noč (501-600)

dekle 87 Res, oženil bi se 88 Prišla je jesenska	noč	89 Ti sam si drag si 90 Prazna je široka cesta	A
dobro jutro, Marica 107 Kdo v brezglasno to	noč	108 Pesem 109 Tinka 110 Tam zunaj 111 Trenutek	A
moč, ker zemljo mrak objema, ker nanjo pada	noč.	Veselo z vami peti i meni noč ne da, a noč to	A
ker nanjo pada noč. Veselo z vami peti i meni	noč	ne da, a noč to bolj je huda, to noč je v dnu	A
noč. Veselo z vami peti i meni noč ne da, a	noč	to bolj je huda, to noč je v dnu srca. O mraku	A
i meni noč ne da, a noč to bolj je huda, to	noč	je v dnu srca. O mraku Po jezeru priplule	A
Semeniščnik mlad s kitaro poje, Bogu daje hvalo	noč	in dan, s stene sveta Magdalena v žarkih večnega	A
harmonije duš brezimne, Bogu poje večne himne	noč	in dan! Ko dobrave se mrače Ko dobrave se	A
borb, polnih ječanja! Tiho, tiho dalje sanja	noč	z bleščečimi očmi. Srpan Že dan za gorami	A
pekoč, prišli so vetrovi, prešla je Mihelska	noč,	tu so zimski dnovi! Tu, ah, zima je sopeč v	A
poljan, je v poljani črni vran, je v poljani	noč	in dan. Jaz bojim se ga močno, črno vranje je	A
sanjavost večernih jih ur oznanjuje; le pridi še	noč	‒: več življenje ni to, če s srcem srce ne piruje	A
šumijo in zvezde bleščijo, vse čare razgrinja mi	noč	čudovite, ž njo diha i srce in v njem oživijo	A
slavec, le poj melodijo, v oblačila le skrij me,	noč,	svoja, tri leta že ljubim prelepo Marijo, brez	A
mladenka! . / . / stran 31 . / Marica Pod	noč	skovika mi skovir, čez dan se v duplu skriva	A
ga že mnog večer, in ti si tega kriva! Pod	noč	zalaja vaš čuvaj, čez dan pa mi počiva, o, čul	A
ne žaluj, tiho, bratje, ‒ Bog tak hoče, da ko	noč	sem tih in tuj! Dolga, dolga je zimska noč	A
/ . / stran 39 . / Dolga, dolga je zimska	noč	Dolga, dolga je zimska noč, zunaj brije pa	A
dolga je zimska noč Dolga, dolga je zimska	noč,	zunaj brije pa, veter mi ruje; jaz ne spim,	A
mati nad detetom čuje. Kara tiha me, temna	noč,	kara vest me, srce ne umeje; tako veter tam	A
ko se zbudim, gledam beli dan, pregnana je	noč,	in res sen je pregnan, a če bije srce še, poslušam	A
. / Želja po nevesti Prišla je že velika	noč,	dolgi post je proč, jutri bo bela nedelja, potlej	A
prižigajo, kresnice iz lesov se dvigajo v poletno	noč.	Studenci tiho se pregibljejo, kot v sanjah praproti	A
kot v sanjah praproti se zibljejo v poletno	noč.	Cvetov zdaj čas in čudnih je semen, vse polno	A
semen, vse polno gleda vejic iz slemen v poletno	noč.	Vse polno gleda vejic mi iz koč, obstal tam	A
obstal tam svet Janez je, gredoč v poletno	noč.	Obstal tam sveti Janez je gredoč, do rane zore	A
gredoč, do rane zore še kresnikujoč ... in vso to	noč!	Pesem o klasu Kot z zelene gore cesta, ravno	A
prepevajoč, hej, ženimo se, ne naženimo ne dan, ne	noč!	Glej, blagoslovil nas, dež, volčji mraz poslal	A
mraz poslal nam Bog in kratek dan in tmo in	noč	nato ko kozji rog. Pa kaj, zakaj ti treba je	A
Potočih stric bogat njegov, a med potjo zajela ga	noč.	Hej, kvatrna bila to zlobna je noč, noč, v kateri	A
zajela ga noč. Hej, kvatrna bila to zlobna je	noč,	noč, v kateri gode se tak čudne reči, da kdor	A
ga noč. Hej, kvatrna bila to zlobna je noč,	noč,	v kateri gode se tak čudne reči, da kdor čuje	A
prek cerkev, vasi, zapuščenih močav še vso	noč	se drvi ves naplav ... Ves iz uma še Žužem od	A
vesti on ne čuje, z leščerbo sopiše vse vprek;	noč	je tiha, tam vrba žaluje, tam svetu se luč izmed	A
Na poljani Na poljani več dan ne blešči, v	noč	zavita prostrana je dalj, vsaka cvetka tam v	A
. / . / stran 89 . / Prišla je jesenska	noč	Prišla je jesenska noč, proč je moje spanje	A
Prišla je jesenska noč Prišla je jesenska	noč,	proč je moje spanje, ‒ misli mro obupajoč, kdo	A
obupajoč, kdo se zmeni zanje? Prišla je jesenska	noč,	proč je moje spanje.‒	A
Sončna luč zbežala. S tabo,	noč,	naj se pomerim! Pa ni noč obstala.	A
S tabo, noč, naj se pomerim! Pa ni	noč	obstala. Letska narodna Kdo so, kdo so, ki	A
zardel bi zunaj, Marica, cvetoči gaj. Oj, lahko	noč	ti, Marica, da si mi zdrava vsa, da vstaneš	A
. / . / stran 108 . / Kdo v brezglasno to	noč	Kdo v brezglasno to noč in temno ščebeče mi	A
Kdo v brezglasno to noč Kdo v brezglasno to	noč	in temno ščebeče mi, plahota? Drobna grlica	A
spi svet prostran. Dva ne spita le; temna to	noč,	drugi, človek ‒ se sam karajoč. Jaz ne spim	A
nič! . / . / stran 109 . / Pesem Prelepa	noč,	pomladna noč na zemlji je nocoj, kaj bi mi noč	A
stran 109 . / Pesem Prelepa noč, pomladna	noč	na zemlji je nocoj, kaj bi mi noč, pretopla	A
pomladna noč na zemlji je nocoj, kaj bi mi	noč,	pretopla noč za mano, pred menoj? Kot v robstvu	A
na zemlji je nocoj, kaj bi mi noč, pretopla	noč	za mano, pred menoj? Kot v robstvu ptič bi v	A
duši tej ‒ za kom, zakaj žalujejo? Ti čula,	noč,	si, v nič razvej! Tinka Zate ni vihar, ne	A
/ stran 110 . / Tinka Zate ni vihar, ne	noč,	pusti žalovanje, Tinka, zate le je maj cvetoč	A
si, ko smrt si plašan,« starši brat de mu, ko	noč	ves teman. »Človek zgubljen si, ko smrt si plašan	A
Prekrokani krokarji in odtočene ure dolgega scanja v	noč.	DRŽA IN SLED Prostor je stisnjen in širok	A
ignoranca žalostnih oči, zatajene ljubezni ...	Noč	potem pobira davke: pohod mračnih nebesnih teles	A
Ajde burazer, dajmo eno pivo, jutro je mlado,	noč	je še daleč. Kdor že zjutraj odvrže vse ideje	A
naprej. Najin duel se je potegnil pozno v	noč,	globoko v elektronske zvarke.Nekam pod odejo	A
Oblak zate 66 Dva, nato trije 67 Jutro 69 Živa	noč	70 Najino telo 71 Mass in d-minor 72 O avtorju	A
Vstop prost ‒ muhe s popustom. Neko	noč	bo v ostrešju prespala sova. Les bo škripal	A
muhasto. Zrak se je zredčil, Soča skrčila,	noč	pobelila. Prve pomladne vijuge kač so otrdele	A
strpnosti. Pike na metuljevih rokah bledijo v	noč.	Čas žareče ihte kliče po ostankih.	A
Dih. Vsak zase ječijo . / . / stran 68 . / v	noč.	Drevo se sklanja, a pomagati ni mogoče ‒ dremavica	A
korenin. Macesni se lesketajo v rosnih meglicah,	noč	odteka, jutro raste. Pod obokom ugaslih zvezd	A
avgustovskih lijan. . / . / stran 70 . / Živa	noč	Roj zvezd, ki bezljajo po nebu kot preplašene	A
vsaka grdobija. Slabó ne more dobrega roditi,	noč	z dnevom, laž z resnico se ne druži; kaj moglo	A
mirno mi in sladko spava, Prijazne sanje, láhko	noč!	‒‒	A
Glej, mladost ti zlata gine, Bliža se ti dolga	noč!	II Nar hujša vsih je bolečin V nesreči srečnih	A
terpelo, ž njo vživalo Pomlad in zimo dan in	noč.	Da jaz sem zgubil sad in cvetje, Zgubljeni sin	A
Takó, ko jaz zdaj govorim! O mehka	noč,	pomladna noč! Kakó me božaš prilizljivo; Mladost	A
ko jaz zdaj govorim! O mehka noč, pomladna	noč!	Kakó me božaš prilizljivo; Mladost, ljubezen	A
Ti me spremljaš neprestano, tiha žalost!	Noč	in dan si zvésto z mano, tiha žalost! Spremljaš	A
dokler ti je dano; Iz hiše se vmičem v temno	noč,	Sam ‒ v serci le temna žalost z máno! Veselje	A
Da sreče tvoje ne kalim, V viharno zimsko	noč	bežim; Na praznik svetega večera Vrát nihče	A
solnce že je bledó; Zapira groza mi besédo. Oh!	noč	bo kmalo čez in čez! Gorje siroti mi ubogi!	A
Tako! zdaj piše prava sapa.	Noč	bodi! pravim ‒ pa je noč. Zdaj se začenja naša	A
zdaj piše prava sapa. Noč bodi! pravim ‒ pa je	noč.	Zdaj se začenja naša moč.	A
Zdaj bo pa kmalu vse drugače.	Noč	bo na zemlji večne čase.‒	A
mladoletje. Nar huji naši mladi so poetje; Vso	noč	tak „nadepolni” k tebi zeva, Zdihuje, stoka	A
‒ ‒„Iz daljnega me žene mesta Brez mira	noč	in dan domu; Umirajoča mati zvesta Zdihuje,	A
Četa iskalcev svetle poti na Mesec. Pobeljena	noč.	Kobilja glava Krvava slina z	A
ljudi zdaj pred svojim življenjem, matere jočejo	noč	za nočjo, to so znaménja za čas pred vstajenjem	A
Patrulja žandarjev odšla je v tem času trdó skozi	noč,	in njih bajoneti so pesem na tisoče koscev razklali	A
Končujem. Težka	noč	je legla na vojake, strahotno piha veter čez	A
spal, oče, ki v gorah za nas je pal. Vsako	noč,	predraga, fant tvoj v drugi hiši spi ... V sleherni	A
vsa srca. Mostovi rasto trdno in s strastjo	noč	za nočjo. Mostovi, ki z njih bodo naši krvniki	A
zapiha in med razvalinami takole vzdiha: Vsako	noč	prihajam med požgane hiše, kjer nekdaj na oknih	A
morem spati. Skoz majhno lino gledam v pusto	noč,	zajeto, kakor jaz, v teman obroč, in mislim	A
zemljici ostal. Da bi šel na morje, mama čakala	noč	in dan bi name, milo jokala: »Ojej, ojej, sinka	A
ogrejem si noge, kadar droben dežič gre, kadar	noč	in dan sneži, da perotca dreveni. Tebi dobro	A
‒ Toplo suknjico imam. A ko temna	noč	nastane? ‒ Travam bajke šepetam.	A
. / . / stran 32 . / Ribičeva pesem Bela	noč	okoli mene, nad menoj nebo visoko; mesec gleda	A
natihoma med sabo si o Bogu šepetajo. Tiha	noč	okoli mene, vse že dremlje, vse že spava, vetrček	A
odhitela v sveti raj. . / . / stran 36 . / Vso	noč,	vso dolgo noč mornarji so bdeli, žalovali, a	A
raj. . / . / stran 36 . / Vso noč, vso dolgo	noč	mornarji so bdeli, žalovali, a v mladem jutru	A
in kar poseje ‒ sončece ogreje, in kar čez	noč	ozelenijo lehe, in kar čez noč se omladijo veje	A
ogreje, in kar čez noč ozelenijo lehe, in kar čez	noč	se omladijo veje. Oj, kmalu, kmalu doseže trava	A
ne iščem roke. . /\ .. stran 10 . \/ Saj je	noč	in dan odprta črna jama če povsod! še vanjo	A
In zato se mrtev zdi mi... Kar čez	noč	iz tal je tisoč rož pognalo; zemljo je pokrilo	A
stran 53 . \/ Kovinarji Kujemo dan za dnem,	noč	za nočjo sebi okove in drugim srebro. Kaj že	A
udarcev se združi v en zvok: Kujemo dan za dnem,	noč	za nočjo sebi okove in drugim srebro! Kaj pa	A
omamljal je srce tvoj čar. Ko zvezde je prižgala	noč	in svet objel je sinji mrak, razlival ti si	A
otave. Skovika sova glasno in grozeče vso dolgo	noč	vprašuje iz tokave: O siromak, po svetu iščeš	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani