luka (601-700)

lestvo, ki je hrupoma padla po tleh. Tedaj se je	Luka	prebudil in se dvignil.Glava ga je bolela in	A
da so vrata samo priprta. In tako je zlezel	Luka	polagoma v temi v podstrešje ter legel.	A
Ob njem je stal Anže. »Kaj je?« je vprašal	Luka	in čutil, da ga glava še vedno boli.	A
ni!« je dejal Anže. »Jerice ni?« je skočil	Luka	kvišku, »kje je?« »Ne vem,« je odgovoril	A
»Jaz? Jaz?« je vpraševal	Luka.	»Jaz ne vem nič!«	A
kakor da govori sam s seboj. »Kaj pravite,	Luka?	« je vprašal fant. Mož ni odgovoril nič	A
ali pa je dekle ušlo samo!« Tudi sedaj ni	Luka	odgovoril. Tedaj pa je minila pastirja	A
Meni se mudi; grem za Jerico.«	Luka	ga je gledal, kakor da ga ne razume.Niti prikimal	A
o teslu, ki ne govori in ne sliši, in šel.	Luka	pa je slonel še dolgo nemo zroč v isto smer	A
je morala iti peš. »Jerice ni!« je zastokal	Luka.	»Ne,« je rekla Marjanica.	A
»Siroto!«	Luka	se je obrnil in izginil v podstrešje, kjer je	A
Jerica je brezdvomno odšla nekam.	Luka	je vse prebrskal ob dekličini postelji.Če ni	A
deklica prejšnji večer svoje rdeče krilce.	Luka	je pretaknil še druge sobe.Slučajno je našel	A
oglušila glavo bol, mu je dela prijetno, in	Luka	je razmišljal mirno. Da jo je spodila	A
Ciganom jo je prodala!« Kdo ve, kako je prišel	Luka	na to misel.Toda neovrgljiva se mu je zdela	A
»Ciganom jo je prodala!« Tedaj je	Luka	naslonil glavo na kolena in mrmral nerazločne	A
one usodne noči. Ko je sedaj slišala, da je	Luka	izginil, se ni mogla otresti nekake slutnje	A
da sem neumna, ki vem več, ko vsi zdravniki.«	Luka	je zmajal z glavo.On je bil, ki je sedel nasproti	A
boljega ko lapuh.« »Nimam naduhe!« je dejal	Luka.	»Potem pij lipov čaj,« je odvrnila žena	A
in zanosno. »Hanca,« je skoro kriknil sedaj	Luka,	»Jeričina hči živi.«	A
ozdraviti noben zdravnik!« »Hanca,« je obupoval	Luka,	»daj mi svèt!Glej, tako je:	A
Smejala se je po noči sredi spanja, da je	Luka	plaho vstajal na svoji postelji in poslušal	A
Lipetu v roko, in oba sta imela solzne oči. »	Luka	jo je!« je dejal Lipe. »Sam se je prišel naznanit	A
skrbeh, da ji je ne zmečkajo, tak drenj je bil.	Luka	je bil obsojen na ječo dveh let; toda umrl je	A
moli iz litanij: »Anton, Izaija, Jernej, Jakob,	Luka,	Matevž, Matija, Tomaž, Vrban in Ambrož!Kaj želite	A
diakonu pa kako naj govore. Na trgu je rekel	Luka,	da ne bo hodil od pismarja do vélikega duhovna	A
v Tolminu. Če ne bo Čiginjec z menoj, brat	Luka	bo gotovo.«Da pa bi utegnila biti Tončka sama	A
Zlatoper, Urh Bogataj, vdova po Tonetu Krivcu in	Luka	Muznik.Tako.	A
med Tolminom in Zalazom sta jemala slovo Janov	Luka	pa Klobučarjeva Katrica. Tako se je bilo med	A
noči da bi se kar hitro vzela. Pa je bil vzel	Luka	leskov križec in je moral zdaj iti.Prejšnjega	A
svetlih valeh. »Materi povej,« je spregovoril	Luka.	»Ne morem,« je rekla deklica in sta šla zopet	A
ob Tolminki, je dekle obstalo in zajokalo: »	Luka!	Samo ta pot je zame, če se ne vrneš.«	A
* V ponedeljek sta se imela poročiti Janov	Luka	iz Zalaza in Klobučarjeva Katrica.Ko so prišli	A
Nevesta je prebledela in zajokala.	Luka	je stiskal pest: »Nalašč je ušel!« Svatje so	A
potegnila ženina za cerkev in mu tam razodela: »	Luka,	Bog naju je zapustil.Saj sem tako branila.	A
ti,« je jokala nevesta, »pa jaz ne morem.«	Luka	je vzel nevesto in svate in se napotil iz Tolmina	A
Zunaj nekdo potrka. »	Luka,	za božjo voljo,« spozna županja soseda. »Ne	A
spomina. Takrat je bil pri Sv. Jakobu vikarij	Luka,	mlad, čvrst duhovnik, vnet za slavo svojega	A
Sv. Jakoba, in župnik je hotel biti vikarij	Luka,	ki je bil zelo obljubljen ženstvu, posebno mlademu	A
tresel na prestolu svojem. Ali vendar se vikarij	Luka	na Sv. Jakoba trgu ni mogel držati dolgo.To	A
močno oboroženih žensk, vrgel se je vikarij	Luka	ž njimi preko Gradaščice v trnovsko predmestje	A
odlikovala kohorta starih devic, katero si je vikarij	Luka	izbral za telesno stražo svojo.Ta kohorta je	A
in groza. Že se je menilo, da premaga vikarij	Luka	nadškofa Janeza in da posadi samega sebe na	A
šentjakobsko brigado ženskega spola. Ker se vikarij	Luka	menda ni popolnoma mogel opravičiti, uprla se	A
časi, toda končno je vendarle podlegel vikarij	Luka.	Obkolili so ga na ozidju za trnovsko cerkvijo	A
soror Kordula ponosno, »ko se je uprl vikarij	Luka?	« »Kdo drug nego naša kohorta!« odreže se soror	A
»Poslušaj dober svet! Krivico si mu delal,	Luka,	to je ena; in kazen je že šestnajst let lazila	A
lovil je Kalarjevo roko: »Vse je pozabljeno,	Luka,	vse je pozabljeno! Hvaljen bodi Jezus Kristus	A
zakajeni hiši. Druščino mu je delal star berač,	Luka	z Volče, ki je z veliko slastjo zajemal iz sklede	A
Pavía se pravi tisti vasi,« je govoril berač	Luka	neprestano, »in daleč tam na Laškem leži.Imenovali	A
»Molil bom pa brez prestanka,« je zatrjeval	Luka,	»da ne bo živina bolehala, da ne bodo prašički	A
Poberi se, slepar!«	Luka	z Volče je nato silno hitro pobral svoje reči	A
res ne smejo odganjati,« se je oglasil tudi	Luka	z Volče.Za grmom je tičal in čakal, da je odjezdil	A
poznam: Jeromen si in nihče drugi,« zavikne	Luka.	»Lej ga, ali me ne poznaš?Mar nisem bil v cerkvi	A
Ko mu Jerom ni ničesar odgovoril, se obrne	Luka	k njegovi drugi družbi. »Sveta Marija!« zakliče	A
dala prigovarjati. Najprvi je silil v hišo	Luka	z Volče.Ko so drugi vstopili, so ga že opazili	A
veliki kosovi kuhanega mesa. Prvi je prilezel	Luka	od peči in takoj je razkoračen sedèl na glavnem	A
»Ta vera ni prava,« je izpregovoril berač	Luka.	»Predolge molitve ima.	A
Kristus ne prikazuje!« se je zasmejal berač	Luka.	»Kaj, da bi govoriti ne smela?« ‒ in zdajci	A
bregu. Izza hruške ga je opazoval naš znanec	Luka	z Volče in pritiskal roke k trebuhu, da bi ne	A
Štefana!« »Kaj boš ti nam govoril?« se je oglasil	Luka	iz Podgozda, in koščeno roko mu je položil na	A
Okrog moje hiše je tudi lazil,« se je oglasil	Luka	iz Podgozda. »In še tisto noč mi je sapa podrla	A
pa še kravo in otroke!« Tako se je zajezil	Luka	iz Podgozda.In pograbil je po helebardi ter	A
Zbrana množica se je zagrohotala, in berač	Luka	je izpregovoril: »To ti je hudič!« Vitez Hohenburg	A
jezik segnil, duša peklenska!« se je zatogotil	Luka.	»Orožje nosiš, pa je nisi videl vojske.	A
kazni!« »Ali sem prav slišal?« se je začudil	Luka.	»Ali sem prav slišal, visoki gospod?	A
Ajdove žgance, Lenka, ali čuješ, ajdove žgance!	Luka,	vprezi!« Bogomir odide, starec pa še vpije za	A
je umrl onega leta stari ovčar, tisti Tržačan	Luka.	Žganja se je bil napil čez mero in to se je vnelo	A
prepričanju, da so mučeniki vere svoje. Sin	Luka	izpregovori najprej: mMeni ni do tega, ali mi	A
oglasi se starec, mnaj se pogubi z orožjem!	Luka,	vstani, vzemi sekiro izpod stropa in prinesi	A
vzemi sekiro izpod stropa in prinesi jo sèm!l	Luka	vstane in sname sekiro izpod stropa.Trešči jo	A
pogubé z nami vred!l mKako je to mogoče?l vpraša	Luka,	mko ne bo nikogar, ki bi jih izdal, in ko bo	A
premišljal, potem pa dejal: mJanez ima dobro glavo!	Luka,	vzemi sekiro in spravi jo pod strop, kjer je	A
mPostavimo ga torej na hladno noč,l dostavi	Luka,	mkar mu bo tako ali tako všeč, ker očitno ni	A
Tem manjša je naša pregreha,l zasmeje se sin	Luka.	mVzdignimo torej!l	A
časa ni.l mGovoril menda ne bo več,l méni sin	Luka	in zbira nekaj cunj, da si pripravi vzglavje	A
če vendarle ozdravi, kaj potem?l vpraša brat	Luka.	mMoral bi biti res čudež,l odgovori óni, min	A
mraza v hišo in na gorko. . / . / stran 48 . /	Luka	in Andrej, vstanita in storita, kar ukažem!	A
tudi ne ganeva s prstom,l odrežeta se sinova	Luka	in Andrej; msaj vas je babnic že toliko, da	A
mernikov posevka kakor vsi Kvasovi, kar jih je oče	Luka	po starem pomnjenju znal na prste našteti.Ali	A
slame, kajne? Nu, če ona zboli in umrje ‒ sveti	Luka	volovske podobe je varuj! ‒ kaj bo v jaslih	A
dan dobil in v resi našel, krstili so me za	Luka	Resarja.Njegove dekle so me izredile.	A
bodo povsod v oči metali, da sem iz hoste doma,	Luka	Resar!Svojega očeta - tako sem usnjarja klical	A
časa, dene roke po mizi na križ in pravi: »	Luka!	Kakor slišim, si se že začel ženitovariti.	A
modrila še vedno vsakdanja skušnja. Žena, sin	Luka	in hči Anka ‒ vsi so bili dobri in pošteni ljudje	A
In glej ‒ da bi ga strela ‒ tudi njegov sin	Luka	je sedel tamkaj poleg mešetarja. »Domov pojdi	A
sedel tamkaj poleg mešetarja. »Domov pojdi,	Luka!	« zaklical je v sobo.Sin, odrasel, že šestindvajsetle	A
in njegovo zabavljanje, pozabil celo, da sina	Luka	ni bilo za njim; le dobra kupčija mu je bila	A
je prinesla večerje in vtem se je vrnil tudi	Luka.	O kupčiji ni nihče zinil besede, čakali so, da	A
listnico na dan. Anka je pospravljala po mizi,	Luka	pa je vžigal pipo, sedeč na klopi pri peči.	A
dan prosita!« »I, pa izgubljeno ni!« menil je	Luka.	»Izgubljeno ni!	A
prišla zopet v sobo in pred hišo je ustavil	Luka	voz ter odložil vrečo z otrobi. »Ga že imam	A
drugi in pa ‒ ta preklicani ‒« Tu je stopil	Luka	skoz duri. »Kje imaš denar?	A
Da bi te ‒ strela!«	Luka	je ves odrevenel, kakor bi bilo treščilo predenj	A
skupaj pila semanji dan.« »Miška?« vprašal je	Luka	skoro s smehom. »Da, da, Miška ‒ pa to ni Miška	A
imam denar!« »Oče ‒ ste li blazni?« vprašal je	Luka	sedaj s smehom. »Če ne poveš, kje je denar	A
Molek je bil od jeze kar brezumen.	Luka	je pogledoval sedaj očeta, sedaj mater, ki je	A
vrat, koščen in trden je bil, da malo takih, in	Luka,	dasi skoro pol glave večji od očeta, omahoval	A
postavil sina na tla. »Jaz ga nimam!« odvrnil je	Luka.	V svesti si je bil svoje nedolžnosti, a ker se	A
strmeti in premišljevati, je li sin brezumen.	Luka	je hitel zopet po vodo.Molek pa ni čakal novega	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani