luka (701-800)

»Ti si znorel, ti! Vodo stran in sem pojdi,	Luka!	« Po dolgem prigovarjanju so se vsi toliko pomirili	A
pil v postranski sobi v sinovi družbi, da je	Luka	videl, kam je oče spravil novce ‒ da torej ni	A
drugače mogoče, nego da sta mu jih onadva ‒	Luka	in Miška ‒ ukradla. Luka se je rotil in jezil	A
sta mu jih onadva ‒ Luka in Miška ‒ ukradla.	Luka	se je rotil in jezil, vsi so še en pot premetali	A
mogel vzeti prepričanja, da sta ga Miška in	Luka	okradla. In vendar je časih ‒ dvojil o tem.	A
o tem. Le veliko soboto popoldne, ko je bil	Luka	odšel od doma, preiskal je njegovo skrinjo,	A
malo težavno: »Jaz mislim, da je ‒ sin moj,	Luka	‒ in mešetar Miška!« Povedal je potem, kako	A
so ponovili, kar je bil povedal že Molek sam,	Luka	je bil hud in je zagovarjal sebe in svojo nekrivdo	A
malo v glavi. Sina skoro ni pogledal in ubožec	Luka	je začel že ugibati, ali bi ne bilo najpametneje	A
takoj potem in stopil pred starega. Bil je sin	Luka,	ki je okoli poldne, ne da bi bil oče kaj znal	A
Molek pa je zopet stopil v ris. »	Luka	ni tat,« dejal je skoro zadovoljno sam pri sebi	A
stran 24 . / Goropečnik jo je tako kakor prej	Luka	pobral navzdol proti Straži, češ Molek je ob	A
A sedaj je prišla v istini pomoč.	Luka	in Goropečnik hitela sta s tremi drugimi po	A
spoznali in drli so brez sape naprej; prvi je bil	Luka	na licu mesta, zakadil se z vso silo v gručo	A
zgrda. »Z očetom gre pod zlo,« dejal je tudi	Luka	nekega dne. »I seveda!« pritrdila je mati,	A
vzdihnila je Anka. »Beži, beži!« ugovarjal je	Luka.	»Spravili so ga, to jaz pravim, in zm ioii	A
poslužnemu kaplanu, zaničljivo rekoč: »Ej, gospod	Luka,	nocoj sva pa - med koprive padla!«	A
teden: Franca in Jera na njivo plet, Lovrenc in	Luka	pripravljat steljo, oče in Lojze kosit.Tako	A
brez moči in zdravja?« »Pa Franca in Jera,	Luka,	Lojze in drugi, seveda ti komaj za pastirje	A
bodrila mati, da bi prevpila mučno tišino. France,	Luka,	Jera in Marijana, Franca, Lojze in vsi so pa	A
prišel pomagat France ali . / . / stran 32 . / pa	Luka.	Za plevice ti tudi ni treba skrbeti,« je razkladal	A
Zavili so v globoko zarezano pot, oče ob sinu,	Luka,	Lojze, Franca in vsi pa za njima. »Lovrè, če	A
»Nič ti ne bo hudega. France in	Luka	ti bosta pomagala, za silo pa pokliči še Franco	A
z božjo pomočjo.« Pa so poprijeli France in	Luka	in je bilo zorano in pokošeno, prismehljali	A
Sauglockenläuten! Na čelu tej svojati je stal	Luka	Jeran, ki je bil drugače mož jako blagega srca	A
kaj ni mogoče. »Kaj ni mogoče?« je rentačil	Luka.	»Poskusi, potem govori, da ni mogoče!«	A
da boš ti za komisarja pri meni,« je zaklical	Luka	in mi pomolel svojo široko lopatasto roko.	A
od prej iz Notranjskega odreda. Zatem me je	Luka	peljal v štab in dejal: »Poglej, tukaj pa je	A
Hej, Prlek, sedi no sèm, ga bomo malo!«	Luka	je zaklical in potegnil čutarico iz žepa. »Ti	A
Ne gre, ne gre! Še jaz, komandant	Luka,	nimam nobene.Zorko je postal docela raztresen	A
Odšel sem v štab; tam so sedeli po tleh: Prlek,	Luka,	mali komandant Jože iz drugega bataljona, učeni	A
nekaj kurirjev. »Tako vam pravim,« je govoril	Luka,	»ti, Martin, ki si hodil v šole, glej, da boš	A
kričali, in še to boš napisal, da je komandant	Luka	rad pil in da sem imel rad vse borce.Še tiste	A
To sem vam povedal...«	Luka	je nagnil čutaro in dolgo pil. »Res je tako	A
in dolgo pil. »Res je tako, kakor je rekel	Luka,	« je omenil Martin, »ali pisati lepe knjige je	A
to, kar si sam doživel in videl,« je kričal	Luka	in tolkel po stari majavi mizi. »Eh, po vojni	A
in da ne boš pisal po domače,« je vzkliknil	Luka	in zvrnil požirek. »Da, jaz sem z Luko,« je	A
Prlek, kakor pa ti, Martin,« je povedal na koncu	Luka.	Obrnil se je na ležišču in nas vse skupaj pogledal	A
Prlek je umolknil in si popravil suknjič.	Luka	je zakričal z zamolklim glasom: »Na desnem krilu	A
brigadni vrsti; čutarice so mu bingljale ob bedrih.	Luka	je bil slabe volje, ker se nam ni posrečilo	A
naravnost v partizane. . /\ .. stran 71 . \/	Luka	mi je dejal: »Eh, ta mali borec je pa hraber	A
štirinajst dni, odkar je prišel v bataljon.« »Eh,	Luka,	ni novinec, star revolucionar je.Poznam ga še	A
26. decembra navsezgodaj zjutraj je zaklical	Luka:	»Hejo, fantje in dekleta, danes je Štefanovo	A
Trije komisarji so že padli,« je dejal Stjenka. »	Luka	ima smolo s komisarji.« Na Mokrcu je bilo vse	A
Pripravljali smo se za napad na progo.	Luka	je stopil v sredo bataljona, zeleni klobuk mu	A
komisar Prlek in bombaš Peter.« Končal sem,	Luka	pa je zakričal: »Na desno!«Odšli smo v gosjem	A
groziti z Italijani in nas zmerjati, je skočit	Luka	naprej in se uprl v vrata, da so v hipu zletela	A
italijanski vojaki?« »Tiho, ded,« je zakričal	Luka.	Prišli smo v hišo in starec se je vsedel za	A
ne bojimo Italijanov, ne belih,« je odgovoril	Luka.	Dve zelo čedni hčeri sta stali pri peči in nas	A
in vaš sin,« je rekel bataljonski komandant	Luka.	»Šel boš z nami in dva meseca boš nosil lonce	A
imel...« »Oče, spat se spravite!« ga je tolažil	Luka.	Naš odhod je spremljalo streljanje od proge	A
Pozno čez polnoč smo se napotili v barake.	Luka	se je sezul in se vlegel na pograd, jaz pa sem	A
sam v vroči štabni baraki prvega bataljona.	Luka	je odšel na posvet v štab brigade. Bilo je mrzlo	A
enkrat poljubil na usta, pa bi bilo dovolj.	Luka	me ne mara, on sploh noče nobene ženske, to	A
pustila vrata odprta. Ko se je pozno v noč vrnil	Luka,	sem mu obzirno omenil ta dogodek.Molčal je,	A
tega pa ne! Potem bi vedno visela pri meni:	Luka	pazi se, Luka skloni se, Luka nisi sam!Ne, Luka	A
Potem bi vedno visela pri meni: Luka pazi se,	Luka	skloni se, Luka nisi sam!Ne, Luka se ne bo zatreskal	A
visela pri meni: Luka pazi se, Luka skloni se,	Luka	nisi sam!Ne, Luka se ne bo zatreskal, da veš	A
pazi se, Luka skloni se, Luka nisi sam! Ne,	Luka	se ne bo zatreskal, da veš.Ne bo se!«	A
drugega, Tine jim je pravil krompirjeva četa.	Luka	se je zelo zanimal, kako se zdravijo njegovi	A
v bataljon?« Če je Tine povedal slabo, se je	Luka	razjezil in zavpil: »Hudiča, slab zdravnik si	A
je Tine izgovarjal, da ne gre tako, kakor bi	Luka	rad, ker ranjen je človek hitro, ozdravi pa	A
ranjen je človek hitro, ozdravi pa počasi. Ali	Luka	s takim ni bil zadovoljen.Največ ranjencev je	A
Tudi med vso veliko ofenzivo na Notranjskem je	Luka	držal ves bataljon skupaj.Kadar je grmelo -	A
ali v Begunjski kotlini, smo vedno govorili:	Luka	se tolče.Partizani Lukovega bataljona so bili	A
tako težko akcijo, je Lukov bataljon izvršil.	Luka	je tudi precej skrbel, da so bile politične	A
Timošenko je na svetu samo eden. Še Vasja in	Luka	ga ne bosta dosegla.Kaj vraga govoriš to nam	A
bili v Šercerjevi, Jože v drugem bataljonu,	Luka	v prvem, Antek v tretjem?Ti so znali vsako povelje	A
njegovo kočo. Zjutraj pred osmo je prišel sosed	Luka	v gozd po hlode in povedal, da so z meje prinesli	A
dom - Klančnikov dom. Njegov oče Matija, ded	Luka	in praded Boltežar so ga postavljali in širili	A
ki so bili tudi cerkovniki. Saj je njegov ded	Luka	dal cerkvi Svetega Martina dva ara najboljšega	A
razširili Šentmartinsko pokopališče. Njegov ded	Luka	je ob svojem darilu ponižno dejal trškemu župniku	A
sto let naprej.« »Tak cerkovnik kot ste vi,	Luka,	bi res morali biti vsi,« je vzkliknil župnik	A
grajske tlake zvonil tri dni in tri noči. »	Luka,	Luka, če si podaril lep kos vrta namesto bogatejšega	A
grajske tlake zvonil tri dni in tri noči. »Luka,	Luka,	če si podaril lep kos vrta namesto bogatejšega	A
zvoni in pritrkavaj zastonj,« so mu govorili. »	Luka,	Luka, bog naj ti da miren počitek, v vojski	A
pritrkavaj zastonj,« so mu govorili. »Luka,	Luka,	bog naj ti da miren počitek, v vojski nisi bil	A
so bili ponižni cerkovniki, posebno vaš ded	Luka.	To sem bral v župnijski kroniki.«	A
Poglejte ženske, pol pokopališča je moj ded	Luka	daroval zastonj pred sto leti, ko so ga širili	A
na pokopališčih.« . /\ .. stran 55 . \/ »Ded	Luka	ni vedel, zakaj je del lepega vrta daroval šentmartinski	A
hripavo rukal star jelen. Obiskal ga je polhar	Luka,	ki je že štirideset let lovil polhe. »Matija	A
sedaj je pa lačen še oblasti.« Tudi polhar	Luka	je čikal in pljuval v ogenj. »Naš je ves vnet	A
Polhi, polhi, to bodo najine volitve.«	Luka	je iz žepa privlekel steklenico.»Potegni, Matija	A
bova dala prodati.« Dva dni po volitvah sta se	Luka	in Matija vrnila.Nosila sta obilen plen.	A
Matija je ulovil devetdeset lepih polhov,	Luka	pa sto dvajset. »Niste nas podprli, pa smo vseeno	A
in pritrkaval dva dni in eno noč, kakor ded	Luka	leta oseminštiridesetega,« je sam sebi govoril	A
mene napis. Pisalo bo: Tukaj spi večno spanje	Luka	Potočnik, ki je zagledal luč sveta 1858. leta	A
Laz je otrebil grmovja in kamenja Strehovčev	Luka.	Krompir je kuhal in bob.	A
prag je napisal: Laz Zavrh sem naredil jaz,	Luka,	v tistem letu, ko so se pisale tri osmice in	A
bo morje zalilo naše kraje. Tak je bil tisti	Luka.	Kljukaste palice je sekal in jih prodajal starim	A
One, ki so bili pod školjem, je vodil Enžičev	Luka,	močan in neustrašen fant.Še osem fantov je vodil	A
Zgodnjega oktobrskega dne je dejal Enžičev	Luka:	�ntje, sestra Pepa je rekla, da bodo danes	A
tako postavni fantje, kakor so bili Enžičev	Luka,	Trudnov Janez in Ogrinov Jože.Plesali so, vriskali	A
tisti rejeni stražmojster in še dva druga.	Luka	je pomignil svojim prijateljem. Eden je odprl	A
skozi okno. Na hišni prag pa je skočil Enžičev	Luka	in jim zaklical: ‚Izginite domov.To je območje	A
Težko mi je bilo ob misli nanje. Vidiš, Enžičev	Luka	bi bil rad ostal doma, ker pa mu trmasti oče	A
vendar, kako stojo v krogu pod oknom. Rajni	Luka	je, pokojna Valentin in Strguljček in še vsi	A
Zato se zde vsi šegavi in smešni in celo modri	Luka,	ki taktira v sredi z razprtimi prsti. Jeromu	A
obiskat prijatelj Ščetinar. Jaz sem tvoj sošolec	Luka	Kocmur, kaj me ne boš nič pogledal?«Počaka nekaj	A
bila vsa politika to, ali je Miha pred Luko ali	Luka	pred Miho. Ne morem pa iz svoje kože.	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani