Čim globlje pa sta prodirala vanj, toliko občutnejši je postajal gozdni hlad in ubogi Lovrek je kmalu drgetal po vsem telesu od mraza. Šklepetaje z zobmi je milo pogledoval na svojo molčečo spremljevalko, ki se ni menila za njegovo trpljenje, temveč urno korakala ob njem, držeč ga krepko za roko.
Končno se je gozd umaknil srednjeveliki jasi, kjer se je hkrati s potjo končeval greben ter prehajal v višji hrib, drugo stopnico skalne grmade, na katere vznožju se je starodavno svetišče prislanjalo k dokaj visoki, divje razkleščeni apnenčasti steni.