krogla	A
smili oče svoj′mu sini, sin pa tud′ očetu ne,	sin	pa tud′ očetu ne. Krogla priletela, v srce me	A
bogmajo: je sreča? Iz tébe se nasmiha Hčerin	sin	in brat in mož.Ga Sončnica doječa obvaruje na	A
Astral prenese rane in sledi. Je božji	sin	na oni stran potoka; me kakor poželenje spreleti	A
rane in sledi. Nekje sem bil delfinji zet in	sin.	Apnarji zibk in krst goje spomin.	A
mano šel in me objemal? Mojbog, in bo moj	sin	in bo moj zet in na njegovi rami bom predremal	A
z okna. Na široki postelji sta ležala oče in	sin;	oče se je vzdramil in začel milo javkati, sin	A
sin; oče se je vzdramil in začel milo javkati,	sin	pa se ni ganil.Lotil sem se sina, ugotovil,	A
njegove poškodbe, me je vprašala Žoklja, ali je	sin	že izven nevarnosti, da bi ga mogli spraviti	A
svinjak, naposled sta morala Žoklji verjeti, da je	sin	zares odšel v gozd.Stari Žok je čepel v hiši	A
nesreče. Poznal sem moža že iz mladosti; njegov	sin	je bil moj vrstnik v domači šoli.Oče je takrat	A
poklical sem voznika, da ga je spravil na voz;	sin	je šel sam in očeta opiral na vozu. Drugi dan	A
Saj ga ni v nobeni pratiki!« »Dizma naj bo	sin,	ker je razbojnikov sin, da se oče spokori, kakor	A
pratiki!« »Dizma naj bo sin, ker je razbojnikov	sin,	da se oče spokori, kakor se je Dizma, razbojnik	A
srednjo šolo z odliko, a precej samozavesten kot	sin	premožnega meščana in zelo raznežen kot ljubljenček	A
obžalovanja vredne žrtve. * * * Slavo, zadnji	sin	premožnega obrtnika in posestnika, je postal	A
naj ga v nedeljo obiščem, kadar pač utegnem.	Sin,	ki je prinesel šparglje, ni vedel povedati,	A
a zalezuje in mami jo že nekaj mesecev edini	sin	znanega podjetnika in bogataša iz mesta.Snubec	A
tisto pomlad se je poročil ta bogati podjetnikov	sin	z D. hčerjo.Oče se je bil vdal.	A
povečerjal. Dvanajstletni Evgen, njegov najmlajši	sin,	prvošolec na počitnicah, mu je bil prinesel	A
par pesti sena bi že lahko davno spravili.«	Sin	se obrne proč in odide oklevajoč. -	A
resnega razvilo med njo in sinom. - Tretji	sin,	Miklavž, je pri vojakih. -Najmlajši, Evgenček	A
Janez ne zataji, da je - »Ptičkov«	sin!	- Misel se mu izgubi v preteklost, marsikaka	A
obstajati nekdaj med Drozgom in Črnéčko. Njen	sin	je nezakonski.Pa ni nazadnje Drozeg tisti?...	A
Pozneje nikdar več. Česar ne zapravi oče, zapravi	sin.	« -Očetova namera, poročiti sina s štacunarjevo	A
Si razumel, Janez?«	Sin	ga gleda presenečen... kakor bi resnično ne razumel	A
Jutri bo vse dobro.« In	sin	voljno zopet séde, s hrbtom se okrene proti	A
; če ni že prej imel kaj z njo?; če ni njen	sin	- nazadnje - celo v sorodu z njim? -Drozeg pa	A
Peter, oblastnost in gospodovalnost! Zdaj bo	sin	gospod.Ti boš poslušal in ubogal, požiral grenke	A
stopnicah in si sproti briše pot. »To je torej vaš	sin,	« nazadnje pravi, ko sta vstopila. Snel je čepico	A
je dobro. Zdaj še posebno, odkar je moral	sin	presedlati iz slovenske šole v italijansko.	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani