napol (501-600)

mi s koščenimi prsti srce, to izmučeno srce,	napol	že prazno, zasadila mi ostre nohtove v dušo	A
sklonila nizko nad otrokov obraz. Ustnice so bile	napol	odprte, lica so bila vroča, krvi pa ni bilo	A
prelivalo tiho iz luči v luč. Besede so bile	napol	razumljivo šepetanje; nobena povest ni imela	A
so mu padali v kuštrih sivi lasjé, gledal je	napol	osorno, napol začudeno, v črni, smolasti roki	A
kuštrih sivi lasjé, gledal je napol osorno,	napol	začudeno, v črni, smolasti roki je držal škorenj	A
celo moj obraz je bil pisan od pisanih luči...	Napol	že pijan svetle lepote in svojih misli sem sédel	A
verzov, ki jih je bil napisal, nasmehne se jim	napol	ljubeznivo, napol bridkostno, poveže jih z rdečim	A
bil napisal, nasmehne se jim napol ljubeznivo,	napol	bridkostno, poveže jih z rdečim trakom ter shrani	A
njegovem mladem, prezgodaj razcvelem srcu prvikrat	napol	zavedno zgenila nova beseda; v tistem hipu,	A
nova beseda; v tistem hipu, ko je prvikrat,	napol	še v sanjah, vzkliknil iz globočin.Takrat je	A
človek. Če se tak človek peča s politiko, je	napol	doma pod ključem postave in biriči so mu dragi	A
hreščali njegovi trdi koraki; v kostanju se je	napol	vzdramilo, vzfrfotalo je narahlo in utihnilo	A
takrat je bilo, kakor da so vztrepetale tiste	napol	odprte, plaho proseče ustnice in da je groza	A
planil je iz večernega vetra strahoten glas,	napol	joku, napol tuljenju podoben. Spogledali	A
večernega vetra strahoten glas, napol joku,	napol	tuljenju podoben. Spogledali so se v čudu	A
je v ustih dotikalo lice lica in usta so bila	napol	odprta, kakor usta osramočenega in začudenega	A
zakrivali kuštravi lasje; usta so bila odprta,	napol	odprte so bile tudi oči in so gledale belo in	A
rumenkasto bleda, oči so bile globoko udrte,	napol	zatisnjene.Dasi je bil obraz ves poraščen in	A
Umrla je lani stara Kovaška, pobožna ženska,	napol	svetnica, pa ji nismo zvonili z velikim zvonom	A
ob teh čudesnih dneh ...“ Tudi župan se je bil	napol	streznil in ni mu bilo prijetno pri srcu. Stal	A
esetletnega pritlikavca. Kaplan je bil nagnil glavo,	napol	je zatisnil oči in je premišljeval.Naposled	A
dne zapazim, da stojim na cesti ves razcapan,	napol	bos, neobrit in nepočesan in lačen. ‚No,‘ si	A
zdravnik za roko. Mir je legel na župnikov obraz,	napol	so se mu zatisnile oči. ”Truden sem!“ je	A
kažejo zdaj na Primorskem. Ko se je pred mojimi	napol	oslepelimi očmi razmeknila megla tobaka in vina	A
začudenje in osramočenje, da hodim s tistimi	napol	hitrimi, drobnimi, plešočimi koraki, kakor hodi	A
konje, naposled še suknjo, dokler ni pijan in	napol	nag obležal na cesti, ljudem v pohujšanje in	A
Marko je skočil z voza in je krenil na desno.	Napol	pijan je še bil, glava ga je bolela in zibalo	A
drevesom zaspane hrošče in so jih povezali še	napol	speče, v prelepih sanjah vriskajoče.	A
pogledal v nebo ter izpregovoril s posebnim,	napol	šaljivim, napol trpkim naglasom. ”Da...	A
ter izpregovoril s posebnim, napol šaljivim,	napol	trpkim naglasom. ”Da...	A
pozneje iz različnih opomenj, iz zlovoljnih,	napol	razumljivih besed in iz nervoznosti, s katero	A
trpljenja. Tudi njen smehljaj je bil grenak in	napol	prisiljen; njene oči se niso smejale več.	A
neredno po čelu in sencih. Oči so bile samo	napol	zaprte in izza trepalnic so gledale bele punčice	A
pride kar najhitreje. Vsa resignacija, vsa	napol	prisiljena mirnost je izginila v enem samem	A
sedela na tem kraju ob tej uri. Bila si še	napol	otrok, ali vsaj meni si se zdela taka. Smejala	A
Kosili so molče. Po kosilu sta se mati in sestra	napol	nagnili k tujcu. ”Zdaj kaj povej!“	A
bil spremenil rdeči prah v debelo plast goste,	napol	strjene krvi. »Veliko jih je že pač hodilo tod	A
kakor sredi maja, čeprav se mi je udirala noga v	napol	raztopljeni, z ilovico pomešani sneg.Nebo se	A
Čemu, pravite? Iz usmiljenja	napol	in napol iz vdanosti, tako sem razsodil. Zdi	A
Čemu, pravite? Iz usmiljenja napol in	napol	iz vdanosti, tako sem razsodil. Zdi se ji namreč	A
ničemurnosti?“ ”O, in če bi bila!“ je vzkliknil že	napol	pijan.”Saj ji nisem dal samo svoje ljubezni	A
roka ... Čakajte z menoj!“ Nisem čakal; samo	napol	sem izpraznil čašo in sem šel.Potrt sem bil	A
žvižgal in vriskal vse drugo pesem. To staro,	napol	pozabljeno, tolikokrat zasmehovano pesem o zvestobi	A
Utonilo je v dnu jezera, ostal je le spomin,	napol	grenak, napol sladak.Nastopil sem z veselim	A
dnu jezera, ostal je le spomin, napol grenak,	napol	sladak.Nastopil sem z veselim korakom čisto	A
svobodno nad žitnim poljem. Ko je legel ter	napol	zadremal, je ugledal tik pred seboj njene rjave	A
izginila, kakor da bi upihnil svečo. Drugi so	napol	mižali in ustna so napenjali v šobe, kakor da	A
kakršnokoli. Tedaj se je ozrla drugič, ustnice so se	napol	odprle, da so se pokazali beli zobje, in videl	A
svojega življenja. Minca je stala za mizo	napol	oblečena; ozrla se jeplaho name in je molčala	A
ozrl. ”Ti, baba!“ je rekel ženski, ki je bila	napol	slepa in je živela v ubožni hiši.”Vzemi tole	A
dolini ob polnočni uri in že se je smehljal,	napol	očitovaje, napol ljubeznipolno; kakor se mati	A
polnočni uri in že se je smehljal, napol očitovaje,	napol	ljubeznipolno; kakor se mati smehlja otroku	A
zadišalo opojno; ves zavoj je bil poln svežih,	napol	razcvelih rumenih rož.Temnozeleni listi so bili	A
otroški smehljaj, je poigraval krog ustnic; oči,	napol	zatisnjene, so mežikale in pozdravljale prešerno	A
trije, Marko, Janez in Luka, mladi študentje,	napol	otroci.Prostorna izba je bila neprijazna, mrka	A
se vzdignila molče. Marko se je smehljal z	napol	odprtimi ustnicami, kakor otrok v jutranjem	A
so sence, valovite, komaj razločne; govoré v	napol	razumljivem jeziku, njih koraki ne odmevajo	A
in besedami, ali kar so govorili, sem komaj	napol	razumel.Zdelo se mi je, da blodijo vsi v nekakšni	A
povesila glavo. ”Zadnjič, ko sem bila komaj	napol	zadremala, sem se prestrašila, vzdramila se	A
da se je bila postarala za petnajst let. Še	napol	otrok je bila, ko jo je poznal; lepa, vesela	A
ognili grehu! Od spovedi pride nekristjan, komaj	napol	očiščen, pa neutegoma v nečistost!“Že je pomolil	A
gozda. Gledal sem, kako je stresal veter že	napol	golo drevje, in od neke otožne utrujenosti,	A
vijoličast ... stoj! Ali nisi tista učiteljica,	napol	ženska, napol otrok, ki si je v črnilu namočila	A
stoj! Ali nisi tista učiteljica, napol ženska,	napol	otrok, ki si je v črnilu namočila trak, da bi	A
molčiš?“ ga je vprašal Šrangar in se je smehljal	napol	cukreno, napol hudobno. Luka ni slišal in	A
vprašal Šrangar in se je smehljal napol cukreno,	napol	hudobno. Luka ni slišal in ni nič odgovoril	A
ter je strmel predse v noč, tja, kjer se je	napol	razločno vzdigalo iz teme črno drevje.Nič se	A
upihnili luč. Mahoma se je napolnila izba;	napol	oblečeni so prišli kmetje, nekateri celo bosi	A
roko po loncu in je pil. Nato je nagnil glavo,	napol	je zatisnil oči in čuden, kakor smehljajoč mir	A
kdo z ogovorom, četudi neprijaznim. Kmet je	napol	okrenil glavo. ”Povej nam, Luka, ki si bil	A
poskočil in se je voz zamajal. Tudi žandarm se je	napol	vzdignil in je pogledal ves začuden na Luko	A
trpljenja za hudo misel!“ Luka se je nasmehnil že	napol	v spanju; ni razumel sodnikovih besed, toda	A
na Luko, ki je slonel zleknjen v kotu, glavo	napol	visečo iz voza. ”Na klop ga položi, tam naj	A
hiša je bila s slamo krita, zato je bila že	napol	zrušena, goli ostanki pa so se dvigali kvišku	A
nikaki nevarnosti. Gospodarji gorečih ali pa že	napol	pogorelih poslopij pa so hodili z urnimi koraki	A
nekoliko pisati in brati. Moja tablica je bila	napol	razbita in vsa razčrtana, nove pa mi takrat	A
kletko, se je komaj genila, le oči so se za hip	napol	odprle in iz njih se je zabliskalo tisto besno	A
se mi je stisnilo v neznanem strahu. Samega,	napol	še v sanjah, v tihi noči, me je spreletelo:	A
v kletki tiha, nepremična, samosvoja; če je	napol	odprla oči, je blisnil iz njih hudoben zasmeh	A
in miren je bil kakor prej; samo oči so bile	napol	odprte, bele in mrtve in ustnice so bile nabrekle	A
ni njegov brat!“ Peter mi je pogledal v oči,	napol	vprašujoč, napol prestrašen, in tudi jaz sem	A
Peter mi je pogledal v oči, napol vprašujoč,	napol	prestrašen, in tudi jaz sem mu pogledal naravnost	A
pogledal postrani, kdor je šel mimo; umazana, komaj	napol	oblečena ženska je zgrabila za roko razcapanega	A
kmet, prižigal si je pipo in je izpregovoril	napol	smejé, napol zlovoljno. ”Če si njegova mati	A
prižigal si je pipo in je izpregovoril napol smejé,	napol	zlovoljno. ”Če si njegova mati, bi bila gledala	A
ni prizanašal. Brki so se narahlo tresli ob	napol	ljubeznivem, napol porogljivem nasmešku.	A
Brki so se narahlo tresli ob napol ljubeznivem,	napol	porogljivem nasmešku. V tistem trenotku,	A
umetniki razstavijo na Dunaju!« Razumel je samo	napol,	ali ves se je stresel in je odprl hrupoma okno	A
sobi z nemirnimi koraki, odgovarjal je samo	napol	in razmišljen.Pogledal je časih na uro, kazalec	A
pod glavo, v senci kraj gozda in je gledala z	napol	zatisnjenimi očmi proti mestu. On, gologlav	A
dremavica. Napotil se je domov, slekel se je samo	napol,	legel je na zofo in je spal dolgo čez poldne	A
oči so bile rdeče obrobljene, njene ustnice	napol	odprte. ”Ne razumem, ne vem nič ...	A
dušo ter orali pot poznejšemu življenju, so	napol	pozabljeni, oko jih vidi komaj še za daljnimi	A
Objel jo je trdo okoli pasu in vzbudila se je	napol	iz sanj, vročih in svetlih, vzbudila se je nevoljna	A
Hainbunda in nimamo Marlittovke. Beseda ”srček“ je	napol	ironična, ”holdes Herz“ pa je bonbon.In tudi	A
natakarja, ki je vsaj v svojem dimu in smradu	napol	doma!Pa pride v tako izbo -- kakor da je stopil	A
nespametno ali ne: zaljubljen sem prav po stari šegi,	napol	v žensko, napol pa v gnezdo, ki si ga zgradim	A
zaljubljen sem prav po stari šegi, napol v žensko,	napol	pa v gnezdo, ki si ga zgradim z njeno in božjo	A
da bi vzravnala odejo, ki je bila ob vznožju	napol	zdrsnila na tla. ”Ni prav, nerodno je, da	A
sesalo váse razpaljeno zemljo. Tvoje oči so bile	napol	odprte, gledale so tiho in globoko, dvoje sinjih	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani