ljuba (301-400)

Le jokanja ne! »	Ljuba	Karolina, povej vsaj, kaj je?« vpraša mehko	A
Lahko noč, dragi prijatelj!« »Lahko noč,	ljuba	Karolina!«Pristopil je in hotel jo je poljubiti	A
je rekla »gofkaplan« ‒ »so mi zadnjič rekli: ‚	Ljuba	Magdalena, pravim ti, da spati ne morem, če	A
zapredla v kako neumno ljubezen! Povej no, oj ti	ljuba	šemica moja!« »Poprej je Bergamucev z močvirja	A
galantno, »gotovo nimate te izkušnje! In naša	ljuba	grofica na Rakovniku tudi ne!« Tu je zopet gorak	A
Samo knez se je neprestano smejal: »Torej,	ljuba	Molly, mulier taceat in ecclesia!« Molly je	A
Esterhazyjeva. »Včasi imamo vsi slabe manire,	ljuba	Molly!« »Še celo diplomati, ljubi Klemens, ki	A
hoteli po vsi sili gledati danes s krasnimi očmi,	ljuba	mi Ana Rozina.« »Očetje teh jezdecev	A
poiščete še pred nočjo spovednika, če vam je	ljuba	sreča večnega življenja! Pri poti«	A
viknil je tudi dijak Vid. »In sveta Marija, naša	ljuba	gospa, naj dá, da se izteče vse dobro!«	A
osleparil svoje prijatelje, imaš jih deset! Če ti je	ljuba	taka moka, pa se še oglasi; mi smo vsak dan	A
prednikov mojih, mene in vas otroke. Take so reči,	ljuba	Meta moja.Kaj potem?	A
je še mileje, gledati v zornejše tvoje oko,	ljuba,	draga moja!« Med solzami sta se smejali.	A
katero ji je potem pogladil lice. ‚Kako je,	ljuba	moja?’ vprašal je milostno.‚Krasno imate tu	A
Življenje nama teče bolje, kakor sva pričakovala,	ljuba	Serafina, ker se končno pri najinih letih o	A
Serafina! Dekle pa je zblaznelo potem, in ti,	ljuba	Serafina, imaš nekje tam gori pri cerkvi grob	A
»Kupčije?!« je vzdihovala starka. »	Ljuba	duša, kje naj bi jaz jemala dobre kupčije!Poje	A
tako da se je človeška mast kaj lahko dobila.	Ljuba	duša, kje pa naj jo danes dobim?Za kupčevalce	A
bodisi da bi se bili za prst vlekli. Naša	ljuba	Gospa z Malenskega vrha nam je prihitela na	A
Wulffing in ‒« ‒ prav tiho je dostavila ‒ »ti	ljuba	mati sedem žalosti, kar vem, da bo te laži v	A
na svetu zame najlepša ženska moja dobra in	ljuba	mati Margareta in ko vendar nikjer in nikakor	A
ko je prišlo na svet, in to mi povejte!l m	Ljuba	duša,l začudi se gospod Jurij, mkje bi ti na	A
treba poročati, kaj praviš, a?« »Hočeš reči,	ljuba,	« sem se pačil, »da se še fentat ne morem?«	A
podobo, ljubljeno, ljubljeno ... »Silana, ti	ljuba	moja ... « jo je srce iskalo in milovalo. O, najrajši	A
ubogih naselij. »Očeta ni doma,« je Trlepova hči	Ljuba	povedala Hotimiru. »Počakaj, saj pridejo kmalu	A
mu bodo že znali povedati, kar mu gre!« se je	Ljuba	smehljala. »Verjamem.	A
Tako sta se menila in gledala.	Ljuba	je bila bolj majhna, pa široka in zajetna.Še	A
moči in trdnih pesti bo moral biti, bi dejal.«	Ljuba	je molčala.Čez čas je vprašala: »Kaj pa Gorazdov	A
ko je opat goreče še dalje molil: »Glej, naša	ljuba	Gospa presvetega srca, sužnji smo bili zlega	A
le veroval je in Marijino ime vzdihoval. »	Ljuba	Mati božja, glej, ubog sem in grehov poln,«	A
mi radi pomagali, pa ne morejo. Oh, pomagaj,	ljuba	Mati božja, reši me skrbi in varuj mi Živko	A
« se je pater Konrad spominjal. »Bog daj in	ljuba	Mati božja, da bi mogel tako srečno pomagati	A
Hotimira in milost spoznanja za Višenjske. »O naša	ljuba	Gospa, presvetega Srca, prosi še dalje zanje	A
rodovinsko last si ga je vroče vroče želel. »O	ljuba	Mati bože,« je molil, »vsaj nekaj od vsega tega	A
rad zvedel še kaj drugega. »Bog vam povrni in	ljuba	Mati božja,« se je Matevžek zahvaljeval vsem	A
to pot pa so misli uhajale drugam. »O naša	ljuba	Gospa, prosi za nas Boga, da bi Slabè umečil	A
bilo in brez vetra, svet je kakor počival. »	Ljuba	Mati božja,« je spet molil s povzdignjenimi	A
škropil v obraz; zdaj je vzdihnil: »Kaj pa je,	ljuba?	« »Ali te še hudo boli, Slabè?« mu je	A
dolino, ‒ zlata in zdrava mladost in prelepa in	ljuba	norost ne zgrešita vesele in srečne poti svojega	A
in preležanosti. »Ne, ne govori tako, moja	ljuba!	« ji je mehko šepetal na uho.»Saj boš okrevala	A
« »Moja	ljuba,	ljuba ... « je zaječal in lice pritisnil ob njeno	A
« »Moja ljuba,	ljuba	... « je zaječal in lice pritisnil ob njeno lice	A
grlo, nobene ni precej mogel reči. »Katarina,	ljuba!	« je potlej duškal in jo božal po uveli roki	A
»Prosila bi te nekaj.« »Kaj bi rada,	ljuba?	« »Da ne ostani ‒ brez gospodinje predolgo ...	A
komaj vidne meglice, zrak je že vonjiv, topel ‒	ljuba	pomlad, kako si lepa, dobra! Po cesti je pridirjal	A
obednici še stopil pred kip Matere božje. »Naša	ljuba	Gospa,« je po nenadnem domisleku goreče rekel	A
»Pa res. Živina je tudi Bogu	ljuba,	ker ga je v Betlehemu prva pozdravila in ga	A
vpraša France svojo ženo in prijazno reče: »	Ljuba,	dobra moja Neža, povej mi, kako je to, da nisi	A
zjoka; vendar jo potolaži in ji srčno reče: »	Ljuba	moja žena!Ne žaluj tako zelo; kaj ne veš, da	A
je moral na vojsko iti; tedaj reče Pavle: »	Ljuba	mati, povejte nama, kakšen so vendar naš oče	A
roke sem jaz vajinemu očetu sama naredila.« »O	ljuba	mati,« reče nato Pavle, »naredite tudi meni	A
Mati reče: »	Ljuba	moja sinka, to se težko naredi. Kdor hoče tako	A
joka; tudi fanta sta jokala in rekla materi: »	Ljuba	mati, kam pojdemo zdaj, ker nam bo neusmiljeni	A
Mati jima reče: »	Ljuba	moja sinka, nikar ne žalujta preveč, saj imamo	A
se je izjokala, potem pa ji prijazno reče: »	Ljuba	moja Neža, vem da si žalostna, ker si ob vse	A
Bolj pametni baron pa reče: »	Ljuba	moja, tiho bodi, kar v misli mu ne jemlji!Drživa	A
skrbno greha varovati. »Ohranita si v srcu,	ljuba	moja prijatelja,« jima reče škof Pavel, »in	A
materi, potem jo objame in poljubi, rekoč: »Oh,	ljuba	moja presrčna mati!Ne žalujte, ne žalujte!	A
in poln otroške ljubezni do svoje matere: »	Ljuba	moja mati!Bog nas je dolgo let skušal z nadlogami	A
bi bil vedel zakaj, danes pa poznam in čutim.	Ljuba	mati, vem, da se vam je vsa leta, kar sva bila	A
odgovori, ampak globoko zdihne. »Ne žaluj,	ljuba	moja Neža!« ji reče gospa; »dva sina imaš, torej	A
Potem reče škof Neži: »	Ljuba	moja, povejte mi, kako je bilo vašemu možu ime	A
vstane, jo objame s solznimi očmi, rekoč: »	Ljuba	moja presrčna mati!Glejte, kakor je Bog dal	A
nazaj proti Trstu in pravi: »Bog te obvaruj,	ljuba	domača dežela! Morebiti te nikoli več ne bom	A
Prosim te, da Svetina od hiše spraviš.« »	Ljuba	moja žena!Vesel sem, da imaš toliko skrbi za	A
otrok staršem dolžan, in pravi: »Ljubi očka,	ljuba	moja mamka! Rada sem imela Ludvika in grozno	A
prosila, naj prizna pregreho in je ne taji. »	Ljuba	moja gospodična,« reče z žalostno besedo, »tega	A
je Kalini in ji hitela dopovedovati: »Poglej,	ljuba	moja.Poglej, kako lepega fantiča sem rodila	A
Ne kaže se čut pri vseh ljudeh enako.	Ljuba	rokovnjačeva!Kadar ljudje to zvedó, kadar to	A
zadnjo stran pisma. Tu pa je stalo: »Želim vam,	ljuba	moja hčerka, vso srečo, kakor sem jo užila jaz	A
materino srce želelo obema Štefanovo.« »Uboga,	ljuba	mati!« vzdihne Rezika. »Da, da, uboga mati!	A
A vendar ga niso obsodili, ampak ‒ saj veš,	ljuba	moja, ali spominjaš se morda še malo, kako silno	A
bridkosti in nesreče, ki jih je prebil do sedaj!	Ljuba	moja, jaz nikdar nisem mogla verovati in še	A
svojim ni mogla ubraniti. »Pozabite te spomine,	ljuba	mati!« reče Rezika po kratkem premolku ter sede	A
ubral pot pod noge proti vasi, kjer je njegova	ljuba	stanovala in mu za nocoj obljubila, da bode	A
Kaj je to?« »Prav nič,	ljuba	moja!« »Res nič, samo nekaj nekaj se tako začenja	A
zadovoljnosti dati kakor ta skromni kraj, kjer je	ljuba	mati zame skrbela in oče s svojo pošteno preprostostjo	A
»Res, res!« »O ti	ljuba	veverica ti mala!Daj se pobožati.	A
razodeti, kako sodiš mojega Alberta, barona?« »	Ljuba	moja, v svoji reči si sama najboljša sodnica	A
pa tudi um.« »Ko bi bila ti na mojem mestu,	ljuba	moja, trdila bi, da je mož resnico govoril skozi	A
imam to pismo?« vpraša čudé se Lovre. »Oj, ti	ljuba	učenost in dobrota ti!« odgovori Martinek.	A
Kaj bi dala, ko bi bili zdaj tukajle med nama	ljuba	mamica!Kadar k nam pridete, pokazala vam bom	A
enega človeka moje enakosti, postavim tebe,	ljuba	moja, da bi govorili o moji sreči.Ali zdaj vé	A
ni nič, saj taka majhna laž ‒« »To ni tako,	ljuba	moja!Slišala sem ondan pogovor med materjo in	A
Usede se zraven mene in mi takole govori: ‚	Ljuba	moja, vzeti te ne morem.Oče mi je ženo izbral	A
pravi Sova in se obrne v temno stran; ni mu bila	ljuba	ta reč.Toda Jurec tega ni zapazil.	A
ostaje kaj na strani. Zato mu je bila prav	ljuba	ponudba nekega prijatelja, naj gre na stroške	A
zakon vpregli s kako Nemko ali Madžarko. Vaša	ljuba,	Lina, katero imam tudi jaz rad, dasiravno baš	A
Naj bo tak ali tak, brat je. O mati,	ljuba	mati, kaj bi vi rekli, ko bi bili to doživeli	A
nova skrbljivost ga je ganila in dejal je: »Ne,	ljuba	deklica, hlad mi dobro dene.Usedi se tukaj k	A
ni vedela zakaj. »O, le pustimo jo čepeti,	ljuba	gospica!Ko se bo zmračilo, bo sama prišla, ako	A
Jaz brez njega ne prestanem.« »A	ljuba	moja, misli, da si pri meni, in domišljaj se	A
pripovedujoč. V takih pričinah mu je bila knjiga	ljuba	tovarišica in edina tolažnica ter odganjalka	A
bilo, umrla bi nam bila. Zato nikar ne govori,	ljuba	moja, škoduje ti, rekel je, gospod je rekel	A
ima kljuko, oče, kje ste jo dobili?« »Oj ti	ljuba	malopridnost mala ti; ne veš in ne umeš, kaj	A
se je bil kmalu iz tega kraja. Moja nekdanja	ljuba	tudi ni več živela; kmalu potem, ko je odšel	A
Markom prav tako srečna, kakor sem jaz s Cenom.	Ljuba	mati nebeške matere!Saj bi šlo, ko bi pri nas	A
bi šlo, ko bi pri nas ne bilo samo dveh... O,	ljuba	sveta Ana, ti, patrona moja, izprosi mi še par	A
volji božji. Zamižal je in spregovoril: »Bog in	ljuba	sveta višarska Mati božja -« Hotel se je še	A
pogledala na podobo svoje in Ančkine patrone: »No,	ljuba	sveta Ana.Ali si ju videla, kako bi bila srečna	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani