pri (901-1.000)

Gospod sodník! Prijétno tu	pri	vas je. Ej gôrka peč, ej ljuba ti toplota, Ko	A
gódli bi okróg života! A druga péla v koči tam	pri	nas je. Ko zdaj-le brílo je krog prhle koče	A
se čudna slika! V dnu jarka globôkega, tik	pri	cesti Kmet ležal je vznak in v nezavesti. »Hè	A
nesrečni!« srčnó ga pozdravi ‒ S poljúbom bolníka	pri	priči ozdravi. Šentpeter se čudi, od čuda se	A
svetec je ‒ farizéj.« . / . / stran 52 . / Boj	pri	Pirotu (Dné 28. novembra 1885. l.) »Kralj	A
gostiti, Ko tvoj sosed mora se postiti.« Sam	pri	sebi sveti Solus pravi, Pravi, dedov svojih	A
zlati okróg letajoč S perútmi delajo veter ...	Pri	vratih brez sape, osúplo zróč, Ko v tléh ukopán	A
. / stran 66 . / »Cvetoča ôna, vél že jaz,	Pri	meni pač ní kratek čas.«‒	A
Kaj ti obraz takó bledí? »Ne vidite	pri	vratih ga? Kaj neki v roki tam imá?«	A
l.) Hej, to je god vesél nocój V Ljubljani	pri	maršali! Kdó šteje goste, ki pri njem So v dvorci	A
Ljubljani pri maršali! Kdó šteje goste, ki	pri	njem So v dvorci se sestali! Čast, učenóst,	A
za pečjój; Hej, to je vesela gostija V Logéh	pri	županu nocój! Veselo gódejo gódci, Nevesti srcé	A
zréti, Stidljívo poveša očí. Na desni, glej,	pri	starešini Celó gospod župnik so tam; Saj v Kani	A
béla. Ob cesti krčma mi stojí samôtna Krčma ‚	Pri	lipi’ vesela.« »Tovôrniki bogati bodo prišli	A
bo sivi V cerkev me nôsil visôko.« »Menihi	pri	oltarjih bodo stali, Svete mi čitali maše, Kot	A
Pa bi se bal?! »Se	pri	Custozzi smrti bal se nisem, Zrl ji v očí ‒	A
Sam ne vém, kak dolgo tod sem blôdil: Stoj,	pri	tleh, tam v koridoru temnem Vrata najdem le	A
Kdó kupil kríževnik bo bél? Kdó ž njim	pri	krstu te odél? »Jaz njemu botra biti čém,	A
Tu náte hleba in solí! Od pota si počíjte,	Pri	meni prenočíte!« »Bog plati, mlada Vam gospá	A
Življenje delita in rast, Kar svetemu biku božanska	Pri	nas izkazuje se čast:« »Tó dévo zdaj čuli smo	A
Lenuhov mi ní še na delo!« »Oznanil je včeraj	pri	cerkvi biríč:« »Tá teden na tlako v grad, sicer	A
premalo nas, si se ‒ kesál Tam v klopi klečeč	pri	oltarji?‒«	A
VI. Boj	pri	Bréžicah (Septembra 1516) »Le vkup, le vkup	A
stran 136 . / »Vrača li se duša pogubljêna	Pri	živih iščóča mirú? Mar osvéte prosi senca jadna	A
več je ne bó!« »A ko pólnoč kládivo odbije,	Pri	stolu duhove vzbudí; Zopet kliče, toži, vzdiha	A
nerešene spas.« »A ko pólnoč kládivo odbije,	Pri	kamnu strahove vzbudí; Spet tu kliče, toži,	A
že mir bo objél? Kdáj, vi bratje ... ?« Čuj,	pri	Góspi Sveti Petêlin tam že je zapél! Stojan	A
Osvéte razgréva jih žar! Sred táborja tam	pri	kuríšči Možjé pa sedíjo trijé; Zimzelen, kokotja	A
bizéljca, Dvigne čašo, záčne govoriti: »Krasno smo	pri	tebi se sestali, Ljubi sósed ti naš; Fêrenc	A
Fêrenc Tahi! Bógme, tu je pravo še življenje, Tu	pri	tebi!Skoro sem pozabil, Od kedaj že gost sem	A
Te slovénske in hrvaške kmete 1 Slavno jih	pri	Krškem sem premagal In Krščane ž njimi vred	A
srca, da mogli bi zaupno je objeti in reči mu:	Pri	tebi sem doma! V.	A
. / Nekterim le Fortuna je prijazna, da vse	pri	nas imajo in vedo, no, drugim pa sta žep in	A
zopet dolinka, po mestih hodim in gorskih vaseh,	pri	starih in mladih, ubožnih, bogatih, in znana	A
mladih, ubožnih, bogatih, in znana sem tudi	pri	‒ lepih ljudeh. Hitela sem davi na vašo planino	A
Poslušajte me dvorjanke ljube! Ve	pri	meni bivate.Med svetom onih mož ne morete uzreti	A
strmela obširno, kjer ne bi živela skrivnost.	Pri	njem bi se gostje učeni reševali dvomov in zmot	A
imela, kot njega ‒ a njega le jaz. Samotna	pri	njem bi sedela, v cvetoči mu zrla obraz. Vsekdar	A
Ketteju 78 Romance 79 Osveta 80 Literat 83	Pri	stricu 86 Sen 89 Pomenek 92 Ogenj in voda 93	A
senco je tvojo posedla gospoda, in blagiči zali	pri	mizah so stregli In ti si jih gledala, lipa	A
On pil je liter rad. . / . / stran 86 . /	Pri	stricu Sestradan in žejen in z dolgom ogromnim	A
pogledal me je in spoznal takoj. Sedel je sam	pri	široki mizi in usta nabral v prisiljen nasmeh	A
dobrem je spomini, kar je lepega užil, to le zabi	pri	mladini, da ni sam nič boljši bil. Saj je proč	A
DIMITAR ANAKIEV, pesnik in esejist. Urednik	pri	ljubljanski reviji Apokalipsa.Objavil je 12	A
saj ji nihče ne brani! Le ti, dekle, ostani	pri	meni s porednimi jamicami! Zaprta so njena	A
gnezdece, vanj séla. Zopet je krog hiše, zdaj	pri	tleh, zdaj više, letati začela. Saj ni lastovica	A
kot Evo zlodi tvoja bradica lepà. Ko si bila	pri	koncertu, pri kadrilji rajala, ni zanimala mantilja	A
tvoja bradica lepà. Ko si bila pri koncertu,	pri	kadrilji rajala, ni zanimala mantilja me po	A
aja-tutajala. Že delam jo tri dni, tri noči,	pri	mojem srcu zdravja ni, ah, kakor da vidim, se	A
Dober večer! Zvezda	pri	zvezdi se lesketajoči krog vladarice postavila	A
mogel praviti dalje historije te; smeh je ušel	pri	očeh nagajivih, smeh ji ušel skozi ustne sladké	A
ona bila v njem. In angela teh duš sta stala	pri	kraju in čakála in čakála... in duši sta pozábili	A
še ne spita, da se jima zdeha, gospod soprog,	pri	njem gospa soproga. Res so podložniki ti kaj	A
teh deželah je navada, da tujka še ne trka ne	pri	hiši, brez trkanja bi v moje srce rada... II	A
dama. Ti rada bi bilà kraljica sama v salonih,	pri	kadriljah, soareji; tvoj mož pa kot prilepljen	A
častilec belih kož, da bi kot Samson v krilu	pri	Dalili tam s kodri svojo moško čast zgubili	A
brazde; ta se poti iz rodoljubja zgolj. Sicer	pri	tem oranju peto bi kolo ne bil; še kako smešno	A
I Sedel sem ves vtopljen v čarobne sanje in	pri	odprtem oknu gledal v noč. Ah, moje duše tiho	A
»Ni.« In stal	pri	vrti in plakal sem ob nadeji potrti. III O	A
je nad gore drug nebroj, tedaj sem posedeval	pri	klavirji in razgovarjal se ljubó s teboj. Kako	A
sester, bratcev ni, oh, da mogel bi počiti vsaj	pri	gorki ljubici! Lepa, gizdava devojka postelj	A
zadrl sem se nánjo: »Kredita nobena več nima	pri	meni ženà, zato le poberi kopita!« In ni je	A
stran 216 . \/ Mlinarjeva hčerka »Jaz sem	pri	hiši, k okencu pridi, Zorica, v moje naročje	A
in hraber. . /\ .. stran 217 . \/ »Jaz sem	pri	hiši, k okencu pridi, Zora, moj srček, vstani	A
Amor lepe črne brke in zibko, kar je v zibki in	pri	zibki, lepo naslikal je, lokavo zamežikal je	A
krasnih večerih več ne bom prosil sladkih besedic	pri	tvojih dverih, okencu tvojem... Nič več na vasi	A
\/ Oj, oj, že zunaj, oj, oj, na cesti, ti	pri	moj Dunaj, luni kar dve sti gori v oblakih,	A
izpeljani, le eden slab, vsa pesem je zanič	pri	meni,« tako sem čul več tisočkrat pri Cimpermani	A
zanič pri meni,« tako sem čul več tisočkrat	pri	Cimpermani. »In pa čemu ti večni vzdihi, večne	A
li bil takó prej, Anton, slep, da si še ostal	pri	»Ljudeviti«? O seveda, potlej si začel mašiti	A
Daj nam mirú, kritik!	Pri	mizi črk nam ne grizi, slov nam ne strizi, ne	A
Pa kaj je novelist dejal? O - da se tam	pri	kamnoseki že kleše zanj piedestal... O, da je	A
ojstró; pravijo vender, de slabo plačilo, kdor me	pri	tebi zatoži, dobó. Trdna med nama vzdiguje se	A
up je šel po vodi, mi drug te je prevzel.	Pri	Bogi sem obljubil, de préd bom dušo zgubil,	A
nehal te ljubít′, si z desno v desno segla,	pri	Bogi si prisegla, mi vedno zvesta bit′. Morjá	A
lepo hčerko, in svaril jo je rekoč: “Ako boš	pri	okni stala, kadar mimo hodil bo, ak ponoči govorila	A
turjaškem dvóri, vrh vzdiguje svoj v oblake, v senci	pri	kamnitni mizi zbor sedi gospode žlahtne, ker	A
Za celi svet ne maram več! Ni milosti	pri	Bogi, gorje siroti ubogi!”‒	A
rad otrók se usmili; bo ugásnila bridkost srcá	pri	svetem obhajili.”‒	A
Me groba noč in strah obdéj! Ni milosti	pri	Bogi, gorje siroti ubogi!”‒	A
Pogledaj na visélnice! Plesát′ okrog kolesa, temnó	pri	luni vidi se, trop jasen brez telesa. “Aló,	A
Al, ker se ozira, plesavca si zbira, zagleda	pri	mizi rumeni junaka; enac′ga pod soncam mu ni	A
z mizereram, kaj danes z líbero, in z drugo	pri	pokópu hití molitvijo? Poroka nanjga čaka, zato	A
iz prs nobena njemu ni pesem več prišla.	Pri	Bogu ni tolažbe iskál ne pri ljudeh, oči kalil	A
pesem več prišla. Pri Bogu ni tolažbe iskál ne	pri	ljudeh, oči kalil mu jok ni, razjasnil lic ne	A
Zvestoba je brati v godca očeh, ki ni je najdel	pri	ljubicah dveh. Kak streže mu, kak prilizuje	A
srečne rovte! v vas me iti mika: al se bojim,	pri	róvtarji, pri kméti, de bera besedí ne bo velika	A
vas me iti mika: al se bojim, pri róvtarji,	pri	kméti, de bera besedí ne bo velika.” Pisar	A
muza sramežljiva. Poj rajši to, kar treba je	pri	hiši, za hleve treba, treba je na polji, poj	A
vstajále, de mal′, al nič ljubezen ne opravi,	pri	temu, ki se trdno v bran ji stavi. Prišla lepote	A
laže, on živi, umrje brez dnarja.” Le začniva	pri	Homeri, prosil reva dni je stare; mraz Ovidja	A
mesta ni novica, de jo ljubim. Ve že roža, ki	pri	poti, koder draga hodi, rase, ve že, ki nad	A
mi devica, de jo ljubim. 4 Draga! vem, kako	pri	tebi me opravljajo ženice, právjo, de v ljubezni	A
kak si brusijo jezike, in ti štejejo na prste	pri	kofeti, kar jih nisem, kar sem ljubil jih, device	A
krivice: dokler ne cvete še roža, so v časti	pri	nas vijol′ce, zvončike, marjetce, druge tudi	A
zvezde kraj oznani ‒ čas hiti. Zdéj je Hanibal	pri	Kanah, premagavec tvoj obraz, naše srca Rim	A
pevec teh gazelic, al jih bereš tí, al ne, al	pri	njih srcé ledeno se ogreje, sam ne ve. In al	A
doživela; kak vere bramba je bila dežela, kako	pri	Sisku Kolpe so pijani omagali pred Kranjci Otománi	A
k nebesam. . / . / stran 138 . / Oči bile	pri	nji v deklet so sredi Oči bile pri nji v deklet	A
Oči bile pri nji v deklet so sredi Oči bile	pri	nji v deklet so sredi, govór′le usta le od nje	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani