Nato je stala tiho, nepremično sredi kletke, oči globoko skrite pod sive, namršene obrvi, rumeni kljun zasekan v prsi. Če se je kdo približal, zazibal kletko, se je komaj genila, le oči so se za hip napol odprle in iz njih se je zabliskalo tisto besno, globoko, neugnano sovraštvo, ki tudi v ječi ni poznalo ne vdanosti, ne strahu. Domislil sem se tistega Vaneka, ki se je krohotal pod vislicami, da so ga slišali na cesto.