lep (601-700)

nisem. Bil sem veselega srca in lahke krvi,	lep	fant, zmerom zaljubljen. Tako bi bil čisto ponevedom	A
”Spremila sem Mateja v hrib.“ ”	Lep	par.Kam se je napotil lump?“	A
Učitelj se je nasmehnil. ”Večer je	lep	...Tudi jaz se izprehajam časih, takole, kadar	A
”Kaj je to tisti kraj, ki sem ga sovražil?	Lep	kraj je.“ Mate je stal in je strmel navzdol	A
bi se ti zasmejala, Hanca ... Velik je svet in	lep;	ne more se mi zgoditi drugega, kakor da sem	A
tako majhna in tako otroška! Voz je bil tam,	lep	in uren ... čemu bi ne sédel, ko je bila prilika	A
/ . / stran 150 . / Pot je strma, cilj je	lep	...Za leto dni sem brez skrbi; obljubili so mi	A
Spoznale so ga njene oči. Kakor	lep	spomin je šinilo mimo -- le trenotek in izginilo	A
skoro robat in Hanci je bilo pogodi, da ni bil	lep	njen glas. ”Ni ga omamila z besedami!“	A
”Pozabi!“ je govorila ona. ”Saj je zdaj	lep	večer -- kaj bi se spominjal na preteklost,	A
poleg kozjebradca, pa je končala razgovor: ”	Lep	fant je!“ Utihnila je godba, pari so se vračali	A
... Kaj ni bila samo igrača, kaj ni bil samo	lep	spomin iz prezgodnje, otročjenedolžne mladosti	A
izraz. Toda nenadoma se je vse izpremenilo;	lep	ogenj je zasijal v očeh, rdečica je zaplala	A
poginem ... delati bo treba! ... Svet je velik in	lep	in človek nazadnje še na mater pozabi!Samo da	A
odzdravljal. Čutil je globoko, da je ves svet	lep	in blag in da ni zlega v nobenem srcu. Nenadoma	A
Kurent, ozrl se je ter je videl, da je svet	lep	in življenja vreden.Koliko bogastva je nasul	A
Tako je pomislil otrok. ”Velik je svet in	lep	neizmerno!Eden med vsemi, eden je blag!	A
reč sem postavil? Še včeraj je bil ta prostor	lep	in čeden, zdaj pa je ta nesnaga tukaj!- Ves	A
Tam pred Matevžétovo hišo je krasen prostor.	Lep	lesén paviljonček, obsajen z drevjem, - to bi	A
narodna pesem lahko pokaže, kje je fin posluh in	lep	glas, in kjé ga ni ... Torej!	A
kazalo, da jih v svoji zamaknjenosti ni opazil.	Lep	dolgokrak piščanec se je bil pribrskal in prizobal	A
stopnicah mi je prišla naproti njena mati. ”	Lep	večer je zunaj!“ me je pozdravila. ”Pomlad	A
Pavla je ležala v izbi na zofi; tako bel in	lep	je bil njen obraz, kakor nikoli poprej; le preko	A
”Služit.“ Človek je bil mlad,	lep	ni bil; širok in koščen je bil njegov obraz	A
Kočarju, da naj pride!“ je rekel gospodar ...	Lep	večer je bil, poslednji pozdrav poletja; vzduh	A
umerjenimi, lenimi koraki. . / . / stran 217 . /	Lep	človek je bil, visok in slok, toda plečat.Obleka	A
spremenil njegov obraz. Ves svetal je bil,	lep	in moški in tisto silo je razodeval, kakor je	A
Naj hodi, velik je svet ... Pa še	lep	pozdrav zate in nikar ne jokaj in priden bodi	A
Stožera na cesti in je šel z njim v krčmo.	Lep	večer je bil v maju, nebo se je še svetilo nad	A
širok bel slamnik je imela; njen obraz je bil	lep	in lepši kakor nekoč; tako nedolžne so bile	A
prihodnost s skrbljivim, očetovskim očesom.	Lep	gospod je bil z dolgo, črno, komaj za spoznanje	A
sedaj že precej visoko in rodile vsako leto jako	lep	sad.Mene je bilo groza, kadar sem stopil v ta	A
nikdar ne bil mogel misliti, da bo imel tako	lep	pogreb.Pol vasi ga je spremilo na pokopališče	A
dolge zareze. . / . / stran 217 . / Ni ne	lep	in ne grd, čisto navaden človek, ki še nikoli	A
cesti, pogledal ga le mimogredé, si je mislil: ”	Lep	fant je, čeprav je še rosa na licih in na duši	A
mirno in lahkotno. ”Brala sva Sophokleja, ki je	lep	in pust.Segel nama je v oči.“	A
- Bil je zares nenavadno	lep	fant.Tista lepota, na katero časih pomisli šivilja	A
sem videl nekoč obraz, ki je bil čeznaturno	lep.	Da sem ga videl v onem drugem, daljnem, davnem	A
bil ves spremenjen, dozorel in žareč; ”skoraj	lep“	, je presunilo Milana.Gospodinja, drugače jokava	A
svojih mislih ves drug obraz; bil je čeznaturno	lep,	poln silnega moštva, ranjen, s trnjevo krono	A
”Ta šopek ... ta mali šopek ...“	Lep	šopek je imel v roki, same nedolžne šmarnice	A
presodil Milan. ”Človek išče za lepo besedo	lep	pojem, za pojmom lepo stvar - to je prevare	A
Ali je dolgo ležala?“ ”Ne dolgo ... ne vem ...	lep	pogreb je bil!“ ”Kdo pa ji je stregel?“	A
ustavi pred menoj ... . / . / stran 144 . /	Lep	je, kakor podoba v cerkvi -- gledam nanj, pokleknem	A
”Kako bi orumenelo čez noč, Tinka?	Lep	je bil vrt sinoči, samo rože so venele.“	A
”Nič ne maram nocoj, gospod Edvard! Samo	lep	pozdrav za Tinko!“ Gospod Edvard ga je pobožal	A
je Jokec prestrašil njegove prijazne roke. ”	Lep	pozdrav za Tinko!Sporoči ji lep pozdrav, Jokec	A
”Lep pozdrav za Tinko! Sporoči ji	lep	pozdrav, Jokec!“ ”Saj še niste vprašali,	A
Okrenil je obraz in je zardel. ”In	lep	fant si, Edvard; ni v tvoji družbi tako aristokratskega	A
nasmehnila in tedaj ni bil njen obraz, prej fin,	lep	in miren, nič več podoben sinovemu.Edvard se	A
nalágala na bogate odstotke zate. Baron je	lep	naslov, ampak če je baron natakar in živi po	A
strastjo; v megli je videl materin obraz, prav tako	lep	in prav tako gnusen ...Ko se je vzdramil, je zastokal	A
”Spominjam se nanjo, Tinka. Tako	lep	je bil njen obraz kakor tvoj.Samo enkrat sem	A
Gledala je v temo in v temi je videla obraz.	Lep	je bil in bled in velika žalost je bila na njem	A
Zato, ker je zadosti, če je en sam večer tako	lep.	Če bi bila ena sama ura, bi mislila nanjo zmerom	A
Nagnil se je k vzglavju in je zakril obraz. ”	Lep	spomin, Edvard!Kedaj je bil večer tak, kakor	A
ni hujšega na svetu! Ne rečem nič: kraj je	lep;	da bi le ljudi ne bilo!“ Kačur se je nasmehnil	A
če govorim o svojem rojstnem kraju, pravim:	lep	je, da bi le ljudi ne bilo!In vendar so tisti	A
poslopje se mi je zdelo staro in pusto za tako	lep	in velik kraj.“ ”Ne sodite po zunanjosti	A
Čemu je tako govorila? Ni bil	lep	njen obraz; videl sem take v Ljubljani, časih	A
bleščale njegove oči, obraz se mu je izpremenil,	lep	je bil in nova luč je sijala na njem. ”Minka	A
nekoč ljubimca, ki je bil zelo bogat in zelo	lep,	pa ga nazadnje samo zato ni marala, ker je imel	A
zagrene mu še to bore kapljo sladkosti! In za vsak	lep	trenotek se je treba boriti posebej!“ Sivi	A
ne živel?“ In ni več videl, kako je zatonil	lep	spomin in kako so zavile težke ponočne sence	A
vrtu in zdel se jim je prostran in neskončno	lep.	O mraku sta stopila na vrt tudi Kačur in	A
Lepa gospa!	Lep	gospod!“ Kačur je umolknil.	A
ozrl po družbi. Nasproti mu je sedel visok,	lep	fant s pšeničnimi, kodrastimi lasmi, zelo nežno	A
”Pa pojdi!	Lep	boš v tisti suknji!“ ”Lep!	A
Lep boš v tisti suknji!“ ”	Lep!	Ker je šlo vse za tvoje cape in za tiste otroke	A
gledal jo je in ni se mu več zdela tako lepa,	lep	je bil samo še zardeli, veseli obraz. ”Ali	A
da je vredna uvaževanja ... mislil sem, da je	lep	in svet poklic ... kdaj je bilo to?... No, Bog s	A
se je smehljal. Oblečen je bil po mestno; ves	lep,	gladek in počesan je bil. Luka je govoril	A
Sladka beseda, mehka roka, zlata obljuba,	lep	smehljaj - to je naš kovan denar.Tisti, ki tega	A
nasmeh rumenega obraza najbrž ni bil posebno	lep.	”Sto takih žalostnih življenj samo za tisti	A
njim: ”To je tisti pesnik!“ Komaj pa je zložil	lep	sonet, si je odvezal dolgo, vihrajočo kravato	A
pretepel odličnega rodoljuba, ki je govoril tam	lep	in slovesen govor.Prijeli so ga in zvezali,	A
letu. Ob novi maši, ki jo je stregel mlad in	lep	gospod, sem služil za malega ministranta.Prenašal	A
mano, še ob spominu trepetajočim, nadzemeljsko	lep	obraz, stoji ženska. Črno je oblečena; bela	A
črno oblečen, v lica bel in trd, ali nenavadno	lep,	ves pomlajen. Desno oko je bilo zatisnjeno,	A
razradostilo in tudi v lica sem začutil toploto.	Lep	pajčolan mi je legel na oči, kakor lepa sentimentalna	A
je bil v našo družbo, vrag vedi kako, mlad in	lep	fant, ki je imel zelo ženialno zunanjost in	A
tisočerih nemirnih plamenov. Vselej, kadar je tako	lep	večer, je moja duša sentimentalna, izgubi se	A
Kdo si?	Lep	je bil obraz, oči pa so bile solzne, tako da	A
nenadoma preko misli, da bi se opravičil na kak	lep,	teatraličen način -- da bi napravil prijetno	A
tresoč, nekoliko ubit sopran; nekdo je pel	lep,	nemški napev.Gospod načelnik postoji, vzdigne	A
in po slabem tobaku, in prikazal se je hudič.	Lep	je bil in ves prijazen, gladko obrit in gosposko	A
In posegel sem po njem. Imel sem tudi jaz	lep	dvorec sredi mesta, kopo služabnikov, ljubeznivo	A
ustavi pred mano. In v kočiji sedi mlad gospod,	lep	in blag.‚Kam ti?‘ me praša.	A
če me je vzdignil gospod, ki je bil močan in	lep.	V mesto, v šumeče sonce je švignil voz ...	A
in vendar si zjutraj mirno zaspala, zardel in	lep	je bil tvoj obraz. Iz smrti sva se vzdignila	A
voljno kakor vrbova mladika. Njen obraz ni bil	lep,	a vsi smo ga ljubili; čelo je bilo visoko in	A
...	Lep	je zunaj svet in svetal!“...	A
oklenila njena roka. ”Da bi že jaz doživela tako	lep	pogreb, da bi že jaz nosila tako lep pajčolan	A
doživela tako lep pogreb, da bi že jaz nosila tako	lep	pajčolan!... Vsak večer molim, da bi me uslišal	A
sijale zvezde. Bel je bil njen obraz, tako bel in	lep	kakor tvoj in še lepše nego tvoje so bile njene	A
Saj se obesi lehko na voz!“ In Kovač je imel	lep	voz in lepe konje - drdralo je po cesti, švignilo	A
nevidna roka. Prišel ji je naproti velik in	lep	človek, gosposko oblečen.Šel ji je naproti,	A
svetlobi, in zato je bil njegov obraz čudovito	lep	- kakor nebo, ki se je lesketalo tam gori, tako	A
Kadar mi je težko od življenja in je večer tako	lep	kakor nocoj, se vrne k meni in se poljubujeva	A
zapestnica. Obraza se je Francka prestrašila;	lep	je bil, kakor mu ni enakega na svetu, oči so	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani