luka (501-600)

»Če je bolna, pojde v bolnišnico!«	Luka	se je obrnil proti Jerici, ko da ni slišal.	A
dekličinem licu? »Koze, koze!« je drgetaje šepetal	Luka	in si začel brisati solze, ki so mu lile čez	A
ko so jo prenašali v zidanico. Marjanica in	Luka	sta jo nesla.Stopil je k njima.	A
ji je?« je vprašal on. Ali ne Marjanica, ne	Luka	mu nista odgovorila.Šel je za njima.	A
26.	Luka	gre po zdravnika »Luka,« je rekla Marj	A
Luka gre po zdravnika »	Luka,	« je rekla Marjanica, »ali znaš molčati?«	A
Luka,« je rekla Marjanica, »ali znaš molčati?«	Luka	je pogledal nekako zavzet Marjanico.Sedel je	A
jo videl -« »Hanco!« je dejal z glavo kimaje	Luka.	»Kaj, ti jo poznaš?« se je začudila	A
teh malo koz ugnala.« Tedaj pa jo je pogledal	Luka	začudeno. »Katera Hanca?« je vprašal	A
toliko ozdravila!« »Jaz ne vem nič,« je odvrnil	Luka.	»Zmotila si se, Marjanica.	A
krčmarica.« »Ti ljubi Bog, saj vendar nisi pijan,	Luka!	« je z rokama zalomila Marjanica. »Nikoli ni	A
»Saj nori,« je zastokala Marjanica. Toda	Luka	ni bil videti, ko da nori, in celo resno in	A
triletnem otroku.« »Zobje, zobje...« je mrmral	Luka,	»tudi ona je imela lepe zobe.« »Ti Hance	A
pot boš že napravil!« Zmeden se je dvignil	Luka.	Marjanica mu je dala še nekaj navodil, in Luka	A
Marjanica mu je dala še nekaj navodil, in	Luka	se je odpravil.Toda tedaj je pristopil še enkrat	A
Če sem le prav slišala - seve!« Baš ko je	Luka	hotel zaviti mimo Peči v breg črez hrib v Dole	A
dejala, »in pripeljite ga, da jo ozdravi!«	Luka	je vzel denar in prikimal.Šele po poti se je	A
življenje, kako si lepo! Upehan je dospel	Luka	na vrh hriba.Steza se je prelila v mokroten	A
Steza se je prelila v mokroten kolovoz.	Luka	se je za hip oddahnil, potem je začel korakati	A
je vprašal. »Bog daj; do Hudega!« je odvrnil	Luka.	»Pa ne k Hanci?« je vprašal kmet.	A
je vprašal kmet. »Prav k njej,« je odvrnil	Luka.	»Veš, prijatelj, potem se kar vrni,	A
Hance ne dobiš več!« »Kaj je umrla?« je vprašal	Luka.	»Pred leti že.	A
sirota zmešana,« je pripovedoval kmet. Tedaj je	Luka	razumel, kako da ga ni umela Marjanica, in ni	A
»Kaj ti je žena zbolela?« »Ne,« je odvrnil	Luka,	»neka sirota, ki nima nikogar.« »Aha	A
»Pojdem še v trg po zdravnika,« je odvrnil	Luka.	»Tisto že napraviš, ti pokažem stezo	A
ga čakajo, da ga pogrešajo. Kdo pogreša tebe,	Luka,	kdo čaka na te?In spomnil se je Jerice in preko	A
spomnil se je Jerice in preko trudnosti je čutil	Luka	veliko žalost in bridkost. Tedaj je	A
naročju na prag. »Anže!« je dejal skoro glasno	Luka.	»Peter je,« je velel kmet.	A
mi ne nagaja!« »Cel Anže je!« je pripomnil	Luka.	»Anže je moj brat, ali ga poznate?«	A
poznate?« je vprašal dečko. »Poznam ga,« je dejal	Luka,	»na Peči služi!« »To je pa lepo.	A
»Pa pojdi z menoj!«	Luka	in kmet in Peter z otroci so krenili v hišo	A
svoj nož in si odrezal kos mesa z gnjati. Ko je	Luka	izpil, je napolnil kmet še enkrat kozarček in	A
Tako so sedeli nekaj časa molče in jedli.	Luka	je čutil, da se mu vračajo moči.Še parkrat mu	A
»Mama, mama!« »Pojdem!« se je dvignil	Luka.	»Ni sile še!« je dejal kmet, »pa kakor	A
po poti!« »Prav res ni treba,« se je branil	Luka.	»Treba ali ne, vzemi!« je velel kmet	A
obrazložil, da naj pokaže Luki pot v trg. Tako je	Luka	odšel, potem ko je še videl v kuhinji postavno	A
da imajo živo lisico, in še mnogo drugega.	Luka	in pastir sta krenila nekoliko v rebro.	A
s Peči?« je dejal Peter. »Sem!« je odvrnil	Luka.	»Pa povejte Anžetu, da sem tu, da ste	A
hvaležnost do vseh teh ljudi, katere je bil	Luka	danes spoznal, ga je navdajala in začel je pripovedovati	A
Poslovila sta se. Oživljenega se je čutil	Luka	in rahla opojnost se ga je polaščala.Z njo so	A
sedaj tvojega očeta. Pa ga vprašaj, no, enkrat,	Luka,	vprašaj, kako da je njegova.’ Glej Katra, pa	A
Zamolkel glas zvona je odjeknil od nekod.	Luka	je snel klobuk. »Povzdigovanje je!«	A
Mene je nesreča izučila.«	Luka	je prišel na cesto, ki se je v velikih ovinkih	A
kače, ti odpustiti ne moreš!« Nehote je začel	Luka	hiteti.Spomnil se je, da gre k zdravniku.	A
dotikaj se ju.« V takem razpoloženju je prišel	Luka	v trg.Nekaj hipov pozneje je potrkal na zdravnikova	A
« je vprašala žena. »Nisem ne,« je odvrnil	Luka,	»naša Jerica je bolna, črne koze ima!«Vrata	A
»Odkod ste?« »S Peči!« je odvrnil	Luka	strahoma motreč rdeče, zdravo lice gospodovo	A
»Kdo je bolan?« »Jerica,« je odvrnil	Luka.	»Sirota je, pastirica je pri nas.«	A
»Ali imate voz?« Začuden je pogledal	Luka	moža.Ta pa je naglo vprašal:	A
čudna glava iz medi je bila vdelana v les.	Luka	se je zagledal vanjo. Zdelo se mu je, da gleda	A
hiše. Mimo je prišel deček, od tega je doznal	Luka,	kod naj se obrne. Lezel je po stopnicah	A
»Doktorja ni doma!« je dejala končno žena.	Luka	se je prijel za glavo. »Ga ni doma!	A
pride pogledat!« »Jutri,« se je izkušal smejati	Luka,	»če ne bo prepozno.«In nekaka jeza ga je prijela	A
Umri, vidiš, to bo še najbolje.«	Luka	ni vedel, da se skoro zapleta, ko je šel po	A
naj pa bo!« je mislil in krenil v gostilno.	Luka	je popil kozarec vina, Luka je popil drugi kozarec	A
krenil v gostilno. Luka je popil kozarec vina,	Luka	je popil drugi kozarec, Luka je popil tretji	A
popil kozarec vina, Luka je popil drugi kozarec,	Luka	je popil tretji kozarec vina. »Bog me	A
je zazvonilo. »Ali je kdo umrl?« je vprašal	Luka.	»Oh,« je odvrnila deklina, »saj mrjo	A
»Koze!«	Luka	je naročil nov četrt vina in govoril sam s seboj	A
četrt vina in govoril sam s seboj: »Le pij,	Luka!	To je še najbolje.	A
Naj mrjó.« »Naj mrjó,« je govoril	Luka	še vedno, tudi potem, ko je taval po cesti proti	A
cunjo, pa hajdi, hahaha! Seveda nisi mislil, da	Luka	lahko plača.« Čim bliže Peči je prihajal	A
Luka lahko plača.« Čim bliže Peči je prihajal	Luka,	tem jasnejše se mu je svetlikalo v duhu, dasi	A
je bilo, ali je bila smrt, ali je bila Katra,	Luka	sam ni vedel.Samo neizmerno jezo je čutil nad	A
Toda živalica je bila izginila.	Luka	se je vrnil na Peč. Srečala ga je Marjanica	A
Srečala ga je Marjanica in ga začudena gledala.	Luka	je zmajal z ramama. »Kje imaš Hanco	A
Marjanica nevoljna. »Je umrla,« je odvrnil	Luka.	»Pa bi bil zdravnika pripeljal.«	A
je odvrnil in se opotekaje bližal zidanici.	Luka	je omahnil k Jerici.Pri njej je sedel Anže in	A
Kaj pa v roki držiš?« je vprašala Marjanica.	Luka	je izpustil kamen in prišel nekoliko k sebi	A
Tistega jutra je bilo, ko je bil odšel iskat	Luka	Hanco, da sta se po starem načinu pogovorila	A
molk, v katerega pogreznjen je slonel v kotu	Luka.	Anica se je zgrudila k postelji in pokrila	A
srca gori se je premaknilo ono težko, dušeče. »	Luka,	« je govorila, »kako je to hudo!« »Hudo	A
govorila, »kako je to hudo!« »Hudo!« je ponovil	Luka	in gledal s čudno nežnostjo in vdanostjo ženi	A
glavi, in je bilo čudno, da se sploh ubila ni.	Luka	je izvedel nato, da tistega dne, ko je deklica	A
zajtrkovala in da prejšnji večer ni nič večerjala.	Luka	se je bil zadnje čase čudno izpremenil.Dasi	A
deklico. Ni se je dotaknila Katra, da ni videl	Luka.	Prav tako je videl nežno skrb Aničino nasproti	A
nežno skrb Aničino nasproti siroti. Če je bil	Luka	že preje molčeč in sam svoj, je bil te čase	A
dogodila Jerici ona nesreča, se je odpravil	Luka	zelo zgodaj v vas, poiskal župana in mu povedal	A
bolje, da jih vsak sam opravi. Tedaj je krenil	Luka	k Pušarju.Denar, katerega je bil dobil od Anice	A
Jerico je pijača in hrana izdatno oživila, in	Luka	je bil zelo zadovoljen sam s seboj in je zvečer	A
vedi, kako je bila doznala Katra, da je bil	Luka	pri županu.Prihrumela je za nekaj dni z Jerico	A
ve, kako je bila doznala Katra, da se je bil	Luka	tako potegnil za Jerico pri županu. »Eh,« je	A
odprla rahlo vrata in šla s Peči... A kje je bil	Luka,	da bi jo bil čuval? Pri Pušarju je sedel	A
ostala sama z Luko, »midva sva prijatelja, kaj,	Luka.	Ti že, ti!	A
Tvoja sestra pa ni mnogo vredna.«	Luka	je nato začel tožiti Tomažu, kako Katra tepe	A
je smejal pred se in ponavljal: »Šema si,	Luka,	pomagati si ne znaš!« »Kako si bom pomagal	A
ne znaš!« »Kako si bom pomagal?« je vprašal	Luka.	»Hm,« je dejal Tomaž in izpraznil kozarec	A
tebi ali meni vrat?« »Zakaj tebi?« je vprašal	Luka.	»To tebe nič ne briga, Luka.	A
tebi?« je vprašal Luka. »To tebe nič ne briga,	Luka.	Vprašam te, ali misliš, da bi ji ne mogla zaviti	A
ne mogla zaviti vratu?« »Komu?« je vprašal	Luka.	»Komu!	A
do nog do glave, tako črn pa ne, kot ona.«	Luka	je molče poslušal. »Le meni veruj,«	A
Hehe! Pa tebe, tebe	Luka,	ima prav v želodcu.Lepo sestro, prav lepo sestro	A
Po imenu je sestra, po srcu ni!« je odgovoril	Luka.	»In nad tisto siroto da se je spravila	A
Tomaž je potegnil Luko za seboj v kot.	Luka	je bil od pijače že dobro omamljen.	A
nenadoma Tomaž. »Žvečim včasih,« je odvrnil	Luka.	»Ti,« je dejal Tomaž in pogledal po	A
bo napravilo ponižno.« »Misliš?« je vprašal	Luka.	In v motnih obrisih je šlo mimo njegovih oči	A
Luko... V somraku rosnega jutra se je opotekal	Luka	proti Peči.In prav tedaj je hitela drobna stvarica	A
jutri, ko ne bo Jerice nikjer. In kaj porečejo	Luka,	Anica in Marjanica? Z vso ljubeznijo	A
30.	Luka	se prebudi Luka se je v spanju prevrgel	A
Luka se prebudi	Luka	se je v spanju prevrgel in pri tem podrl lestvo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani