sin (801-900)

zavrelo. Kakor takrat, ko mu je Miklausinov	sin	žalil očeta, se mu je zameglilo pred očmi.	A
pes, samo eden izmed njih, najmlajši Hojanov	sin	Tone, ni poznal nikakršne utrujenosti in nobenega	A
je bil do Lovrekovega prihoda kot najmlajši	sin	sam na dosegu trdih pesti ter se je hotel zdaj	A
posestva. Tik ob svoji izgubljeni domačiji si je	sin	pobeglega Simona Gradnika sezidal trdno postojanko	A
« »Pred dvema mesecema se je vrnil Marinov	sin	iz Francije, kjer je končal znamenito vrtnarsko	A
Poleg tega pa imaš še mnogo časa in Marinov	sin,	ki bo nekaj časa prakticiral pri svojem očetu	A
tam podvomil o možnosti zmage. No, Marinov	sin,	h kateremu se je Lovrek zatekel po nasvete,	A
in na pragu se je pojavil - Lovrek, Gradnikov	sin.	Miklausinu je ob nasprotnikovi drznosti	A
bil do svoje smrti naš dninar in tudi njegov	sin	je precej dolgo jedel Gradnikov kruh ...«	A
stvar za Miklausina! Že drugič ga je Gradnikov	sin	udaril po najobčutljivejšem živcu: po njegovi	A
srečujeta - samo v času počitnic, kajti Miklausinov	sin	obiskuje gimnazijo ali pa je morda že na visoki	A
proti njemu. »S poti!« se razkorači Miklausinov	sin.	»Za vse je dovolj prostora!« odvrne	A
seme zločinskega rodu! Kakršen oče, takšen	sin	...Oče ubijalec, sin prijatelj morilcev ...«	A
Kakršen oče, takšen sin ... Oče ubijalec,	sin	prijatelj morilcev ...« Ob tej žalitvi	A
tvoj oče je goljuf in tat! Ti si mu dostojen	sin!	On je mojemu očetu nekoč ukradel Beli dvor, ti	A
to se je zdaj pokazalo. Doma sta se oče in	sin	molče pozdravila. »Razžalil te je.	A
tožbo, kajne?« S trpeče skremženim obrazom je	sin	čakal očetov odgovor. Oče se mu je odzval	A
Denar je glavno!«	Sin	mu ni takoj odgovoril.Šele po daljšem premolku	A
V pogubo siliš!« »Jaz, Gradnikov	sin,	naj bi premišljeval?Ali se vam še ni posvetilo	A
zahropel Ulrik. »Moraš me sovražiti, saj sem	sin	tistega Miklausina, ki te je pognal z Belega	A
kron...« »A s plačilom se ne mudi!« mu je segel	sin	v besedo. »Kaj ne, tati?«	A
Beli dvor ima že dolgo drugega lastnika. Tvoj	sin	ti vse najbolje obrazloži.« »Kaj bi	A
Večkrat me obišče moj sinko in me poučuje,	sin	očeta, veš?Samo o Bogu mi govori, za srečno	A
nevarnemu razgovoru, »zakaj se nisi odzval, ko te je	sin	v domačih in tujih listih vabil domov!Vsi smo	A
Belega dvora,« je z umevnim ponosom dopolnil	sin.	»Nisem pozabil vaših besed!	A
otroka k sebi. »Zdaj še drugo!« je nadaljeval	sin.	»Brez vas, da sva opravila?	A
Kdo ga je neki tako predrugačil?« »Njegov	sin...	« »Njegov sin?	A
»Njegov sin...« »Njegov	sin?	Glej no, saj mi je nekaj pripovedoval.	A
mati?“ je vprašala Hana. ”Jaz kamorkoli, ampak	sin	moj h Kristusu!“ je odgovorila ženska. Otrok	A
izprašujoča: ”Kaj pa bi ti v paradižu, berač,	sin	beračev?“ In je ukrenil:	A
pozdravljalo. ”Kaj pa bi ti, berač, beračev	sin,	na tem gosposkem vrtu?“ Po ozkih stopnicah	A
”Kako bi vedel? Nihče ne ve, kod hodi tvoj	sin	in kje se je udomil; nikogar ni, ki bi mu sporočil	A
”On ve! Kako bi ne vedel	sin,	da mu umira mati?“ ”No, če je božja volja	A
malo pomudi in poprašaj, če ni že dospel moj	sin.	Noč ga je prehitela, pa si ni upal v hrib.“	A
ne boj noči. Saj se ti pripelje naproti moj	sin	v zaprtem vozu, s parom konj; in zameti se bodo	A
mnogimi leti se je bil napravil v svet njen	sin	edinec. Žalosten je bil v samoti in tožilo se	A
vsenaokoli. In izpreletel jo je strah, da bi	sin,	če pride nenadoma, ne imel nikogar, ki bi mu	A
izgrešil, ne ure. Težko ji je bilo, da pride	sin	edinec v samoto in tišino, kakor v mrtvašnico	A
menda bo že jutri sveti večer. Kaj si bo mislil	sin,	kadar stopi v hišo! Spreletel jo je čuden	A
kjer je bila smrt, bo življenje. Pozdravljen,	sin	edinec!Tako so te čakale moje željne oči in	A
”Pozdravljeni, mati!“ ”Pozdravljen mi,	sin	edinec!“ Samo s srcem ga je pozdravila, njene	A
žarki in ga vabijo: ”Pridi, popotnik, pridi,	sin	edinec; toplo je v izbi in nate čakajo koprneče	A
1. Izgubljeni	sin:	Zunaj naletavajo snežinke (v vseh božičnih	A
otroka iz snega; spozna; se razjoka: nezakonski	sin;	prime za roko; povede v trgovino; kupi božično	A
na vrtu pod košatim orehom sta sedela mati in	sin	in sta se smejala; kadar je rahel veter razmaknil	A
obrazov. ”Daj mi še češenj, mati!“ je rekel	sin.	”Daj mi še te, ki so ostale!“	A
”Ne povej Meli, da ne bo jokala!“	Sin	je vstal in je tekel proti hiši. ”Mela, Mela	A
”Daj ji brž polovico!“ Tedaj je	sin	bridko zajokal, položil je vse češnje na mizo	A
veš ... zaradi češenj!“ Mlada mati je ihtela,	sin	je jokal.	A
iz jezera njenih oči prelilo sonce v sonce. ”	Sin	moj, ti ljubi otrok moj!“Komaj je videl to roko	A
pretiraval, ko sem vam odgovoril, da se vaš	sin	po Dunaju samo potepa -“ Majarju zablišče	A
pa mu kane nanjo gorka solza. ”Zakaj jokaš,	sin	moj?Mati ti je pisala, da sem slab; čas moj	A
ali vse se gotovo še na bolje obrne ...“ ”Tiho,	sin	moj, tiho; jaz ne potrebujem tolažbe in ti sam	A
Proti večeru pozove k sebi Jožeta. ”	Sin	moj, skrbi za mater; jaz čutim, da mi je smrt	A
in Jože od pogreba. Ona je jokala še vedno,	sin	pa jo je tolažil, kakor je vedel in znal, dasi	A
“ - Poleg mene je sedel moj debeli tovariš,	sin	ljubljanskega krčmarja, in je neprestano jedel	A
tiste velike, težke, neokretne črke: ”Ljubi	sin!	“Zakaj mati se je bila šele od nas otrok naučila	A
skrbjó njegov obraz - ”da‐li nisi shujšal, ljubi	sin?	“In prinesla mu je kave na mizo, sedla poleg	A
Mladiči so bili trije črni, eden pa je bil materin	sin,	imel je rumeno židano dlako in bel smrček.Dvoje	A
si se narodu, povrnil si se k materi, skesani	sin	-- pozdravljen!‘Jaz pa sem se prestrašil, takoj	A
naravnost in zvesto v oči, kakor gleda brat brata in	sin	očeta, oče sina. Nagnil se je k njemu, iztegnil	A
zlati prstan. ”Ti, ki tam ležiš, Lenart Negoda,	sin	Lenarta Negode starejšega, rojen v Zaplazu pod	A
ga zaklenila na stranišče. ”Tukaj si doma,	sin	svoje matere, lajdre!“ Takrat je Lenart zastokal	A
moje delo. Pa je umrl stari Sitar, pa je prišel	sin	njegov, negodnik, in je rekel, v prešerni pijanosti	A
bila moja mati vlačuga in da sem jaz vlačuge	sin.	Zazibalo se mi je pred očmi, kakor da mi	A
gospodje. Župnik na Zaplani je bil bajtarjev	sin;	en sam groš je imela mati, ko sta šla peš v	A
vojska in povodenj; oče ni več poznal sina,	sin	ne očeta, ženin ne več neveste, prijatelj ne	A
dolina šentflorjanska. Brat je bil proti bratu,	sin	proti očetu, kakor v laški vojski.Vse veselje	A
in žalostno, dolina je bila temna. Najmlajši	sin	se je sklonil čezenj in ga je prijel za roko	A
bile le sanje.“ ”Oče, oj, oče!“ je zajokal	sin.	Šla sta počasi v klanec.	A
povrnem ter izpričam tej dolini, da sem njen rodni	sin!	“ Mana je bila žalostna, pa je rekla:	A
smrti, kakor da si pokazal na posteljo: Glej	sin,	tvoja mati umira!Jaz pa bi se ne razjokal?“	A
Mrtev je!“ ”Njegov	sin	pa živi!-- Pojdi zdaj, poberi se, prostran je	A
obsenčilo spoznanje -- in glej, že se mi je porodil	sin.	V kolobarju, brez konca!“	A
Štefan Poljanec njegov obraz. ”Gospoda Valentina	sin	in moj mlajši brat; ni še spoznal, še hodi v	A
”Tako bi storil, zares! - Kaj ne veš, ti	sin	moj, poln bridkosti in strahu, kaj tega ne veš	A
rodi, z veselo vdanim srcem. Čuvaj ta zaklad,	sin	moj, ki ti ga je Bog dodelil v svoji milosti	A
ramah in po vzglavju. Poleg nje spi otrok, tvoj	sin,	napol razgaljen, z obrazom v blazino zakopan	A
vsako njeno kretnjo, vem za vsako njeno misel...	Sin	moj, kodrolasec, pozdravi romarja!“ Tudi	A
te videl nekje in nekoč, mali Kolokotronij,	sin	očetov! ”Poznaš ga.	A
prihajaš in kam si se nameril? Ali si vinski	sin	hlapca in dekle, v svet poslan za božjo srečo	A
svet poslan za božjo srečo? Ali si kajžarjev	sin,	materin edinec, v črno šolo obsojen, med krivičnike	A
uslišal!“ Mlad človek, ali hlapec, ali kmetov	sin,	je peljal zelje v mesto.Spredaj, na sedežu,	A
”Hiša mojega sina! Moj	sin	je blag in nespameten fant -- človek tiste sorte	A
potrebnega, slabotnega, ljubezni željnega. ”	Sin	moje polusestre je!“ je rekla Hana.”Študiral	A
v kretnjah sta si bila podobna. ”Ti si moj	sin,	“ se je smehljal oče, ”ona, Marta, pa ni moja	A
najprej mednje in potem, če Bog dá, čeznje.	Sin	moj si in vesel sem te, ali vendarle vem, da	A
in mi svetuješ, kako da naj dela roka; toda,	sin	moj, umetnost ne živi v roki, temveč v srcu	A
pogledal ves žalosten. ”Bog ti ne kaznuj napuha,	sin	moj!Pojdi v svet!	A
ob čelo, preden je razumel, kaj da je pisal	sin.	Ko je oče razumel vso strahoto tistega pisma	A
Nimam pravice! ... Moj	sin	bo drugačen ...“ Komaj mu je šinila, kakor	A
ga imej! Že na obrazu mu je zapisano, da je	sin	pijanca in da se je rodil v Blatnem dolu!“	A
sedel ob lepo postlani postelji, kjer je ležal	sin	ves bel in miren; vso noč in ves drugi dan.	A
prikazale rdeče pege. . / . / stran 149 . /	Sin	je sedel za mizo; poslušal je bled, po vsem	A
je z omahujočim korakom in je vzdignil pest.	Sin	je skočil k njemu in ga prijel za roko.	A
”Izpusti!“	Sin	je izpustil roko in omahnila je.Kačur mu je	A
približal obraz, da se mu je skoraj doteknil lic -	sin	je videl čudno svetlobo v očeh in se je umaknil	A
Zategnil je ustnice v čuden, otroški smehljaj;	sin	je strmel nanj in strah se mu je vzdigal v srcu	A
si je oblekel suknjo. ”Kam, ata?“ je prašal	sin.	Kačur je šel skozi izbo, smehljal se je in	A
šolmašter?“ se je začudil štacunar. ”Saj vam je umrl	sin!	“ ”Umrl!	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani