Vodo stran in sem pojdi, Luka!« Po dolgem prigovarjanju so se vsi toliko pomirili, da je oče odprl kamro in jel pripovedovati, kako je z denarji ‒ kam jih je del, da jih ni ‒ da mu je Miška oni večer zažugal nekako porogljivo: »No, Bog daj srečo pri denarju,« ‒da je mešetar, katerega ni dosti prida, pil v postranski sobi v sinovi družbi, da je Luka videl, kam je oče spravil novce ‒ da torej ni drugače mogoče, nego da sta mu jih onadva ‒ Luka in Miška ‒ ukradla. Luka se je rotil in jezil, vsi so še en pot premetali obleko po skrinji ‒ a denarja ni bilo in stari Molek ni odjenjal, da mu ga je sin ukradel.