luka (201-300)

ko prideva domov?« »Kajpak,« se je zarežal	Luka	in jadrno odropotal po stopnicah v zatohlo gostilniško	A
steklenice, spodbujen z desetakom, ki ga je bil	Luka	takoj ob prihodu ošabno počil na mizo.	A
ošabno počil na mizo. »Hej, fant,« je kričal	Luka	in grabil za odmikajočim se dečkom, »to se prileže	A
»Ha, ha, ha! Imaš prav	Luka!	« je pritegnil gostilničar in duškoma zvrnil	A
in duškoma zvrnil ponujeni kozarec. »Tič si,	Luka!	Koga si le nabrisal, da imaš po dolgi suši spet	A
pač ne ...« E, tiho bodi! je hrupno zakašljal	Luka	in skrivaj dregnil neprevidnega vprašalca v	A
tako lahkoverno nasedel prijaznim besedam.	Luka	pa se ni brigal zanj, marveč navdušeno pil dalje	A
Večerni mrak se je bil že priplazil v sobo, toda	Luka	je še vedno s pobožno vztrajnostjo praznil kozarce	A
osorno je menil, da je že pozno in da gre spat.	Luka	je takoj plačal, ostanka pa ni hotel vzeti.	A
ostrejšim glasom. »Hej, hej,« se je zahahljal	Luka	in se nerodno pognal proti njemu, »tema naju	A
Jutri ti navijem ušesa, da boš pomnil ...«	Luka	se je kar naenkrat raztogotil. »Kaj	A
ostanke tistega desetaka, s katerim je bil	Luka	tako uspešno proslavil dečkov prihod na Stropniško	A
zveri v areni. Kar oddahnili so si, ko je pijani	Luka	nazadnje le privedel smrtno bledega dečka v	A
zvenela iz njegovega razburjenja. Edino Hojanov	Luka	se je nemirno zviral po klopi ob peči, čakajoč	A
dečku, ki sta ga v naslednjem trenutku pograbila	Luka	in Tone in ga s takšno silo sunila skozi vrata	A
poslal oče, da nakupi razne potrebne stvari.	Luka	je govoril glasno in malce prevzetno, tako da	A
čigar negibni obraz jim ni izdal ničesar.	Luka	je urno zasukal razgovor. »Veste, kaj	A
neumen, da sem sploh kaj bleknil!« se je razhudil	Luka.	»Jaz pojdem, jaz sem izvedel za to reč!«	A
Belem dvoru, jeznoriti, toda pridni in pošteni	Luka,	ki je nekoč skesan in skrušen potrkal na tetina	A
MARKO,	LUKA	IN DIONIZ Neki oče je imel troje sinov	A
troje sinov. Prvemu je bilo Marko ime, drugemu	Luka,	najmlajšemu pa Dioniz.Ko so dorasli, jih je	A
zemlje rval; priljudno in gosposko je hodil	Luka,	vsak korak mu je bil poklon; Dioniz je poskakoval	A
Oče se je ozrl na Luko. Gosposko je stal	Luka	pred njim in se je smehljal.Oblečen je bil po	A
mestno; ves lep, gladek in počesan je bil.	Luka	je govoril: ”Nisem kupoval njiv, senožeti	A
vlečejo v klanec moj zlati voz!“ Tako je govoril	Luka;	oče pa se je ozrl na Dioniza, svojega najmlajšega	A
boš telesom, močan in teman gospodar ... Tebi,	Luka,	ni treba zemlje, večji je tvoj blagor: gospodaril	A
pod tvojimi težkimi koraki; smejal se jim boš,	Luka,	ko bodo preklinjali tvoje ime!... Kje pa je tvoje	A
Zaspani so bili vsi trije, Marko, Janez in	Luka,	mladi študentje, napol otroci.Prostorna izba	A
popolnosti, da je hkrati lahko bral, molil in spal.	Luka,	tih, zamišljen Kraševec, čokat in trd, je bil	A
se v posteljo zarij, na glavo se postavi!“	Luka	ni spal.Odgovarjal je kakor vselej, naglas in	A
žarko in silno kakor nikjer. Onadva gresta,	Luka	in mati.Za dva koraka stopa pred njo, nekoliko	A
gospodinja; prižgala je svečo in je šla. Marko in	Luka	sta se vzdignila molče.Marko se je smehljal	A
odprtimi ustnicami, kakor otrok v jutranjem spanju.	Luka	je bil globoko zardel v zagorela lica, iz njegovih	A
ZBRANO DELO Osemnajsta knjiga SOSED	LUKA	/ KURENT / ČRTICE IN NOVELE (1907-1909)	A
NOVELE (1907-1909) DZS 1973 SOSED	LUKA	KMEČKA NOVELA I Nočilo se je	A
tobaka in gnoja, ki ga je bil prinesel sosed	Luka	na škornjih s seboj. Vsa izba je bila polna	A
se je na robu. ”Kakor kane!“ je rekel sosed	Luka.	”Še enega, nato pa še deset!“	A
je bilo v izbi. ”Kanilo je!“ je rekel sosed	Luka.	Vsi so pili, govoril pa je samo eden, samo	A
razpelom, ki je viselo v kotu, je sedel sosed	Luka,	bajtar iz Velike Ligojne. Sosed in boter je	A
zmoto, je sodil brez omahovanja, da je sosed	Luka	prismojen; kajti resnica je bila, da je sosed	A
prismojen; kajti resnica je bila, da je sosed	Luka	razpečaval časih take misli, ki niso bile za	A
bajtarja ne spodobi. Vsi pa so vedeli, da je sosed	Luka	velik siromak pod soncem; edino njegovo premoženje	A
koliba in star siv maček - ”moja živad,“ je rekel	Luka,	Šrangar pa je trdil, da mu gleda zlodej že iz	A
zlodej že iz oči. Vesel in glasen je bil sosed	Luka,	dokler ni potegnil Andrejec bankovcev iz suknje	A
zlodej pod klopjo!“ je pripovedoval pozneje	Luka;	”pod klopjo je čepel, za mojimi nogami, in je	A
mojimi nogami, in je čakal godne ure!“ - in sosed	Luka	je samo še premišljeval, kako bi stvar ukrenil	A
zobmi in s srepimi očmi je premišljeval sosed	Luka.	”Morda bi le šlo, če bi bili ljudje malo bolj	A
debeli, strmí kakor uróčen!“ Srdit je bil sosed	Luka	na sosede, ki so gledali tja, kamor je gledal	A
tako tiho nocoj?“ je premišljeval dalje sosed	Luka.	”Drugače kriče, kakor črednik na paši, tepo se	A
zakaj vsi imajo slabo vest ...“ ”Kaj pa ti,	Luka?	Ali ti je slabo, Luka, da tako molčiš?“ ga je	A
”Kaj pa ti, Luka? Ali ti je slabo,	Luka,	da tako molčiš?“ ga je vprašal Šrangar in se	A
se je smehljal napol cukreno, napol hudobno.	Luka	ni slišal in ni nič odgovoril.Želel je, da bi	A
bankovce. V istem hipu je iztegnil roko tudi sosed	Luka	in obadva, Šrangar in sosed Luka, sta se spogledala	A
tudi sosed Luka in obadva, Šrangar in sosed	Luka,	sta se spogledala, dalj ko trenotek sta si gledala	A
gledala v oči. Šrangar se je zasmejal, sosed	Luka	pa je gledal srepo. Kakor da se je bil v	A
dal okrasti! Tudi v spanju ne!“ je pomislil	Luka.	”Kako boš pa plačal, če ne z denarjem!	A
liter?“ Z enim samim pogledom je preštel sosed	Luka	denar, ki ga je bil vrgel Andrejec na mizo.	A
Res ga bo izgubil!“ je pomislil v strahu sosed	Luka.	”Pozabil je na bankovce; v veži ali pa pred	A
tako zgodilo in pojde z lučjo za njim ...“ Sosed	Luka	se je tresel od srda in vzburjenosti. Počasi	A
tako majhen in smešen, kakor našemljen otrok.	Luka	je skočil izza mize. ”Kam pa ti, Luka?“ je	A
Luka je skočil izza mize. ”Kam pa ti,	Luka?	“ je vzkliknil krčmar in vsa sladkost je izginila	A
je bil nenadoma ves poln zlobe in sovraštva.	Luka	je šel molče mimo njega, stopil je k Andrejcu	A
”Judež!“ je zamrmral.	Luka	je trepetal od nog do glave, po životu pa mu	A
kdo mara za tvoje papirje!“ se je razsrdil	Luka	in je sunil Andrejca preko praga.Gledal je za	A
pest čisto pred oči. ”Šteje!“ se je začudil	Luka	in se je ozrl z urnim pogledom v izbo; tam je	A
opravil?“ je vprašal krčmar in je pomežiknil.	Luka	mu je pogledal v lice, razumel je in ni razumel	A
pot: ti v Veliko Ligojno, on v Malo!“ Sosed	Luka	ni slišal zlobe iz krčmarjevih besed, še besed	A
zločevalo iz sive teme črno drevje ob cesti. Sosed	Luka	je stopal hitro po razmočeni cesti; vodeno blato	A
v jarek!“ se je prestrašil in razsrdil sosed	Luka.	”Morda še sto korakov daleč ni prišel; zvrnil	A
daleč ni prišel; zvrnil se je in je zaspal!“	Luka	se je okrenil, pogledal je po cesti nazaj in	A
Odgovora ni bilo, nič ni zavzdihnilo iz jarka,	Luka	je slišal samo še svoj glas in zdelo se mu je	A
oblaka, previdno šepetaje: ”Andrejec! Andrejec!“	Luka	se je razsrdil nad seboj. ”Krčma je tam;	A
sence ni bilo, nikogar ni bilo!“ se je tolažil	Luka.	”Nič drugega ni bilo nego moj strah.	A
ne. ”Da bi vsaj prepeval!“ je zaželel sosed	Luka.	”Drugače je zmerom prepeval, nocoj molči!“	A
Padel bi, če bi ga pahnil otrok. On, sosed	Luka,	poklekne, skloni se čezenj, ki leži na tleh	A
čezenj, ki leži na tleh, na obrazu; in sosed	Luka	tiplje, posluša.Ni še mrtev, stoka še, z rokami	A
rokami grebe po blatu. Udari še enkrat, sosed	Luka,	vdrugič udari, vtretjič!Miren je, kakor da bi	A
pogreznil še nižje, za klaftro nižje v blato. Sosed	Luka	odpenja suknjo, roke se mu nekoliko tresejo	A
vse to izvršilo!“ je zavzdihnil nenadoma sosed	Luka.	Videl je in vedel, kako je treba izvršiti - toda	A
Zgodi se, kakor je treba!“ je izpregovoril sosed	Luka	skoro naglas; in njegov glas je bil ves drugi	A
izpregovoril zlodej sam!“ je pravil pozneje sosed	Luka.	”Zlodej sam mi je prigovarjal, še videl sem	A
kakor da bi bil zlovoljen in užaljen. Sosed	Luka	je šel tik za njim, s prav takimi, opletajočimi	A
gre še ta trenotek, še to minuto!“ je mislil	Luka	v čudni usmiljenosti.”Morda mu sam Bog vdahne	A
še očenaš in češčenomarijo ...“ Komaj je sosed	Luka	to pomislil, se je Andrejec nenadoma široko	A
blato kučmo in obraz. V tistem trenotku je	Luka	vztrepetal, kakor da bi mu bili položili led	A
so se stisnila in so se šibila. Tako se je	Luka	vzdramil. Vzdramil se je Luka, minil je mraz	A
Tako se je Luka vzdramil. Vzdramil se je	Luka,	minil je mraz, toplota ga je izpreletela od	A
ležal pred njim in bi bil skoro zadremal. Sosed	Luka	se je sklonil k njemu, zgrabil ga je za rame	A
opotekal dalje. ”Bog s teboj!“ je zaklical	Luka.	Oddahnil se je globoko, v curkih mu je lilo od	A
učarano. ”Niso bile sanje!“ se je zgrozil sosed	Luka.	Ozrl se je po nočni, sivočrni pokrajini;	A
predenj na kolena ter ga objel okoli nog. Sosed	Luka	se je pokrižal in je začel bežati, kakor da	A
bo na vse večne čase!“ Na križpotu je postal	Luka	in se je ozrl.Pot se je cepila; na levo je držala	A
Ligojno, na desno v Veliko Ligojno. Ozrl se je	Luka	in zdelo se mu je, da vidi v daljavi, v sivi	A
če bi ga bil udaril s kamnom!“ je pomislil	Luka	trepetaje.”Ni zastokalo tam na cesti, ne na	A
premočen in blaten do vratu je stopil sosed	Luka	v krčmo kraj vasi.Samo troje pivcev je bilo	A
krčmar je slonel ob peči in zehalo se mu je.	Luka	je stopil v izbo, stal je nekaj časa na pragu	A
poslednji pivci so se začudili. ”Kaj pa je s tabo,	Luka?	“ ”Prinesi mi kozarec vina, če sem ga vreden	A
plača, ga je vreden.“ ”Ni tako!“ se je razsrdil	Luka.	”Ali bi ti, gospodar, natočil človeku, ki je	A
”Mislim, da mu ne bi dal! - Ampak ti,	Luka,	pač nisi nikogar ubil!“ Luka je molčal.	A
- Ampak ti, Luka, pač nisi nikogar ubil!“	Luka	je molčal. ”Zakaj pa ne sedeš sem?“ je zaklical	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani