Tina se pač ni spominjala, samo čutila je, da je bilo nekoč drugače - Bog vedi kedaj, Bog vedi na katerem svetu. Obraz je živel v njenem srcu, lep in milostipoln, kakor obraz Matere božje v kapelici, Sklanjal se je k nji, govoril je ljubeznivo... in tam je bil vrt... grede rdečih rož, zelene trate in lepo visoko drevje... imela je punco v pisano žido oblečeno, z dolgimi plavimi lasmi... Bog vedi, kedaj je to bilo in na katerem svetu; zazibalo se je, zatonilo je; kar je bila videla še pravkar jasno pred sabo, ni bilo nikjer več, spustilo se je veliko črno zagrinjalo; od daleč so gledale samo še milosti in usmiljenja polne oči...