Zazdelo se mi je, da čujem zamah težkih peroti tik pred oknom in srce se mi je stisnilo v neznanem strahu. Samega, napol še v sanjah, v tihi noči, me je spreletelo: ”Zdaj, zdaj je čisto blizu tebe tisto življenje onstran smrti, polno brezdanjega spoznanja, iz katerega se krohoče zasmeh človeku in Bogu, pomladi in smrti!“ - Planil je klic proti nebu, ne človeški, ne sovji, silen, da so se stresle zvezde, butilo je ob lino z vso močjo, vdrugič, vtretjič, v kamrici je kriknilo, kletka se je prekolebala ropotaje.