sin (701-800)

ubijaj svojega očeta. Pomisli, da si sedaj edini	sin.	« »Prav zato hočem v Bizanc.« »Šetek te je otvezel	A
prvikrat ganeš za mano z nogo, tedaj si moj	sin.	Razumel?«	A
Razumel?« »Tvoj	sin,	očka dragi!« »Ali te je videl Tunjuš?«	A
povesti slavnih Hunov. Zato naj tudi Tunjuš,	sin	njegov, počiva ob zvokih strune.« Tunjuš se	A
»Hodi svojo pot!	Sin,	ki ne posluša očeta, zasluži kolec v trebuh	A
izmed Hunov, ki so hodili z njim. »Moj gospod,	sin	Atile, najvišjega kralja, tvoj hlapec te pozdravlja	A
Hunska, Tunjuševa. Moj	sin	ju je ukradel.Snoči sva pela in godla Hunom	A
te nocoj oropa. Pa si se mi zasmilil in moj	sin	je tvegal glavo, da je prišel do konj, zate	A
vprašal tudi Radovana, ali se razume njegov	sin	Iztok na lok.Ko je Radovan pritrdil, je ukazal	A
stal je ob črnem konju sredi arene svobodni	sin,	lep in postaven, da je Teodora pritisnila brušeno	A
licih šepetala: »Hvala tebi, Kriste, a tebi,	sin	naroda moje rodnice ‒ poljub!« ŠTIRINAJSTO	A
slovenskih besed, tako da ga je Iztok zlahka umel.	Sin	Svarunov se je boječe približal in sédel na	A
prinesel še eno čašo grške starine. »Vzemi,	sin	Slovenov, izpij na slavo Krista, ki je dober	A
Veseli me meč ali kopje.« »Dobro govoriš	sin	Slovenov!Tvoje roké je škoda za strune.	A
dvignila. Slovesno je odgovoril: »Kdo je vreden	sin	svojega naroda, da bi ne napel tetive v pogubo	A
Žalost tebi, Iztoče!« »Svarun ne umre in Rado,	sin	velmožnega Bojana, stare ga bojevnika, vé, čemu	A
Jaz pojdem in sporočim Svarunu, kako ga ljubi	sin.	« Jezen se je obrnil Radovan v belo steno.	A
Kaj neki?« »Iztok,	sin	Svarunov, mar te nisem čul neštetokrat ponoči	A
bal. Začel je mehko in proseče: »Iztok, moj	sin,	ti veš, da te ljubim, kakor te more ljubiti	A
pridi in mi povej! Tedaj se vrne Svarunov	sin	med brate.« »Kakor sem rekel, ob letu se Radovan	A
»Moram, gospod, godec mora križem sveta.	Sin	naj ostane, ker ni moj sin.« »Ni tvoj sin?«	A
mora križem sveta. Sin naj ostane, ker ni moj	sin.	« »Ni tvoj sin?«	A
Sin naj ostane, ker ni moj sin.« »Ni tvoj	sin?	« »Ni moj sin, pravim, ni, zato ker je bolj za	A
»Ni tvoj sin?« »Ni moj	sin,	pravim, ni, zato ker je bolj za meč kakor za	A
je prebolel vse rane. Ko pa je izginil zadnji	sin,	Iztok, ko je v rodu zavladal razpor, se mu je	A
ne veš, seveda ne veš, kako bi vedel! Edini	sin,	zadnji sin, Iztok, mi je izginil.O Morana!«	A
seveda ne veš, kako bi vedel! Edini sin, zadnji	sin,	Iztok, mi je izginil.O Morana!«	A
O Morana!« »Izginil, Iztok, najmlajši	sin,	izginil?Umrl?	A
Slovenov. Ko bi pa vprašal zate slaven junak,	sin	ponosnega rodu, pred katerim se trese Upravda	A
rekla, Ljubinica?« »Rekla bi: Slaven junak si,	sin	ponosnega rodu, toda Ljubinica, hči Svarunova	A
Epafroditovim nogam in mu gledal zaupljivo kakor	sin	v lice. »Jasni moj gospod, danes sem zopet zmagal	A
Ne govori tako gospod!« »Sedi bliže,	sin	nesreče!Poslej govoriva šepetaje.	A
pripelje nekoč, da bo njen, samo njen, ta dobri	sin	Slovenov. Iztok pa je bral evangelij.Bral ga	A
»Ga ni doma! Pravzaprav čeden	sin,	da ga ni doma, ko pride oče.«Radovan je utrujeno	A
pospremi gospoda v stan. Ko se prebudiš, bo sedèl	sin	ob tebi.« »Tako se spodobi.	A
Kje pa je, da ga še ni k očetu? Lep	sin.	Koliko trpi oče!«	A
Tako se spodobi.	Sin	ne delaj sramote očetu!In sedaj ti povem, zakaj	A
očetu! In sedaj ti povem, zakaj sem prišel:	Sin	mora hitro, še nocoj uteči in se vrniti domov	A
zinem, na Svetovita, ne zinem, gospod!« »Tvoj	sin	ljubi Ireno ‒« »Še vedno?Da more biti godčev	A
ljubi Ireno ‒« »Še vedno? Da more biti godčev	sin	tako stanoviten v ljubezni!« »Vredna je ljubezni	A
kakor mrtva skala. A po Bizancu govori, kako je	sin	srečen in da ostaneš tudi ti vedno tu.Govori	A
kraljevskega obličja, če se motim.« »Torej Iztok,	sin	Svarunov, in ta godec sta nam ukradla konja	A
Antje ugrabili ovco, odgnali kozliče, kogar	sin	je padel v boju zadnje dni, vsi so se upirali	A
njegov žrebec med telesi, je jezdil tudi Rado,	sin	Bojanov, oblečen kot centurio, in še nekaj mladcev	A
kratko besedo. Zakaj veliki gospod, kraljevi	sin	Tunjuš, je blaznel od ljubezni.Trikrat so šli	A
Pusti žensko! Tunjuš, pomni, da si	sin	Ernakov!« Hun je dvignil glavo.	A
izpregovoril: »Flavij Pavlinus, centurio palatincev,	sin	konzula Flavija Bazilija, prihaja na povelje	A
Prihajam kot grešnik, vračam se kot izgubljeni	sin.	« Teodori se je razlila tiha slast po licu.	A
družba ob ognju, zatopljena v bridke misli. »	Sin,	slavno ste zmagali!Morana je žela.	A
Sovrag pride in popase s tujo čredo.	Sin,	če od očeta vse pozabiš, če se ne domisliš niti	A
Prej pa izprazni roženico, ki ti jo nudi tvoj	sin.	« Iztok je dotočil do roba in podal godcu.	A
»Samo zato?	Sin	Svarunov je prišel najprej otemat edinico slavnega	A
bo otel, se bo maščeval zlodeju!« »In Rado,	sin	Bojanov, je prišel, da otme takoj svojo izvoljenko	A
narodom. »Nisem poveljnik, brat med brati in	sin	staroste Svaruna.« »Iztok?« je povzela Alanka	A
»Praviš, da si čarodej?« »	Sin	velikega preroka in pevca z dvora Atile.« »Če	A
čuvar.« »In tebi, slavnega Svaruna mogočni	sin!	« Viljenec je govoril z votlim glasom, napolnjenim	A
poljubil ga v lice in rekel: »Blagoslovljen	sin	treh očetov: Svarunov, ki te je rodil, Epafroditov	A
je tkal niti usode! Blagoslovljen, svobodni	sin	svobodnega naroda!« »Odpusti laž,« je jecljal	A
sta ga z Radovanom prevarila. »Ni bila laž,	sin	treh očetov!« Vtem so prinesli Epafroditovi	A
odvedla k mizi in posadila na stol. »Očetov	sin,	« je pomislila in sedla k njemu. »Torej	A
pograbil še tri jabolka in mu jih vrgel v klobuk.	Sin	je pa odmaknil, da so se zakotalila po sobi	A
obrnil k steni ter se ni prebudil. »Očetov	sin,	« je preudarila in obsedela in ga ni budila.	A
Pride zima, takih dni ne bo mnogo!«	Sin	je skočil iz naročja očetu in takoj poiskal	A
začel vnovič smejati in je govoril Brestu, da	sin	ni razumel in slišal, ker je s poljubčkom prosil	A
pošljite za menoj!« Mati je poskusila vstati, toda	sin	ji je ubranil. »Brez zajtrka greš?«	A
Zbogom!«	Sin	je naglo odšel, starica je pomočila prst v kropivček	A
strohnela roka iz groba, bi jaz, izgubljeni	sin,	romal tja na grob, pokleknil, poljubil roko	A
oči so gledale na očeta in mu očitale: Tvoj	sin!	Zato je rekel oče: ‚Silvester, dovolj je sramote	A
pestunja prišla k hiši, ko se je rodil Šimnu prvi	sin	Gašper, in rasla do kravje in prašičje dekle	A
takoj od hiše.« »Tako govori plaščar, ne pa	sin	s Podloga.Sram te bodi.«	A
tem udarcu. »Rekel, sem, da si plaščar, ne	sin	s Podloga.«Še enkrat je pribil s koščeno roko	A
mize k sinu. »Rad jo imam,« je okorno priznal	sin.	»Kaj govoriš potemtakem o plačevanju	A
bi znal kako. Vstal pa je tudi Boltežar -	sin,	ki ga ni bilo bolj zadovoljnega človeka na svetu	A
bajtarsko.« »Oče, oče, res ne vem...« je skušal	sin	vstajati od peči.Objel bi bil očeta, ko bi ne	A
poroki je napočila. Tedaj, preden je sedel	sin	na voz, da se odpelje po nevesto, sta se sešla	A
hiši. Nema sta si gledala v oči, dokler ni	sin	padel na kolena in zaprosil: »Oče, odpusti	A
nadte, da bi bila Lucija kakor moja rajnica.«	Sin	je vstal.Oba sta molčala, si stiskala roke,	A
Jaz tega ne trpim.«	Sin	je gledal v mizo in pisal z nohtom krive črte	A
Zastrupljena je.« Oče in	sin	sta onemela.Zdravnik je hodil po sobi s povešeno	A
Tako ju je iznenadil bratov obisk. »Žena in	sin,	« je popravil Gašper. »Lucija?« se je	A
Toda Ivan se noče rešiti. In tako njen	sin,	če se bo rodil, ne bo imel očeta, in ona, Ana	A
Poglej, no, Nejči!" Najmlajši	sin	me je mrko pogledal s svojimi jasnimi, nezaupljivimi	A
res ušel kakšen smehu podoben glas, ker se je	sin	ozrl in me začudeno pogledal. Peljala sva	A
sam sem bil na vseh štirih na kamenju in moj	sin	pod menoj - na trdih, ostrih belih štrlinah	A
strahoma pogledal dol - res je pod menoj ležal moj	sin,	zvit kakor dete v materinem telesu in z rokami	A
Poznala sem ga. Bil je Tine,	sin	našega bogatega soseda, ki je v osnovni šoli	A
teh rut ni nosila. Samo eno je imela, tisto je	sin	snahi prinesel iz Trsta, snaha jo je dala pa	A
spremenila pomena, naj jo je še tako obračal. ‘	Sin.	Edinec.	A
On vse življenje ne bo prebral toliko kakor	sin	en teden.Povsod ima same knjige.	A
imela srčno rada, skoraj tako, kakor da ji je	sin,	ki ga sama ni imela, a si ga je tako silno želela	A
si bil, Lovrek?« ga je tiho vprašala mati.	Sin	ni takoj odgovoril, marveč se je zagledal v	A
»Kako je mami?« »Ne vem,« je odgovoril	sin,	»preden sem odšel v hlev, so še spali.Tako se	A
čigar obličje je bilo polno grenkega nemira.	Sin	je začutil, da se je oče v teku pol ure prav	A
za Polonico!« »Mama bodo umrli,« je zaječal	sin.	»Nikar ne hodite, oče!	A
do danes zvesto izpolnjevala ... Celo njegov	sin	nas je po očetovi smrti še nekolikokrat obiskal	A
udeleži njihove skromne malice. Učitelj, kmetski	sin	izpod zelenega Pohorja, se je z veseljem odzval	A
z napol obrnjeno glavo:» Kakršen oče, takšen	sin!	Drug drugega sta vredna ...«	A
Ukradel nam je Beli dvor ... Ti si njegov	sin	...Bojta se me oba!«	A
naselbino. Gospodar in bodoči Lovrekov varuh je	sin	tistega Gradnika, strica tete Mice, ki se je	A
določeni uri prišel ponj Hojanov najstarejši	sin	Luka, močan, toda neroden, že preko štirideset	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani