Zguba je padel na kolena, grede snel z žeblja debeli hišni potnošter in mahal z njim proti črni pošasti. Pokleknila je tudi žena in milo poprosila: »Prizanesi mu, saj bo priden!« Tedaj pa se je veselo zasmejala črna pošast, da so se belo zasvetili ‒ dimnikarjevi zobje.