lep (501-600)

polna radovednih in nevoščljivih ljudi. In	lep	dan bo tedaj, svatovsko bo sijalo sonce.Prikaže	A
kako resničen nauk! . / . / stran 11 . / Kako	lep	nauk!Da se naravnost izrazim, kako koristen	A
tako počasi. Skozi okno se je videlo na vrt;	lep	je bil in prostran; segal je daleč, prav do	A
Prišel je bil k stricu, župniku, na počitnice.	Lep	fant je bil, velik in slok, samo brkov še ni	A
molitvenik. Obraz je bil slikan v profilu;	lep	je bil in miren; ustnice majhne, čelo visoko	A
ljubijo od srca in ne živé dolgo ... Moj oče ni bil	lep	mož.Ker je bil zmerom bolan, je bil njegov obraz	A
trenotka, ko sva stopila z ženinom iz cerkve.	Lep	dan je bil prej, jasen in hladán, beli predspomladanski	A
Gruzin in kmalu sva bila velika prijatelja.	Lep	fant je bil, visok in krepak in nosil se je	A
boja in zmage željna sila je bila v njem in	lep	je bil. ”Judit, Judit!“ je zaklical ob poznem	A
...“ Objela sem ga s plaho roko, tako	lep	je bil in velik. ”S častjo in ljubeznijo	A
on sam morda ni vedel. Ampak vsekakor je bil	lep	in veličasten boj, vreden najplemenitejše moči	A
Onkraj vrta, po široki cesti, v soncu, je hitel	lep	dvovprežen voz.Videla sem bel klobuk, svetlo	A
Videla sem njegovo sliko. Zelo	lep	mož je bil, človek tiste čudovite vrste, kakor	A
sem se spominjala nanje nejasno, kakor na zelo	lep,	resničen dogodek, ki se je vršil Bog vedi kje	A
svojem življenju sem poznala pesnika, ki je bil	lep	in zanimiv človek z velikimi, sanjavimi, tako	A
videla iz kuhinje, je bil njegov obraz resnično	lep.	Takrat šele sem razumela, kako da je mogoče,	A
veliko brala in premišljevala; saj veš. In tudi	lep	članek sem spisala nekoč; ‚Quodlibet‘ mu je	A
spisala nekoč; ‚Quodlibet‘ mu je bil naslov;	lep	članek; niso ga še natisnili, pa ga bodo.Jaz	A
Minkin mož, -- mlad uradnik in drugega nič, ne	lep,	ne grd, ne neumen in ne duhovit -- je sklical	A
njegovega hrepenenja. Osat ne diši in tudi ni	lep,	pa je vendar izraz življenja in kdo bi ga zaničeval	A
Tedaj se je nagnil k njemu obraz, tako čudežno	lep	in blag, da ga je vsega prešinila žarka toplota	A
Kdo je?	Lep	obraz se je bil nagnil blizu k popotniku.Kaj	A
oči in iz vseh prstov švigale žive iskre. In	lep	je bil, da bi se človek zamaknil.Žametna kakor	A
je vrnil na cesto, je bil, svet prijazen in	lep;	po dolini so se vžigale bele in rdeče lučke	A
njenega obraza ni videl, če je bil star ali mlad,	lep	ali grd; samo njene gole noge je videl. Ustnice	A
”Kdo je pač raztrgal to karto? Tako	lep	otroški obraz, tako nedolžen in žalosten!“	A
ob tem času sem srečal gospodično na cesti.	Lep	dan je bil, nedelja v maju.Šla sva hitro; in	A
strežniku, ki ga je osupel gledal. ”Tudi vam še en	lep	pozdrav - čemu ne?Ampak kaj bi z vami!“	A
in ga je vzdignila in ga je pokazala Jerneju.	Lep	otrok je bil, oči pa je imel rdeče in tope.	A
truden in bolan, je stopal z dolgimi koraki;	lep	je bil kraj, njive so zorele, visoka je bila	A
na pot. Kaj ne gori prijazno moj dom, kaj ni	lep	moj ogenj?Kdor ima pipo, naj si jo prižge; dovolj	A
Tončka je stala ob oknu uro za uro, kadar je bil	lep	večer in je gledala z velikimi, brezizraznimi	A
razumne, kakor pri odraslih ljudeh;, obraz ni bil	lep,	ustnice so bile hrastave in zelo otekle.Dala	A
je zaželela, da bi se vrnili... In zunaj je bil	lep	jesenski dan, nebo se je svetilo nad lepo pokrajino	A
katerem svetu. Obraz je živel v njenem srcu,	lep	in milostipoln, kakor obraz Matere božje v kapelici	A
ob postelji. Njen obraz je bil resen, kakor	lep	spomin je bilo v njenih očeh, na njenih ustnicah	A
mu sijale v obraz Tinine oči. Mlad je bil in	lep,	bela so bila njegova lica, na visoko čelo so	A
žalostna je bila, če ni prišel. Kadar je bil dan	lep	in gorak, se je bala, da ne pride; želela si	A
obrvi so se strnile. Videla je dom, ki je bil	lep,	pač lepši od te velike sobe z golimi stenami	A
starka in je vabila... Ali Brigitin dom ni bil	lep.	Tam nekje je bil v predmestju, kjer so hiše,	A
bilo veliko denarja pri hiši - so napravili	lep	večer, jedli so in pili pozno v noč, godli so	A
njegov obraz kakor obraz sestre Cecilije, tako	lep	in poln ljubezni.Zasanjalo, zableščalo se je	A
ljudje so tam neprijazni ... Tisti grad je tako	lep	v soncu; v njem pa stanujejo tatovi in razbojniki	A
STUDENCU Dežela ima zelo prostran in zelo	lep	vrt za tiste svoje ljudi, ki se ne strinjajo	A
ljubezni, plemenitosti in resnice. Prostran in	lep	je tisti vrt.Človeku, ki stoji zunaj in gleda	A
tih in miloben smehljaj, kakor daljnodaljen	lep	spomin.	A
še lepši, lepši bi bil svet, če bi človek bil	lep!	“ ”Zares, oskrunili so ga bili in ga še skrunijo	A
je hrepenenje po vrtu ... zatorej vrt neskončno	lep,	lepši od Evinega paradiža!“ Prihitel je natakar	A
”Kaj bi zgrešil! Pa če bi ...	lep	je svet povsod, lep in vesel... da je le človek	A
Kaj bi zgrešil! Pa če bi ... lep je svet povsod,	lep	in vesel... da je le človek po božji volji!“	A
ob veliki cesti...“ ”Ní sicer izključeno... hm...	lep	bi bil spomenik pred cerkvijo; toda za zdaj	A
1903-1904 IZPOVED I Tako	lep	dan je bil, da se je Gričar Franc, gimnazijski	A
zarezgeče nenadoma, plane ter dirja bogvekam. Tako	lep	dan je bil, da se je žena Franca Gričarja, gimnazijskega	A
od nežnih svetlih prstkov v tihih haremih ...	Lep	fant je Rado Milovanović; krepka, velika postava	A
polodprtih usten in njegove brke so mehke in redke ...	Lep	fant je Radó Milovanović in nenavaden tepec	A
pred mano, da ga vzamem ... Moj obraz je bel in	lep,	kakor nekdaj in moje teló je vredno polne sreče	A
ozrli gosposki obrazi. Pa je stopil predenj	lep	gospod v dolgi črni suknji, s črnim klobukom	A
ki mu ne vem več imena, sem govoril dolg in	lep	govor; prvoboritelj mi je stisnil roko in je	A
vse pri kraju. V nedeljo je bilo, drugače	lep	dan, ko sem sedel za mizo, nemarno oblečen,	A
takorekoč ... kakor angel pred paradižem. Res je angel	lep	in svetel in češčenja vreden ... toda zagradil	A
trepetale so tudi najine ustnice in so se bližale.	Lep	spomladanski večer je bil in ustnice so se približale	A
zavzdihnila in njeno srce je zahrepenelo.	Lep	spomladanski večer je bil, ko sem odprl duri	A
županove krčme. Tam so sedeli pred hišo, zakaj	lep	večer je bil. ”Náte, pripeljal sem ga!“ je	A
bila radost brez mej. Ko je bil kup visok in	lep,	sta napravila dvoje butar; Jure ni rekel nič	A
Jure. Nekoč se je pripeljal skozi vas tako	lep	voz, kakor ga ljudje še niso videli.Peljal se	A
ogledaval, je bil napol srdit, napol zadovoljen. ”	Lep	obraz je bil nekoč!“ je pomislil v tihi otožnosti	A
je bil nekoč!“ je pomislil v tihi otožnosti. ”	Lep	obraz je bil in rad sem ga imel in še zdaj bi	A
doživeli vižmarski tabor. Ostalo je kraj oči kakor	lep	spomin. Namočil si je lase z blagodišečo	A
Že tako zgodaj, gospod Jareb? Lepo jutro je,	lep	večer bo!“ Jareb je pogledal jezno, komaj	A
Matijec, le prinesi, in nič ne glej! Svet je	lep	in kakor ustvarjen za spodobne ljudi!“ Matijec	A
prikupen, kakor je bil Jareb tisti dan. Ves	lep	in dostojanstven je bil v dolgi, manirno zapeti	A
vstala. Čudno se je izpremenil njen obraz; ves	lep	je bil in bel; otroško se je smehljal. Jareb	A
nekoč mlad, predno je videl podlasico na nebu.	Lep	večer je bil, kakor so lepi pomladnji večeri	A
ležala pred pragom moje kariere. Zdaj pa leži tam	lep	spomin in to je dobro znamenje!“ Tako je	A
drugega nego bridkost in moje solzne oči!“ ”	Lep	je večer, tudi njen obraz je lep in moje srce	A
solzne oči!“ ”Lep je večer, tudi njen obraz je	lep	in moje srce je slabotno!“ je prešinilo Polonija	A
noč - obema!“ je rekel in ni ga bilo več. ”	Lep	pozdrav je lahko noč, ampak kadar je nečedna	A
ampak kadar je nečedna misel v njem, takrat ni	lep	pozdrav!“ je zaklical Jareb za njim z očetovskim	A
nasmehnil, je bil kakor otrok. Nekoč, ko je bil	lep	in topel večer, se je vračal iz tvornice.Prijetno	A
je ogrnila ruto in ga je spremila, ker je bil	lep	večer. Na stopnicah, komaj da sta zaprla	A
lega, tako da je bolest še večja. Zunaj pa je	lep	večer.Ko boš pogledala v nebo in boš videla	A
njenega doma, sta si pogledala v oči. ”Saj je	lep	večer,“ je rekla ona, ”ob tem lepem večeru se	A
lepem večeru se posloviva. Tako bo za zmerom	lep	spomin zate in zame in s sladko mislijo bova	A
bova gledala nekoč na ta lepi večer ...“ ”Res je	lep	večer,“ je rekel on, ”in ob tem lepem večeru	A
hodil je tako hitro, da mu je bilo vroče. ”	Lep	tovor sem si naprtil, zares!Kaj nisem mogel	A
kakor jaz upam, pa boš vesela. -- Adijo, pa še	lep	spomin mi daj na pot!“ Mana se ga je oklenila	A
”Adijo!	Lep	spomin si mi data, pa še veselje v srce.“	A
matere. . / . / stran 361 . / Danes je čudovito	lep	dan; ne pomladi in ne poleti ne sije solnce	A
otroke, tedàj so morali sami domú. Če je bil	lep	dan!Samó če je bil lep dan.	A
Če je bil lep dan! Samó če je bil	lep	dan.V blatu ali v dežju bi pustila mati vse	A
modelu in pokaže na podobo: ”Podoben nisi, ampak	lep	si!“ namesto da bi se zasmejal: ”Lep nisi, ker	A
ampak lep si!“ namesto da bi se zasmejal: ”	Lep	nisi, ker si podoben!“-- Kaj je umetnik tisti	A
more biti še izza Karla Moora časov, mlad in	lep	fant, ki ga je bilo življenja neprijazno valovje	A
in vitez s svojim spremstvom na vse ostale.	Lep	in pretresljiv je bil konec.Vse mrtvo, tiho	A
Ampak tudi brez visokih ciljev: Detal je bil	lep	človek; duhovit in nenavadno izobražen. Krepko	A
vzkliknil sredi ceste in sem se ozrl prestrašen.	Lep	večer je bil, v maju.Visoko na strehah so se	A
juho in se je ozrla postrani na Štefana. ”Kako	lep	bi bil ta dan!“ Štefan je bil nekoliko zatisnil	A
se je postaral in umrl, Jurčič mu je postavil	lep	spomenik na gomilo.Ne več polišinelov -- ljudi	A
oglasile misli, prej tihe. ”To je začetek,	lep	začetek.Dom imam zdaj in opravilo in kruha.	A
Tudi jaz, tudi jaz -- minilo je zdavnaj in	lep	je spomin --“ Poljanec se je napotil v tisto	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani