luka (301-400)

velike mize. ”Ne bom sedel tja!“ je odgovoril	Luka.	”Tukaj sedim in zmerom bom sedel tukaj, kjer	A
In bolan si v obraz!“	Luka	je nagnil glavo. ”Bolan sem, ljudje božji	A
blatnih čevljih sled greha in hudodelstva. Sosed	Luka	ni videl, toda čutil je. ”Krvi iščejo na	A
”Andrejec leži ubit na cesti!“ Sosed	Luka	je prebledel; trepetajoč, s tihim korakom je	A
izpregovoril kmet, ki je sedel za mizo, ko je bil	Luka	prišel.Ozrl se je po izbi in je vzkliknil:	A
vreden, tako je rekel!“ se je spominjal kmet. ”	Luka	ga je ubil, krvave roke ima!“ ”Zaradi bankovcev	A
- Ko je bil izginil sosed	Luka	iz krčme, se je opotekal po cesti kakor v omotici	A
”Kdo te je zmotil?“	Luka	pa se ni brigal, da so se smejali, in je gledal	A
vratu. ”Kaj ti si, prijatelj?“ se je razveselil	Luka	in oči so se mu zasolzile.Ovil se ga je z roko	A
hrbet in vzdigal rep. Nenadoma se je umiril;	Luka	je videl strahoma, kako je polagoma iztezal	A
ne kesanja, ne strahu božjega, se je vzdignil	Luka.	”Zato da bi napravil, kar je zdaj treba napraviti	A
izpregovoriti. Žandarm mu je vzdignil glavo;	Luka	je posegel z roko po loncu in je pil.Nato je	A
so razodevale strah in stud. Če bi bil iskal	Luka	sočutja in usmiljenja, ne bil bi ga našel na	A
ukazovaje. ”Jaz sem ga ubil!“ je odgovoril	Luka	z mirnim glasom; samo ustnice so se mu tresle	A
. / stran 32 . / IV Ko je izpregovoril	Luka:	”Jaz sem ga ubil!“ je zavladala za hip popolna	A
prepričani, da ni bil hudodelec nihče drugi nego	Luka,	in vendar so bili osupli, ko je odgovoril naravnost	A
naposled na tleh, trdno zvezan, zasopel in krvav.	Luka	pa je bil miren in ni tajil; kakor da bi ga	A
kopitom puške in je delal pot sebi in Luki.	Luka	je bil globoko upognil glavo in je gledal v	A
pesti, na čelo, v obraz, za tilnik, na rame;	Luka	je komaj čutil udarce; toliko, da se je časih	A
”Andrejca so ubili!	Luka	ga je ubil!“ je pozdravljal sosed soseda.Ugibali	A
se ozrli nanjo in nekdo jo je sunil v stran.	Luka	pa je slišal njene besede; vzdignil je glavo	A
ubiti Andrejec. Vrata so bila na stežaj odprta;	Luka	je ostal v veži, pred pragom; ljudje, ki so	A
so se in so stopili narazen, tako da je videl	Luka	naravnost na ubitega. ”Tam leži, zdaj ga	A
belo ruto, tako da ni bilo videti nobene rane.	Luka	je gledal z izbuljenimi, mirnimi očmi, kakor	A
Neki človek, črno oblečen in bradat, ki ga	Luka	ni poznal, je stopil k ubitemu, da bi mu odgrnil	A
je stopil k ubitemu, da bi mu odgrnil rano.	Luka	je vztrepetal in je obrnil glavo v stran.Vse	A
nihče mu ni ugovarjal, vsi so molčali osupli.	Luka	je vzdignil uklenjene roke in je pritisnil pest	A
Krčmar je bil napregel voz.	Luka	in žandarm sta šla skozi vežo; ljudje so stopili	A
je bil v krčmi ob tistem času, ko je prišel	Luka	ter se obtožil; zato je prisedel, da bi krčmarju	A
je zamrmral krčmar in je švignil z bičem.	Luka	je sedel miren, kakor da bi dremal.Ko je sedel	A
človeku pusto, je še od hiše do hleva daleč!“	Luka	se je razveselil, da so prekinili tišino človeški	A
Kmet je napol okrenil glavo. ”Povej nam,	Luka,	ki si bil zmerom pošten, kdo te je obsedel,	A
zdaj vozimo zaradi tebe skozi to pusto noč!“	Luka	je vzdignil glavo, celo nasmehnil se je njegov	A
duši, nihče ga več ne izbriše!“ je vzdihnil	Luka.	”Ubogal sem, storil sem, kakor je ukazal in zdaj	A
sprejmem še pokoro!“ ”Zlodej je slab izgovor,	Luka!	“ je izpregovoril krčmar.”Vsi hudodelci in razbojniki	A
rekel zato, da bi se izgovarjal!“ se je branil	Luka.	”Ne maram uiti kazni; če bi me ne bili uklenili	A
. / stran 39 . / ”Budalosti pripoveduješ,	Luka!	“ se je razjezil krčmar.”Saj si bil drugače pameten	A
zmešalo!“ ”Nič se mi ni zmešalo!“ je vzkliknil	Luka,	kakor da bi bil užaljen.”Zlodej me je zapeljal	A
slonel v kotu. ”Zakaj bi molčal?“ je hitel	Luka.	”Tam bom povedal, vse po vrsti bom razložil,	A
stopim za njim. Da je takrat kdo zaklical: Kam,	Luka?	Ne delaj greha! - bi se bil vrnil in čiste bi	A
bodo Bogu odgovarjali!“ ”Oni niso ubijali,	Luka,	ne obtožuj nikogar!“ mu je očital krčmar.	A
odpustili mi bodo, če sem jih žalil!“ je odgovoril	Luka	počasi in tišje, kakor osramočen. ”Pa kako	A
tilnik, praviš, da si ga udaril? Blede se ti	Luka,	ali pa lažeš!“ ”Jaz vem, da sem ga udaril	A
Jaz vem, da sem ga udaril za tilnik!“ je trdil	Luka.	”Ves čas sem mislil: za tilnik ga udarim, na	A
. / ”S kamnom sem ga udaril!“ je ponavljal	Luka	mirno, kakor da ni slišal ugovorov in ne videl	A
se je z vsem životom okrenil. ”Povej no, ti,	Luka,	kam pa si dejal tiste bankovce, ki si jih vzel	A
bankovce, ki si jih vzel Andrejcu iz suknje?“	Luka	se je zdrznil, kakor da ga je bil kdo ogovoril	A
Kje jih imaš?“ je kričal krčmar.	Luka	sam je bil osupel in vznemirjen.Vsa vprašanja	A
Bankovce!“ Ko je hitel	Luka	za Andrejcem, še predno je pobral kamen, je	A
bolj imenitnega. ”Doli!“ je ukazal žandarm in	Luka	je stopil z voza.Vrata so bila na stežaj odprta	A
trenotku zelo zardel in razburjen. Ko je vstopil	Luka,	je vzdignil sodnik obrvi visoko in je pogledal	A
žandarma na Luko, od Luke na krčmarja. ”Bajtar	Luka,	Luka Merkun iz Velike Ligojne; ubil je nocoj	A
na Luko, od Luke na krčmarja. ”Bajtar Luka,	Luka	Merkun iz Velike Ligojne; ubil je nocoj na cesti	A
Zaradi bankovcev sem ga ubil!“ je izpregovoril	Luka;	njegov glas pa ni bil več miren in razločen	A
“ Prijazno in smehljaje je govoril sodnik,	Luka	pa je trepetal, začutil je nenadoma veliko utrujenost	A
bi spal ...“ Sodnik je pomaknil stol k njemu,	Luka	se je zgrudil in je nagnil glavo na prsa.	A
nam, potem boš spal.“ ”S kamnom ...“ je jecljal	Luka	tako tiho, da je stopil sodnik tik predenj in	A
”Kmalu boš spal, siromak, mirno boš spal...	Luka,	dovolj je bilo trpljenja za hudo misel!“	A
Luka, dovolj je bilo trpljenja za hudo misel!“	Luka	se je nasmehnil že napol v spanju; ni razumel	A
kdo je Andrejca ubil, ampak toliko vem, da ga	Luka	ni!“ ”Ta res ni hudodelec!“ je zamrmral žandarm	A
Kobar se je zasmejal krohotoma, tako, da se je	Luka	stresel in vzdramil. ”Poznam ga, spominjam	A
Vzemite mu stran to!“ je pokazal na okove.	Luka	se je počasi vzdignil. ”Ljudje božji, ne	A
Bog s teboj!“ S povešeno glavo je stopil	Luka	iz izbe; na stopnicah se je opotekal kakor pijan	A
sedeli v vozu in je krčmar pognal, se je naslonil	Luka	v kot, zaspal je trdno in je spal vso pot, tudi	A
luč je sijala na ubitega in na spečega ...	Luka	je dihal mirno in počasi in se je smehljal v	A
posvetna šega in postava je nezmotljiva. Rajni	Luka	Jeran, ki je zdaj v nebesih in me sliši, mi	A
neprestano, brez počitka in brez cilja ...	Luka	je napregal mršavo kobilo.Ravnal je počasi,	A
nosile noge še komaj za silo. Star je bil voznik	Luka,	edini človek v vasi, ki je še njuhal in ki je	A
skobacal gor še sam ter je sedel poleg voznika.	Luka	je spravil tobakiro v kožuh, kobila je potegnila	A
”Gospod bi rad bil?“ . / . / stran 195 . /	Luka	je pogledal postrani, zanosljal je malo, da	A
človeka. ”Mlad je še bil,“ je pripovedoval	Luka,	”in nihče ni vedel, zakaj je prišel tako klavrno	A
mu hiše ne zažgal in živine ne uročil ...“	Luka	je pljunil z voza in je zamahnil z bičem, kobila	A
pokimavala z debelo glavo. Rosilo se je že in tudi	Luka	se je zavil tesneje v kožuh. ”Tak dan je	A
ter si obrisal usta z rokavom. ”No, kako je,	Luka?	“ ”Slabo je, dacar, slabo!	A
od dežja orošeni obraz. Zadremal je bil; tudi	Luka	je dremal v rdečerožastem kožuhu in dremala	A
glavo in je sanjal in dremal; dremal je tudi	Luka	in kobila je pokimavala v spanju z debelo glavo	A
ga je za roko in ga je peljal v sobo. Voznik	Luka	je stal v veži, pomrmral je in se je vrnil k	A
glavo mršavi konj, pokimaval je tudi voznik	Luka,	ki je sedel na vozu. ”Čas je!	A
oglasila sedaj znova gospodinja, »kaj je to,	Luka?	Mu ne privoščiš, da bi se zagrel?	A
ji je molče obrnila hrbet in sedla za mizo.	Luka	je lezel s peči, na vratih je obstal.	A
Anžetom dokaj prijaznejša. Zakaj tako, tega	Luka	ni mogel umeti, kakor tudi ni umel, čemu baš	A
Tresoč se in tih je prilezel od nekod taščin brat	Luka	in zlezel za ognjišče ter voščil Anici dobro	A
Tobaka bi rad? Glej,	Luka,	tam je oreh. Naberi listja in ga posuši.	A
Anica glas Katrin, »kaj bi zopet rad, kaj?« »	Luka	ne berači,« se je norčeval Tomaž, »ali neumen	A
vprašala Marjanica. »Goldinar,« je odvrnil tožno	Luka.	Najbrže Marjanica ni razumela moža.	A
menoj, boš snedel.« »Ne morem!« je odvrnil	Luka	in odkrevsal k hlevu. »Kakor hočeš,	A
Marjanica, »še rad bi ga, pa ga ne bo.« Stari	Luka	pa je lezel na seno in premišljal, da je bilo	A
gorel, če je še pravica, in mu bo.« Pri tem je	Luka	vendar še z iskrico upanja svetil po senu, da	A
bilo, in ona iskrica je slednjič ugasnila, in	Luka	je bil v temi svoje žalosti brez pipe in tobaka	A
razgovarjal o najljubšem. Ko pa je bil doznal, da je	Luka	dolgo let vozaril, se mu je obesil na vrat in	A
Anže s težkim vprašanjem, kaj da misli stric	Luka,	da li nima konj pameti, nakar je pribil Luka	A
Luka, da li nima konj pameti, nakar je pribil	Luka	potem , ko je bil hvaležno spravil klobaso tobaka	A
vprašati, kake so te pametne in te neumne. In stric	Luka	je razgrnil pred pastirjem cestne dogodljaje	A
Anže je začel: »Hm,	Luka.	Jaz pa pravim, konj vendarle nima pameti.«	A
»kaj pa je?« »O, tatica grda,« je zastokal	Luka	in pristavil: »Pa sem mislil, da mi je vzel	A
« »Kdo bo to mislil,« se je kratko odrezal	Luka	in iskal prve stopnje na lestvi.Anže mu je sledil	A
posojati,« je napadal Anže. »Pipe!« je godrnjal	Luka	in iskal z nogo druge stopnje. »In konja	A
« je pripomnil Anže. »In konja!« je mrmral	Luka	in poiskal tretjo stopnjo. »Kaj pa,	A
pastir Luko. »Takrat je ves slep!« je rekel	Luka	na deseti stopnji. »Kaj pa, če je konj	A
»Potem je za konjederca!«	Luka	je bil na tleh, ali fant ga ni izpustil ter	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani