lep (701-800)

z drugačnim glasom, skoro osorno. ”Pa tudi	lep	glas ima in dober pevec je in priljuden človek	A
odkod je prišlo kosilo - toda na mizi je bil	lep	rumen hleb in opoldne se je kadilo prijetno	A
loterija ... in tako so mu zarubili hišo. Lepa hiša,	lep	vrt, šest tisoč goldinarjev ... jaz mislim, da	A
zasijalo v izbo in človek vstane ves mlad in	lep,	kakor da bi se šele rodil.Vse je prišlo mahoma	A
so se vrnili k cerkvi, kjer je bil velik in	lep	prostor.Tam šele je bila prava svečanost, vsa	A
smehljala s poluodprtimi ustnicami. Zunaj je bil	lep	večer, mir božji je plaval nad vso pokrajino	A
- Ne reče nič in gre in ga ni do noči!	Lep	študent bo iz tebe!“ Tako ga je gospodinja	A
in lačen ... Tam zunaj je klanec, prijazen in	lep,	kakor nobena cesta v mestu, in tam so sosednje	A
se vozila prvikrat v Ljubljano? Takrat je bil	lep	dan...“ Tudi mati se je nasmehnila, kakor se	A
ljubezen in vesela prešernost. Mlad je bil in	lep,	gosposko je bil oblečen, imel je lepo zavihane	A
- Tisto noč je umrla;	lep	in miren je bil njen obraz, tak, kakor je še	A
največji, pa naslikaj pisan prt, da bo tako	lep	kakor lani in ga pride gledat vsa soseščina	A
ugleda. Ne da se reči o takem obrazu, ali je	lep,	ali je grd; morda bi bil lep, če bi se sklanjal	A
obrazu, ali je lep, ali je grd; morda bi bil	lep,	če bi se sklanjal zvečer nad delo, zamišljen	A
stran 293 . / je trpljenje zarisano vanje.	Lep	bi bil morda tudi, če bi se človek sklonil k	A
bolniku mi je stregla!“ . / . / stran 295 . / -- ”	Lep	angel, šestdesetleten!Zakaj pa si jo spravil	A
osleparila. Celo povedati ni vedela, če je kaplan	lep	ali grd človek in kam zahaja v vas. ”Kje	A
pogledom na desno stran, tja, kjer je sedel Franc,	lep	fant s črnimi kodri in belim obrazom in s hlačami	A
zasvetilo pred očmi. Tam med ljudmi, visok in	lep,	je stopal on, ki ga je poznala od nekdaj in	A
ozrla. In prišel je med ljudmi, visok je bil in	lep	in nihče ga ni poznal.Ona pa je vedela, da je	A
Neki študent mi nosi neprestano rož in jabolk.	Lep	fant je in kodraste lase ima.“ Metka je zardela	A
prišel ob oglu. Črno oblečen je bil, visok in	lep,	samo obraz je bil malo drugačen.Bolj bled je	A
klonila je pred njim, majhna in trepetajoča.	Lep	je bil od daleč in prijazen, hrepenela je po	A
je prišel, in ko je stal pred njo, visok in	lep,	ni padla več nobena kaplja, nebo se je zjasnilo	A
v štrenah do pasu. Obraz je bil morda nekoč	lep,	ali pa vsaj priljuden; v tistem trenotku je	A
hip si zakrije oči z dlanjo ... in kje je stud?	Lep	ni bil tisti začetek, ampak Grivar se je zarotil	A
se smeješ, če si pijan, se jokaš. Danes je	lep	spomin, svetal kakor sama glorija ... jutri pa	A
vesele, zasolzele oči. ”Kako pa ti -- ali ti je	lep	spomin, ali zardevaš ter pljuvaš?“ ”Nič!	A
stopil mlad, slok človek; njegov obraz je bil	lep,	ves ženski; skoraj prenežna je bila polt njegovih	A
Ampak kaj je vse to, kakšen večer je nocoj?“ ”	Lep	večer je ... spomin je za gorami, ampak zarja	A
zazdel njen obraz nenadoma ves drug in čudo	lep,	dasi je bil na njem komaj sled tiste lepote	A
izpregovorila, vstali so kakor vzdramljeni. ”Vsem	lep	pozdrav!“ Ob tem mraku, ob teh obrazih, ki	A
ustnic. Mimo okna je bil prišel mlad fant,	lep	kakor sanje; izpod črnih trepalnic se je tiho	A
peči, natakarju nasproti, je sedel mlad in zelo	lep	gospod; malo bled je bil, imel je majhne, rjave	A
solnce. Nenadno se je obrnila pot na desno in	lep	razgled se je razgrnil pred mano.Pristanišče	A
ihteč, se je prikazal na razpaljenih ustnicah	lep	smehljaj, žarek iz samih nebes.Roke so se drgetaje	A
očeh sem te spoznal in na smehljaju tvojem!“ ”	Lep	si in velik, Milan, kakor kraljevič sam; pa	A
morja. Mrtvec je ležal v njem, tako svetel in	lep,	da so nebeške zvezde zamaknjene strmele nanj	A
Primerilo pa se je, da je bila tista nedelja zelo	lep	dan.Sonce je sijalo, zgodnja pomlad je prepevala	A
ni včasi prikazal tam obraz, tako neskončno	lep,	da bi se še staro srce nasmehnilo ob prijetnih	A
ter se odpravljala na sprehod; večer je bil	lep	in topel. Žena prijateljeva ju je spremila	A
krajcarjev ... drage so; potica, petnajst krajcarjev ...	lep	kos bo; in nož mu bom kupil, majhen, svetel	A
bile solze, ki so kapale iz njenega keliha. ”	Lep	spomenik ji bom postavil na grob ... že jutri	A
na grob ... že jutri morda ga pojdem naročit ...	lep	križ, ob robu pozlačen ... in na njem bo zapisano	A
okna ne s ceste ne prodre oko do skrite lope ...	Lep	vrt, poln poezije ...Stopi človek vanj, in če	A
vasjo, in fantje, moji tovariši, so bíli žogo.	Lep	dan je bil in tako se je polastila tudi mene	A
ure? Če hočeš, postavim ti spomenik na grob,	lep	spomenik od mramorja; tudi rož ti nasadim na	A
ravičnosti in nič posvetnega ne živi več zame! ... Kako	lep	je zdaj svet in ljubezni vreden, ko ga gledam	A
pokošeni travi. Obraz se mu je ves pomladil,	lep	nasmeh je legel na ustnice. ”Marjeta! Marjetica	A
Nato je stopil na prag. »Kako	lep	jesenski dan!In pozno popoldne je že, nagiba	A
Napotil se je Marko v svet in ker je bil dan	lep	in topel, ni bilo v njegovem srcu ne žalosti	A
izpremenile njegove oči. Nikoli ni videl prej, kako	lep	je gozd, veličasten v svoji črni neizmernosti	A
tebi!« je pomislil Marko in se je spomnil, kako	lep	je bil gozd, ko je romal v njegovi senci, kako	A
Tretji dan je šel Marko na polje.	Lep	dan je bil; kakor božje obličje se je svetilo	A
vesele oči popotnika; odprle so se široko in	lep	je bil svet pred njimi. »Nikoli še nisem	A
slepar in razbojnik, vendar sem te vesel in	lep	je nate spomin v mojem srcu.Zakaj bi jih ne	A
prijetno bi se mi godilo! Tam je bil moj dom, tako	lep	in gorak: za kozarec vina sem ga prodal. Prostrana	A
izredno izobražen. Njegov obraz ni bil posebno	lep;	oči globoke in pogled blaziran, ob ustnicah	A
Vse je odvisno od človeka samega. Svet je	lep	in dovršen, ne pozna nesoglasja, ne pozna nesreče	A
ni brigal nič za literaturo, zato ker je bil	lep	večer in je sulo sonce rumene cekine na belo	A
zaloputnili duri za njim; za zmerom. No dan je bil	lep.	Toliko, da se je bilo vzdignilo izza holma, je	A
vsaj za pijačo da!“ V prvi voz je bil vprežen	lep	konj, rjavec, zelo močan in bujno grivat.Poleg	A
po stopnicah mimo mene, tiha in vdana, kakor	lep	spomin ... Vstal sem, da bi se poslovil.	A
domov. In zdaj sem se tolažil, da napravim	lep	izprehod v prijetni, četudi malo nerodni družbi	A
na to pusto in dolgo pot. In vendar je bil	lep	ta obraz, ta drugi, čisto novi obraz je bil	A
obraz, ta drugi, čisto novi obraz je bil še celo	lep.	Nikoli nisem videl takih oči - take čiste, mokre	A
prikazal. Na oko, na človeško, ni bil posebno	lep	pes, tudi vedenja ne prikupnega.Srednje velik	A
tiho odprl duri v mojo izbo. Imel si v roki	lep	šopek, same vijolice, šmarnice in rdeče rože	A
nove misli in podobe. Nekoč je bil Malinovec	lep	človek.Poznal sem ga izza tistih časov, ko smo	A
bilo vsako nedeljo, do zime. Nekoč, ko je bil	lep	in jasen predzimski dan, je pogledala skozi	A
poslušam, komaj da jo še vidim. Pa pride mimo	lep	mlad fant v pisani vojaški suknji, nasmehne	A
čudesno pričela na predvečer mojega ponižanja.	Lep	večer je bil tisti; vzduh je bil ves opojen	A
ne smeješ več; prej je bil tvoj glas mehak in	lep,	kadar si rekel, da me imaš rad; zdaj je kakor	A
poljubil!“ Spominjam se; pa bodi spomin žalosten -	lep	je in čist. Klečal sem pred njo; prvikrat in	A
napotil sem se tedaj, ko je bilo potreba.	Lep	dan je bil, pa sem šel, kakor se je nogam hotelo	A
Ali ste videli tistega lepega, mladega fanta?	Lep	in mlad je, njegovo srce je kakor sončen žarek	A
”Zakaj me je Bog tako obsodil!	Lep	obraz, okrogel život - veliko jih je na svetu	A
videl učitelj Šviligoj obraz, ki je bil tako	lep	in zapeljiv, da mu je srce do dna presunil.	A
učitelj Šviligoj. ”Ampak vsak greh je navidez	lep,	ker bi ga drugače ne bilo ...“ ”Izprašati ga	A
kaj se je godilo pred mnogimi leti, ko si bil	lep	in prešeren fant!“ Komaj je slišal dacar	A
se je izprehajal po dolini; nedelja je bila,	lep	božji dan.In ko je šel ob potoku, po samotni	A
otrok. Spominjal sem se nanjo, kadar je bil	lep	večer in sem hodil sam po predmestnih ulicah	A
na temen svet. To se je zgodilo, ko je bil	lep	dan in so se hiše svetile v soncu in je po vrtovih	A
jaz imam tako rad, če je zjutraj, ko vstanem,	lep	dan zunaj.Oblečem se in stojim ob oknu; takrat	A
ne zeló polne, toda fine - in zunaj je bil	lep	dan in jaz nisem mislil nič posebnega, samo	A
”No, kako je?	Lep	dan!“ Jaz nisem vedel, kako bi mu odgovoril	A
vrsti in po redu, kakor se spodobi. Mlad in	lep	človek je bil, vesel, prijazen, ljubezniv, oblagodarjen	A
strašnih mukah. Ko sva se poročila, sem bil še	lep	človek.Jaz sem si jo izbral iz samega poželenja	A
stregla kdaj jetičnemu bolniku? Jaz sem danes	lep	človek; toda človek, ki umira, je strašnejši	A
težko, pa mi samo roko daj in reci adijo ... en	lep	adijo za vsa tri leta, ko sem te ljubila!“	A
velik negodnik, učiteljem nadloga in strah.	Lep,	zdrav fant je bil, veselje očem.In tudi veselje	A
mati na postelji, ob znožju. Njen obraz je bil	lep,	toda upal in truden, črni kolobarji so se vili	A
steklenico. In njeno telo je bilo mirno kakor kip in	lep	je bil njen obraz. ”Kamor pojdem, pojdeš	A
mater. Vem še natanko, da je bil njen obraz zelo	lep;	bela so bila lica, oči pa so bile črne in velike	A
Da se mi ne boš ukvarjal s tem razbojnikom!“	Lep	glas je šel pred menoj, kakor smrad pred gobavcem	A
zini in občutil boš bridko, kdo je Andrejaž! -	Lep	pogreb, res; ni vreden žganja!“ Paglavec	A
zrelejši; iz žalostnih dni se je bil porodil	lep	in istinit mir. »Kako je bilo takrat	A
poznal že od zdavnaj - navaden obraz, ne posebno	lep,	ne posebno grd, ne duhovit, pa tudi ne neumen	A
trepetajoča od strahu. Osvobodil se je bil za	lep	trenotek.Zazdelo se mu je tedaj, da še ni zašlo	A
magoslavno zvonjenje Velike noči, ki jo je praznoval...	Lep	trenotek je bil in minil je čudovito hitro,	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani